Davek na črne gradnje je ukrep finančnega ministrstva, ki pa odpira še druga vprašanja.
Anže Petkovšek
Pozdravljamo davek, višjo kazen ali nadomestilo za črne gradnje, kakorkoli ga že imenujemo. Tak ukrep težko naleti na nasprotnike, z izjemo črnograditeljev, ki so seveda med nami; kakšen ta trenutek bere prav ta prispevek, drugi je (bil) minister, tretji direktor in tako dalje. Črnograditelji smo torej vsi državljani ali povedano bolj korektno, črnograditelj je lahko vsak. Ne pozabimo, da smo nekoč na referendumu zavrnili tudi zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Morda smo takrat s tem rušili neko vlado, a kljub temu je šlo za dokaz več, da je bilo mogoče ljudi mobilizirati tudi za glasovanje proti načeloma všečnemu ukrepu, ki pa je bil umeščen v precej kalne vode neurejenega trga dela.
Večplastno. Prav zato je treba tudi to področje urediti celostno. Pojav črnih gradenj gre z roko v roki z babilonsko zakonodajo, ki ureja gradnjo objektov – od nepojmljivo obsežnih dokumentacij za pridobitev gradbenega dovoljenja do, po drugi strani, parcialnih rešitev tipa Černačeva uredba o gradnji enostavnih in nezahtevnih objektov. Pa je bila tudi zadnja, verjamem, sprejeta v dobri veri, da bo stanje na terenu izboljšala. Obdavčitev je tako v prvi vrsti način, kako malce napolniti državno blagajno, lahko pa je tudi prvi korak pri preprečevanju novih črnih gradenj in urejanju problematike prostorskega umeščanja. Debati ministrstva za finance o tem, koliko iztržiti, naj zato sledi še debata ministrstva za infrastrukturo in prostor o tem, kako spremeniti zakon o graditvi objektov.
