Malči Božnar: Od dekleta, ki ni jedlo medu, do izvoznice čebeljih pridelkov v Korejo, na Islandijo, Tajvan ...

Ko smo prispeli v Hišo medu, je solastnica in direktorica Čebelarstva Božnar Malči Božnar iz številnih paketov odvijala in za razstavo pripravljala čebele iz recikliranega materiala. Otroci iz okoljevarstvenih šol in vrtcev so jih v Polhov Gradec poslali praktično iz vsega sveta. "Vsak dan carini pojasnjujemo, da v paketih niso žive živali," je smeje pojasnjevala Malči Božnar, ki nam je nato v intervjuju povedala, da so prvi svetovni dan čebel sami vzeli resno. Pred Dnevih medu, ki jih prirejajo prihodnji teden v Polhograjski graščini ob prvem svetovnem dnevu čebel, smo se pogovarjali tudi, kje so priložnosti za slovenske čebelarje in o njihovem uspehu, čeprav je sama do tega izraza zadržana ...

Ali drži, da preden ste se začeli ukvarjati s čebelarstvom, medom, sploh niste jedli medu?

Res je. Medu res nisem preveč marala, ker je bil to kristaliziran kostanjev med in je bil grenak. Nisem niti nič vedela o njem. Diplomirala sem na biotehniški fakulteti, ne da bi nas sploh kdo opozoril, da med obstaja, tako nisem imela kaj dosti znanja, preden sem se začela ukvarjati s tem.

Hiša medu Božnar Saša Despot

Profesor Jože Rihar, takrat profesor čebelarstva, je iskal sodelavca za medene izdelke, in ker sem bila domačinka, sva se srečala, tako da sem na koncu naredila diplomsko in magistrsko nalogo s tega področja.

Vi in vaša družina na področju čebelarstva gotovo veljate kot zgodba o uspehu. Če se ne motim, izvažate tudi v Korejo, na Islandijo ... Kako vam je to uspelo?

Mi smo vsa ta leta dobri pri raznoraznih medenih izdelkih. Ko smo začeli, smo bili skorajda na vseh področjih prvi. Malce slabši pa smo pri prodaji, prodajamo tam, kjer so kupci našli nas in ne mi njih. Naključno pa se je zgodilo, da imamo resen dolgoleten izvoz v bolj eksotične države, na primer na Islandijo, Južno Korejo, Združene arabske emirate, nekaj Savdske Arabije, tudi Tajvan.

Gre sicer za manjši izvoz, mi ne izvažamo v kontejnerjih, ampak na paletah.

Kaj pa v Sloveniji? Ali še velja, da domači med izpodriva uvožen med?

Vedno več slovenskih potrošnikov sega po domačem medu. Tukaj gre zasluga celotni čebelarski srenji, ki zadnja leta zelo opozarja na te zadeve. Mi konkretno pa pripravljamo Dneve medu, da se lahko srečamo s kupci, potrošniki, da jim lahko izdelke, damo na pokušino. V nekem trgovskem centru nimamo stika s kupci.

Nekaterim potrošnikom pa je med med in jim je pomembna cena. Tisti segajo po najcenejšem, ki pa ni slovensko in najcenejše je tudi vprašljive kakovosti. Ne bom rekla, da gre vedno za ponaredke, ampak marsikdaj pa.

Na trgovskih policah cene so cene, še posebej medu pa tudi drugih izdelkov, zelo raznolike. Kako naj potrošnik izbere dober, kakovosten med? Je to cena?

Cena pri medu – tako kot tudi drugje – pomeni nekaj. Da bi potrošnik že na trgovski polici lahko vedel, ta med je dober, je pa težko.

Jaz sem preizkuševalka medu. Senzorično ocenjujemo na stotine vzorcev na leto, in tudi s to kilometrino ne moremo prepoznati ponaredka samo s tem, da bi ga poskusili. Poleg tega je potrebna tudi analiza. Potrošnik sicer lahko vidi čisto osnovne parametre, da je med popolnoma voden, ampak tudi to je lahko pravi med, samo malce slabše kakovosti.

Je pa res, da po zelo nizki ceni ni zelo dobrega medu, vsaj moje tridesetletne izkušnje kažejo tako.

Omenjali ste ponaredke. Za kakšne vrste ponaredkov gre?

Med je relativno drago sladilo in vedno znova prihajajo do idej, da bi medu dodajali cenejša sladila, da bi delali približno sestavo iz sladkorjev. A v Sloveniji doslej ni zaslediti, da bi to počeli slovenski proizvajalci. Vse, kar se je našlo, je bilo nižjecenovnega razreda.

Svetovna trgovina poteka skoraj izključno s cvetličnim medom, svetovna trgovina ne poteka z žajbljevim medom, sivkinim medom ali našim hojevim medom, saj gre za posebnosti, ki so drage. Tukaj ponaredkov skoraj ni. No, tudi pri nas se kdaj najde kdo, ki bi kot žajbljev med rad prodajal navaden med z namočenimi žajbljevimi listi, tudi to je lahko ponaredek.

Laboratoriji so usposobljeni za odkrivanje ponaredkov, a za to je treba plačati. Gre za relativno drage analize in potrošnik si tega ne more privoščiti. Mislim, da je, tako kot tudi pri drugih kmetijskih izdelkih, zelo pomembno zaupanje do proizvajalca. Zaupanje do nekoga, ki je podpisan na izdelku, mislim, da je to glavna stvar. Zato tudi mi potrošnike vabimo k sebi, s predstavitvami jim želimo pokazati, kakšen med je dober.

Kakšna je razlika med domačim ter tujim medom in ostalimi čebeljimi pridelki?

Ni samo slovenski med dober, vse države države proizvajajo tudi dober med. Samo ta dober med ne kroži naokoli in ni poceni.

Da ne bi krivice delali … Pred štirimi leti smo imeli Dneve medu z naslovom Evropski med na obisku. Slovencem smo želeli pokazati dober med iz tujih držav. Predstavili smo med iz desetih držav in preko 40 vzorcev. Slovenski med je zelo dober in je gotovo v samem vrhu, a tudi grški cvetlični med s severa Grčije, madžarska akacija, cvetlični bolgarski, gozdni španski ter limona in pomaranča s Sicilije in tudi bruseljski mestni med so odlični. Nič ne zaostajajo, a te količne niso velike in niso na prodaj v veletrgovini.

Razlika med domačim in tujim medom obstaja tudi v zdravstvenem smislu, pri apiterapiji - zdravljenjem s čebeljimi pridelki …

Vsi čebelji izdelki vsebujejo cvetni prah, ker čebele letajo iz cveta na cvet. Cvetni prah pride tako v med, matični mleček, v propolis in za naše zdravje, še posebej, če imamo kakšne težave, je boljše, da uživamo hrano iz območja, kjer živimo. Za Slovenca je to cvetni prah s slovenskih rastlin. Apiterapija zato uporablja domače pridelke. V nekem drugem okolju bodo pa naši izdelki alergeni in bo morda evkaliptus zanje dober. V tem smislu je razlika.

Za apiterapijo - zdravljenje s čebeljimi pridelki - je pomembno tudi, da so čebelji pridelki brez ostankov zdravil, brez pesticidov. To je izredno pomembno. Pri nas na primer pripravljamo med za Tosamo Domžale za medene obloge vivamel že preko deset let. Med dobro deluje tudi antibakterijsko, ne samo manuka med z Nove Zelandije, ampak tudi kostanjev med iz Slovenije ali Italije, ima zelo dobro delovanje na rane.

Rekli ste nobenih ostankov zdravil … Kako je predlanska afera, ko je nekaj čebelarjev varojo zatiralo z neregistriranim zdravilom, na dojemanje Slovenk in Slovencev? Ali je to vplivalo na vas?

Na nas zelo. Mi smo imeli zelo velik padec prometa. Ne pri nas neposredno, stranke, ki prihajajo direktno k nam, so nam zaupale še naprej. Največji padec je bil pri šolah in vrtcih, kjer nekaj mesecev otrokom sploh niso več dajali medu. Padec je bil tudi v trgovinah in takrat so kupci bolj segali po uvoženem medu kot po domačem mesu.

Ta afera je pustila posledice, zdaj bi rekla, da se je stanje normaliziralo nazaj, a smo imeli kar veliko dela. Najbolj prizadeti pa smo bili tisti, ki nismo bili nič krivi, nič dožni.

Profimedias

Ta rek je zelo širok, ne gre samo za čebele, ampak gre tudi za druge opraševalce. Mi imamo ogromno število divjih čebel in čmrljev, ki so tudi opraševalci, in v zadnjih letih se raziskuje tudi pomen divjih opraševalcev. Problem je le, da ti divji opraševalci prezimujejo v majhnih družinah in spomladi, ko zacveti sadje, jih je premalo, da bi vse to oprašili. Zato so pomembne gojene, domače čebele.

Moramo varovati tudi naravo nasploh, še ogromno živali in rastlin. Je pa res, da je čebela tesno povezana s pridelavo hrane in verjetno, če ne v nekaj letih, pa na malo daljši rok, bi bila res katastrofa, če jih ne bi bilo.

V EU so pred tedni sprejeli prepoved zunanje uporabe treh pesticidov iz skupine neonikotinoidov (klotianidin, imidakloprid in tiametoksam), za katere je do zdaj veljala le omejitev uporabe. Imate občutek, da se na področju zaščite čebel dogajajo premiki?

Da, se mi zdi. V primerjavi kakšen je bil odnos pred 30 leti, kakšno je bilo znanje otrok o čebelah… pri vsem tem je bistvena razlika. Tudi generalno v Evropi, po svetu. Mislim tudi, da je Slovenija precej k temu prinesla, tudi s pobudo za svetovni dan čebel. Mislim, da moramo tukaj priznati, da je pozitiven vpliv.

Pri proizvodnji hrane pa bomo morali voziti slalom med manj in bolj varnim ter več in škodljivim. Cilj je čim bolj izločati strupe, čeprav gre počasi in ne bo šlo na hitro. Ker moramo vedeti, da imajo istočasno tudi sadjarji in pridelovalci zelenjave en kup bolezni. Mislim, da je to tudi prepleteno. Moramo pa vedeti, da je ekološki način kar težak. Mi smo ekološki čebelarji, poleg tudi odkupujemo konvencionalni med. Potrebuješ okolje, kar ga mi imamo, prilagoditi tudi potrebno vse ukrepe. Poleg tega je vse zelo drago. Splača se le, če imaš zavest in to hočeš.

Poleg tega so tukaj tudi vremenski vplivi. Lani je čebelarje močno prizadela spomladanska pozeba, kako kaže letos?

Letos moramo potrkati ob les. Letošnja čebelarska sezona je kar lepo štartala. Problem pa je, da dve hudi nevihti lahko že vse uničita, tako kot na primer lani, ko ni bilo kostanjeve paše. Vse je izpralo. Letos je bil začetek dober, kar smo po petih letih težko čakali.

Hiša medu Božnar Saša Despot

Svetovni dan čebel je rezultat slovenskih idej, dogajanja. V Sloveniji se je čebelarska evforija začela po letu 2003, ko smo pripravili mednarodni čebelarski kongres Apimondia. Takrat smo vsi dihali za ta kongres - jaz sem bila tudi v organizacijskem - in za ta kongres še zdaj pravijo, da mu ni para. Takrat smo naredili tudi čebelarski center v Lukovici. Po tem se je čedalje več govorilo o čebelarstvu, vedno več je mladih čebelarjev, otrok, mladih upokojencev.

Svetovni dan čebel pa smo Slovenci morda vzeli bolj čustveno, emocionalno kot druge države. Ker če odprete zadnjo številko zadnjega Čebelarja, je ogromno prireditev v maju, če pa odprete številko srbskega Čebelarja, pa svetovni dan sploh ni omenjen. Morda v kakšnem tekstu. Mi smo to vzeli za svoje.

Nam Slovencem to lahko pomaga, da bo Slovenija še bolj prepoznavna po čebelah in čebeljih pridelkih. Jaz vidim to povezavo, ki jo moramo izkoristiti, da bo vedno več turistov za spominek iz Slovenije kupilo med.

Poleg lipicanca se torej vse bolj kot zaščitni znak uveljavlja tudi čebela.

Mi prodajamo na turističnih točkah že dlje časa in opažamo, da narašča prodaja majhnih kozarčkov medu oziroma izdelkov. Mislim, da ni države, ki bi ponujala toliko različnih medenih oziroma čebeljih zadev.

Ukvarjate se tudi z medom kot lepotilom. Je to še dodatna priložnost?

Mi delamo medeno kozmetiko že 25 let. Ker smo videli priložnost, smo kolekciji Zala lani dodali novo kolekcijo Bee Beauty, ki je v prvi vrsti namenjena turističnim prodajalnam in odziv je zelo dober. Kozmetika, ja, gotovo. A tega ne more vsak, ker je potrebna registracija, nadzor. Bolj zahtevno je, zato ni toliko proizvajalcev in tega ne more vsak.

Sami predstavljate tudi številne inovativne izdelke. Na medenih dnevih, ki jih prirejate, bomo, če sem slišala prav, lahko poskusili medeno pivo, čokolado s cvetnim prahom …

Bombone z medom, medenjake bomo pekli … Na Dnevih medu ponujamo samo izdelke z medom. Ni stojnic s sladkorno peno in suho robo, pa ne, ker bi imeli kaj proti, a želimo si, da je čisto vse povezano z medom. Drugič bo sodelovala tudi gostilna Dobnikar s Katarine, kjer so se zelo potrudili z jedmi, ki jih bodo ponujali. Medeni burger je bil uspeh že prejšnje leto, razni koktajli – alkoholni in brezalkoholni. Tudi sladice, medeno pivo, razni likerji …

26. Dnevi medu, ki jih organizira Hiša medu Božnar v sodelovanju z lokalno skupnostjo in v počastitev 1. svetovnega dneva čebel, bodo potekali od 17. do 20. maja 2018 v Polhovem Gradcu. Poleg pokušine medu in izdelkov se bo mogoče udeležiti tudi več delavnic, predavanj in razstav.

Hiša medu Božnar Saša Despot