"Verjamem, da sem (smo) tu za to, da preko svojih edinstvenih darov na planet prinesemo svoj delež in na izzive življenja gledamo kot priložnosti za rast. S tem, ko sledim svojemu srcu in svoji intuiciji ter jima zaupam, stopam v vlogo vodje svojega življenja," nam v intervjuju za projekt Glas generacije pove Veronika Bastl – aktivistka in okoljevarstvenica. Kot predstavnica za Slovenijo skupnosti Artic Angel trenutno živi v središču arktičnega kroga – v mestu Rovaniemi na Laponskem, kjer turiste ozavešča o pomembnosti Arktike za celoten planet in tudi za Slovenijo.
Od kdaj v vas gori želja po varovanju narave in skrbi za okolje?
Od nekdaj sem čutila povezanost z naravnim okoljem, ne le z živalmi, tudi z rastlinami in z vsem okoli sebe. Kar, po mojem mnenju, preden otrok popolnoma integrira navade in učenja iz okolice in ljudi, ob katerih živi, čuti vsak. Čutimo, da smo del tega planeta, okolja, v katerem bivamo, nismo obremenjeni z družbenimi normami, ki nas (večina) usmerjajo v egocentrično in potrošniško delovanje. V delovanje, ki ne izvira iz notranje izbire posameznika. Torej narava sem jaz. Je bilo zavedanje znotraj mene, od nekdaj.
Negativne posledice mačehovskega odnosa do našega planeta opažamo že desetletja, napovedi okoljevarstvenikov za naslednje generacije so vse bolj črne. Če ne spremenimo svojih navad in če ne začnemo takoj, ne bomo uspeli ustaviti katastrofalnih sprememb na našem planetu. K temu lahko pripomore vsako podjetje, vsaka občina, vsaka družina, vsak posameznik … Zato je naša nova misija na Žurnalovi rubriki Glas generacije: “Zmanjšaj svoj ogljični odtis”, kjer bomo glasno ozaveščali o problematiki, spregovorili z zanimivimi sogovorniki in tudi tako poskrbeli za generacije, ki pridejo za nami.
S tem, da sem to zavedanje ohranila v sebi, je pripomogla moja družina, način vzgoje, izleti po različnih koncih Slovenije in spoznavanje izredno dragocenih kotičkov naše države. Stari starši in starši so name prenesli zanja in zgodbe, kako tesno z okoljem in zavedanjem o pomembnosti dobrega stanja le tega so živeli le nekaj desetletij nazaj. Planinarjenje s PD Polzela in orientacijska tekmovanja, čistilne akcije našega kraja z Gasilskim društvom Ločica ob Savinji, nabiranje gozdnih plodov in dnevi preživeti v objemu gozdov, hribovij in gora. Z vsem tem sem ohranila povezavo, zavedanje, ki sem se ga odločila nadgrajevati in odločno zagovarjati svoje vrednote.
Na strokovno pot varovanja okolja pa sem stopila z vpisom v srednjo šolo (okoljevarstveni tehnik) ter nadaljevala na Visoki šoli za varstvo okolja, ter prostovoljnih aktivnostih, mednarodnih šolah, PKP in ŠIPK projektih v sodelovanju s Pravno fakulteto in strokovnimi sodelavci iz (ne)gospodarskega sektorja...
Kakšen odnos, opažate, imamo ljudje do narave? Se sploh zavedamo njene pomembnosti?
Ljudje smo narava. Prvi kazatelj, ki kaže nezavedanje družbe o tem, da smo del narave, kar je mimogrede zapisano tudi v Zakonu o varovanju okolja, če gledamo 'uradno' definicijo narave, kjer ljudje, se v današnji družbi kaže v vsakodnevnih pogovorih. Čeprav se sama skušam izogibati tega ločevanja že v uporabi besed, je to izredno težko, saj je naš besednjak vzpostavljen na tašen način, prav tako pa vsesplošno razumevanje besede narava ali besedne zveze 'grem v naravo'.
Če to povežem: ko gremo v naravo, gremo tudi sami vase, v svojo notrajno naravo. Velikokrat najdemo odogvore na vprašanja, ko se umirimo od vsakdana in gremo na sprehod, v gore, v gozd, ob reke, morje ... Ob tem se spočijemo, napolnimo svoje baterije, ki jih nezavedno praznimom ob vsakodnevnem mehanskem hitenju skozi opravila. Stik z naravnim okoljem zdravi. Stik, ki ga vzpostavimo s samim sabej, ob tem pa še bolj.
Ko začneš bolje raziskovati sebe, kot človeka, svoje želje in svoje poslantvo v življenju, dojameš, da je osebni razvoj iz zadovoljevanje potreb izredno povezano s stanjem okolja, v katerem se nahajaš. S tem sem ugotovila, da je moj namen in poslanstvo, da pokažem ljudem, da smo del tega planeta, da smo narava in planet, da pomagam posameznikom povrniti spoštovanje do sebe in do okolja. Brez zdravega naravnega okolja, brez čistega zraka, brez čiste vode in brez ustreznih tal/prsti ne moremo preživeti. Na žalost smo zaradi vseh negativnih vplivov ljudi na okolje, v katerem bivamo in posledično na naše zdravje, morali vzpostaviti področje okoljevarstva, ki te ocenjuje in preprečuje ter poskuša regenerirati prizadeta območja.
Trajnost je koncept, katerega mora družba sprejeti kot normo. Ko študiraš okoljevarstvo, tvoje življenje to tudi postane, saj skozi interdisciplinarni pristop in poglablanje v delovanje planetarnega ekosistema ter človeka kot samega lažje dojameš, kako soodvisni v bistvu smo. S tem se že pokaže, kako je družba, usmerjena v egocentrizem, vzpostavila stik z naravnim okoljem.
Pa je v svetu brez miselnosti na prihodnost sploh še možno živeti trajnostno?
To vprašanje se zelo velikokrat pojavlja ob misli na besedo trajnost. Naj pa jaz na to podam drugačen odgovor. Najprej naj obrazložim besedno zvezo trajnostni razvoj za tiste, ki je še niso slišali: 'Oblika razvoja ali napredka, je način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe sedanje družbe, brez ogrožanja zmogljivosti prihodnjim generacijam za zadovoljevanje njihovih potreb.' Kazalci napredka v konceptu trajnostnega razvoja so trije: gospodarski, okoljski/ekološki ter družbeno-socialni.
Sama trajnost pomeni misel na prihodnost, je značilnost, koliko časa nekje obstaja. Torej, ob omembi te besede je vključena misel na prihodnost. Jaz pa bom tukaj dodala pogled z mislijo na sedanjost. Vse, kar storimo danes, prinaša spremembe v prihodnosti. Prihodnost ima ogromno možnih razpletov, a vsi so odvisno od dejanja danes. Torej mislimo trajnostno z zavestnimi odločitvami v sedanjosti, saj te kreirajo prihodnost.
Kot mlada strokovnjakinja na področju varovanja okolja potujete karseda trajnostno in zavestno. Kaj lahko naredimo popotniki, da ob odkrivanju novih kotičkov zemeljske poloble čim manj posegamo v naravo?
Tako je. Potujem takrat, ko je to res potrebno in ko imam za to tehten razlog. To je prva stvar. Pred potovanjem se vprašam, ali to potovanje in dejanja, še posebej če je to z letalom, oddtehtajo moj pozitiven prispevek, ki ga z različnimi akcijami, delom, s tem potovanjem prispevam v svet.
Vsakega pozivam da, ko potuje, gre na potovanje s srcem in odprtih misli. Vsako potovanje v drugačno okolje, kot smo ga navajeni, je velika priložnost, da se naučimo novih stvari in ozavestimo, kje lahko v svojem življenju, po potovanju še bolj delujemo v naš dobrobit in v dobrobit družbe, okolja.
Pred časom ste odkrivali Islandijo, sedaj se nahajate na Arktiki. Gre za dve območji, kjer je človeška roka le malo posegla. Kakšno je življenje tam? Se človek na takih območjih lažje poveže s sabo in naravo?
Večina Islandije leži južno, ob arktičnim krogu, a je prav tako arktična država, saj se otok Grimsey nahaja znotraj kroga. Zdaj živim na Finskem, v mestu Rovaniemi, katerega del je znotraj arktičnega kroga.
Islandija je najredkeje naseljena evropska država, 80 % otoka je neposeljenega. Ne glede na to pa je zaradi navala turizma v zadnjih letih vodilo v degradacijo občutljivega naravnega okolja, še posebej v nekaterih specifičnih območjih, na podlagi tega je narejenih tudi veliko raziskav na islandski univerzi, ki to potrjujejo. Marsikje so vplivi opazni že ob obisku lokacije. Vplih množičnega turizma in nespoštovanje usmeritev na Islandiji je bolj odmevno kot drugod, kjer se množični turizem pojavlja prav zaradi te neokrnjenosti naravnega prostora. Ne glede na vse pa je po kolapsu islandskega ekonomskega prostora v letu 2008 turizem eden izmed glavnih orodij (družbeno) ekonomskega okrevanja države.
Finska je evropska država z največjo gozdnatostjo. Tri četrtine površine je pokrite z gozdovi, bogata je z vodnimi viri, po številu sladkovodnih jezer je druga na svetu. Na Finskem Laponskem (regija, ki zajema 1/3 Finske) je več severnih jelenov (200.000), kot ljudi (185.000).
Živjenje na obeh območjih je popolnoma drugačno. A imata skupno lastnost, kot omenjeno, redko poseljenost in ogromno divjine. Prav zato nosita pristnost naravnega okolja, močno energijo naravnega in se lahko res lažje povežemo z naravo in s saboj. Kar pa na srečo, lahko storimo tudi v Sloveniji. Moramo se zavedati tega in poskrbeti, da tako ostane oz. da to stanje okolja še izboljšamo.
Posebno mesto pa pri meni nosi pojav, ki človeka izredno hitro premakne v zavedanje magičnosti planeta in življenja. To je definitivno Severni sij. Pozimi ga lahko opazujemo v obeh državah. To sem odkrila to sezono, ko sem kot vodička ta pojav izkusila s stotinami ljudmi v različno velikih skupinah na Aurora Borealis Safarijih. Prav vsak je bil poseben in je v ljudeh zbudil iskrice. Srčni smeh, vzkliki, solzne oči ljudi in zavedanje čarobnosti ter hvaležnost izražena v pristnih besedah še vedno odmevajo v mojem spominu.
Za vsako bi lahko zapisala popolnoma drugačen odgovor, zaradi specifike geografskih značilnosti, ki oblikujejo življenje. Ogromno pa se lahko naučimo od staroselcev Laponske – naroda Sami, ki še danes živijo samoooskrbno v popolnem stiku z naravnim okolje, znajo brati in razumeti, kaj jim okolje sporoča in se glede na to ustrezno odzvati, znanja se prenašajo iz roda v rod in njihov glavni preživetveni vir je čreda severnih jelenov ter ribarjenje. Tudi splošno ljudje tukaj, na Laponskem, kljub temu, da živijo v mestu, znajo prežveti v naravi. Otroci znajo zakuriti ogenj, skoraj vsak človek ima svoj vsestranski 'survival' nož, ki ga nosi s sabo vedno, ko gre v gozd, ogromno ljudi je lovcev, poleti nabirajo gozdne plodove, še posebej jagodičevje. Za vikende imajo lesene ute sredi gozdov, velikokrat celo brez elektrike ...
Nad čim ste bili na Islandiji najbolj navdušeni? Kaj bi si vsak, ki Islandijo obišče, moral ogledati, doživeti? Kako ste doživljali ta čas tam?
Celotna izkušnja življenja na Islandiji ima v mojem srcu poseben prostor. Islandija ima izjemno magično in mogočno energijo. Z razlogom ji rečejo 'another planet on Earth'.
Imela sem srečo, da me je življenje vodilo tja, ravno lani, ko je izbruhnil eden izmed vulkanov, Fagradalsfjall, do katerega sem prišla in stala čisto zraven kraterja že prvi dan po 'izpustu' iz karantene. Tako sem doživela pravi kontrast in moč dežele ognja in ledu.
Ledeniki, črne gore, nešteti slapovi in potočki, območje Landmannalaugar, ki je polno naravni geotermalnih bazenčkov, obdanih z dih jemajočim hribovjem v barvah rdeče, roza, zelene, modre, zlatorumene. Nacionalni park Þingvellir, kjer se razmikata Severnoameriška in Evrazijska tektonska plošča, naravni rezervat Þórsmörk (Thorova dolina). Je pa res, da je dostop do kar nekaj lokacij v nekaterih delih leta zaprt, ko je odprt, pa je dostopen le s super jeepi in posebej modificiranimi super avtobusi.
Pokrajna se ves čas spreminja, od starih polj lave, ki so preraščeni z mahom, do plaž s črnim peskom, vročih geotermalnih rek, ledeniških moren in rek, ki si skozi kamnito pokrajino utirajo pod do oceana. Kolonije polarnih čiger, ki te napadejo, če prideš blizu gnezd, race - gage, katerih puh je eden izmed najlažjih, najizolacijski naravnih materialov.
Vso doživljanje je bilo izredno turbulentno in zanimivo. Od tega, kako sem se sredi ničesar na Islandiji spoznala z Grammy-jem nominirano pevko, ki je zapeljala iz ceste, jedla v Hilton hotelu in bila mladi delegat na Arctic Circle Assembly v Reykjaviku z ustanoviteljicana Arctic Angels, Sally Ranney in Inge Relph. Izkusila sem edinstveno tradicijo, 'eiderdown harvesting', za katero je moja gostoteljica trdila, da sem verjetno prva Slovenka, ki je to počela. Vozila sem jeep, s katerim sem prečkala reko, z domačinko, prijateljico Arndís raziskovala ledeniške jame, se prvič v življenju dotaknila ledenika, štopala, se kopala v naravnih geoternalnih vrelcih sredi snežnega viharja, spoznala nove prijatelje ... Stvari, ki sem jih počela prvič v življenju, je bilo res ogromno.
Povejte nam, prosim, malo več o vašem prostovoljstvu na Islandiji in Arktiki? Kdo vse se lahko pridruži tem programom? Kakšno delo zajema?
Prostovoljnih priložnosti doma in po svetu je ogromno. Vsak, ki ima interes in si izbere področje, kjer bi želel pomagati, lahko najde priložnost, ki je popolna prav zanj. Lahko delim nekaj tistih, s katerimi izkušnje imam sama ali pa sem zanje že slišala. Vsaka organizacija ima svoje pogoje prostovoljstva, vedno pa je treba v to iti z jasnostjo in zavedanjem, kje je meja, kjer ljudje prostovoljce izkoriščajo, sploh v tujini.
Prostovoljstvo na Islandiji sem opravljala kot prostovoljka Evropske Solidarnostne Enote. Preko spletnega portala je možno najti številne priložnosti v različnih državah EU, preko katere lahko pomagamo širši skupnosti v Evropi. Najdemo lahko od prostovoljstva, pripravništev, lokalnih solidarnostnih projektov in humanitarne pomoči. Ta portal ponuja priložnosti za Evropejce, starih med 18 in 30 let. V oviru tega programa so kriti osnovni stroški za življenje, zavarovanje, jezikovna podpora, potovanje tja in nazaj. Jaz sem delala na projektu o trajnotnem turizmu, ki je zajemalo ozaveščanje turstov in lokalnih prebivalcev, organizacijo dogodkov, notranjo kontrolo trajnosti in predloge izbojšave, kontrolo in organizacijo ravnanja z odpadki v hostlu in največjem islandskem kampu v Rejkjaviku.
Za druge možnosti prostovoljstva pa si lahko ogledate slednje portale: prostovoljstvo.org, Workaway, No Excuse Slovenija, Committee Against Bird Slaughter, lokalne prostovoljne gasilske enote ...
Kako se stopnja okoljske ozaveščenosti po vaših izkušnjah med narodi razlikuje?
Kaj bi lahko storil vsak posameznik, da bi bil svet lepši in čim bolj ohranjen tudi za zanamce?
Veliko je stvari, o katerih si že slišal. Od recikliranja, pešačenja in uporabe kolesa na krajših razdaljah namesto avtomobila, zapiraj vodo med umivanjem zob, v trgovino nesi svojo vrečko, kupuj toliko hrane, kot jo dejansko poješ, uporabljaj suhi šampon, zobne ščetke iz lesa/bambusa, kovinsko britvico, posode za shranjevanje hrane namesto vrečk ...
Malo manj pa verjetno o sledečih načinih:
- komunikacija, pogovori o odnosu človeka do naravnega okolja, izmenjava različnih videnj in mnenj, kajti moč besede, moč prenosa znanja od ust do ust pripelje do sprememb
- investiranje časa in energije ter denarja v trajnostne projekte (kaj je tvoj interes, kje lahko prispevaš svoj delež in se ob tem imaš lepo, se ogromno naučiš, spoznaš nove prijatelje?)
- izobraževanje, neformalno izobraževanje, poletne šole, evropski trajnostni pojekti,
- medgeneracijsko sodelovanje in učenje,
- voli, aktiviraj se v postopkih sprejemanja evropskih, državnih, lokalnih pravno-regulatornih postopkov,
- mreženje in povezovanje glede na interese,
- vključitev in podpora iniciativ in NGO v tvojem interesu (Morigenos, Eko krog, No Excuse Slovenija, kmalu Arctic Angels Slovenija ...),
- prostovoljstvo,
- kupuj slovensko, slovenske izdelke, lokalno pridelano hrano namesto produktov multinacionalk! Obišči najbližjega kmeta, kaj lahko kupiš direktno od njega? Po možnosti ekološko, premakulturno. Zmanjšaj konzumiranje mesa in mesnih izdelkov, predvsem intenzivne živinoreje,
- sodeluj v Citzen Science projektih (ljubiteljska/množična znanost)
- predno kupiš stvar se vprašaj: Ali to res potrebujem? Ali je ta stvar moja TOP izbira in ob misli, da je moja lastnina res čutim iskreno veselje?,
- posadi drevo, vrtnari, naredi hotel za čebele in ostale opraševalce,
- izmenjaj oblačila s prijatelji/cami,
- če ti ostane kosilo in tega ne želis jesti drug dan, pokliči prijatelja, mogoče ga z veseljem vzame.
Torej, da bi bil svet lepši, pa ni pomembno le, kako sodelujemo z okoljem, pomembno je tudi kakšen odnos imamo do samega sebe in kako se ta reflektira na odnose do drugih, okolja. Nauči se zdravega izražanja čustev, dovoli si čutiti in komunicirati svoje občutke. Če se ne počutiš dobro, si to priznaj in se ne sili čez sebe, saj to ne prinaša nič dobrega za tvoje psihološko in fizično zdravje. Ne boj se prositi za pomoč, pa naj bodo to prijatelji, formalni strokovnjaki ali nekoga, ki se ukvarja s holističnimi pristopi.
Najbolj pomembno pa je spoštovanje. Spoštuj sebe, spoštuj druge in spoštuj okolje, ki ti omogoča življenje in ti daje stvari ter izkušnje, v katerih uživaš. To, kar daješ, prejemaš. Torej, poskrbi da od sebe daješ energijo v vseh mogočih oblikah, od besed do dejanj, ki jo želiš prejemati od drugih. Bodi vzor tega, kar želiš prejeti.
