Odpadna hrana je tretji največji povzročitelj emisij toplogrednih plinov (TGP). Čeprav se globalno do 40 odstotkov, kar se vzgoji ali vzredi, ne poje, ter se po ocenah Evropske okoljske agencije približno tretjina pridelane hrane zavrže, je hkrati vsak osmi prebivalec našega planeta lačen. Gre za nespodbudne podatke, ki zahtevajo spremembe. Prav s tem namenom so leta 2019 pričeli 8-letni projekt LIFE IP CARE4CLIMATE, katerega glavni cilj je ozaveščanje o tem, kaj naša dejanja v vsakdanjem življenju doprinesejo k podnebnim spremembam in spodbujanje k spremembah navad, da bomo na področju prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb boljši.
Negativne posledice mačehovskega odnosa do našega planeta opažamo že desetletja, napovedi okoljevarstvenikov za naslednje generacije so vse bolj črne. Če ne spremenimo svojih navad in če ne začnemo takoj, ne bomo uspeli ustaviti katastrofalnih sprememb na našem planetu. K temu lahko pripomore vsako podjetje, vsaka občina, vsaka družina, vsak posameznik … Zato je naša nova misija na Žurnalovi rubriki Glas generacije: “Zmanjšaj svoj ogljični odtis”, kjer bomo glasno ozaveščali o problematiki, spregovorili z zanimivimi sogovorniki in tudi tako poskrbeli za generacije, ki pridejo za nami.
Projekt je razdeljen na šest tematskih sklopov: učinkovita raba energije v stavbah in podjetjih, trajnostna mobilnost, raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF), ozaveščanje in krepitev zmogljivosti za prehod v nizkoogljično družbo, zeleno javno naročanje in odpadna hrana.
Kaj bi na področju odpadne hrane kot posamezniki in kot družba lahko spremenili?
Mislim da se vsi strinjamo, da je odpadna hrana moralno in etično sporna, vendar je sodobni način življenja hiter in velikokrat ni časa za premislek ali načrtovanje. Po mojem mnenju smo vsaj nekaj dobrega odnesli od 'lockdowna' zaradi epidemije – več smo načrtovali jedilnike, več pisali sezname za trgovine in večkrat pogledali v hladilnik, kaj imamo in česa ne. To je dobra iztočnica za naprej.
Ko me kdo vpraša, kaj lahko spremenimo, odgovorim načrtovanje, načrtovanje in še enkrat načrtovanje. Lani in letos smo imeli zaradi spremenjenih okoliščin malo več vaje na tem področju in upam, da nam je načrtovanje prišlo v kri.
Če nadaljujem; 30 odstotkov odpadne hrane nastane v gostinstvu, 10 pri primarni pridelavi in v kmetijstvu ter še 10 odstotkov v trgovinah. Moramo se zavedati, da smo mi kot potrošniki tudi velik člen pri teh 30 odstotkih v gostinstvu in strežbi, saj velikokrat pustimo hrano na krožniku in ne prosimo, da nam dajo za domov. Čeprav se mi zdi, da smo vseeno narod, ki mu ni problem reči, če se mu lahko zavije za sabo. V sami proizvodnji zelo dobro premislijo, kako bodo proizvodnjo organizirali, saj pri njih biološki odpadki predstavljajo strošek. Pri gostincih je težava ta, da osebje ni dovolj izobraženo oziroma so v časovnih stiskah.
Moramo se zavedati, da sama veriga oskrbe s hrano ni zgolj veriga, temveč gre za preplet. Vsak člen vpliva na drugega. Če gospodinjstva oz. potrošniki zahtevajo zgolj hrano, ki je popolnega izgleda, se na to odzovejo trgovci. Če se odzovejo trgovci, pa to vpliva tudi na primarno pridelavo. Zelo odvisno torej je, koliko in na kakšen način potrošnik pritiska na celotno prehransko verigo oz. preplet.
Poleg tega da je odpadna hrana problematična za okolje, ne smemo pozabiti niti na visoke (ekonomske) stroške, ki si jih delamo po nepotrebnem. Koliko bi posamezno gospodinstjvo lahko na tedenski, letni ravni 'prišparalo', če bi bilo bolj pazljivo?
Gospodinjstva povzročijo polovico odpadne hrane v Sloveniji, zato veliko delamo na ozaveščanju. Osredotočamo se na male stvari, ki jih lahko vsak posameznik spremeni pri sebi doma. Ne zgolj zaradi tega, da naredi nekaj dobrega za okolje temveč tudi nekaj dobrega za svojo denarnico. Saj če vržeš hrano stran, s tem vržeš stran tudi nakupno ceno, katero si plačal. Na žalost se ljudje ne zavedajo, da s tem, ko vržejo hrano stran, zavržejo tudi vse naravne vire. To je tisto, kar želimo poudariti pri kampanjah, pri čemer sodelujemo tudi z ostalimi členi prehranske verige.
Preračunano iz podatkov SURS je vsak prebivalec Slovenije v letu 2018 zavrgel 68 kilogramov hrane, od tega 26 kilogramov užitne. Odpadna hrana v gospodinjstvih predstavlja 11 odstotkov vseh odpadkov. Štiričlansko gospodinjstvo v enem letu v povprečju za hrano potroši 3540 evrov. Če v istem gospodinjstvu zavržejo vsak četrti še užiten obrok, s tem stran vržejo tudi 336 evrov letno, kar nanese kar nekaj denarja. Verjamem sicer, da so te številke v realnosti še višje.
Čeprav se globalno do 40 odstotkov, kar se vzgoji ali vzredi, ne poje, ter se po ocenah Evropske okoljske agencije približno tretjina pridelane hrane zavrže, je hkrati vsak osmi prebivalec našega planeta lačen. Gre za veliko neskladje ... Obstajajo v Sloveniji kateri projekti, ki poskušajo to 'neskladje' rešiti, zmanjšati'?
Znane so raziskave, da razvite in manj razvite države povzročijo približno enako količino odpadne hrane. S to razliko, da pri nerazvitih državah odpadno hrano ustvarijo proizvajalci, kmeti ter v manjši meri potrošniki, v razvitih državah pa je razmerje ravno obratno.
V EU že obstajajo različne aplikacije, ena izmed njih je To good to go, kjer lahko kdorkoli v naprej določenih restavracijah prevzame hrano oz. obroke, ki bi drugače ostala, in jo kupi po zelo znižani ceni. Pri nas tega na žalost še ni, saj imamo premajhen trg. Morda pa se v prihodnosti kdo opogumi.
Čeprav se večji delež odpadne hrane v Sloveniji predela anaerobno v bioplinarnah, velik problem ostaja delež odpadne hrane, ki konča na odlagališčih. Tam se pri njenem razkroju sproščajo okolju škodljivi toplogredni plini. Kakšen je njihov delež in kako se z leti ta delež spreminja? Kje smo na področju v primerjavi z ostalimi evropskimi državami?
Ker pri nas biološke odpadke že več kot desetletje zbiramo ločeno od ostalih odpadkov, se odpadne hrane niti ne odlaga na odlagališča. To je napram drugim evropskim državam prednost Slovenije, saj v marsikateri evropski državi bioloških odpadkov še ne zbirajo ločeno. To pomeni, da ti odpadki končajo med mešanimi komunalnimi odpadki, ki jih odpeljejo na odlagališča oz. v sežigalnice. Pri nas pa, ker jih zbiramo ločeno, jih tudi toliko bolj učinkovito obdelamo; za 50 odstotkov poskrbijo bioplinarne, 28 odstotkov kompostarne, 20 odstotkov pa se obdela v procesu biološke stabilizacije.
Če posplošimo; kmetijske površine, ogromne količine vode, potrebujemo tudi mehanizacijo in energijo, delovno silo … Če vsakega od teh virov še naprej razčlenimo, pridemo še do večjih količin virov. Če pomislimo, da se tretjina hrane, ki je bila namenjena ljudem, zavrže iz različnih razlogov, zavržemo tudi eno tretjino vseh virov. Naša naloga je, da ozavestimo ljudi, da pomislijo na širšo zgodbo in ne zgolj na to, da je banana temnejše barve, kot bi si želeli.
Posebej je problematičen (visok) odstotek zavržene užitne hrane. Kakšen odnos, opažate, imamo Slovenci do hrane. Zdi se, da nam je v zahodnem svetu postalo kar nekako vseeno oziroma je ne znamo več ceniti. Se strinjate?
Ko se pogovarjamo o količini odpadne hrane, lahko vidimo, da trend narašča. Po oceni SURS je bil delež užitne odpadne hrane pri nas kar 39%, kar pomeni, da imamo mi 39% maneverskega prostora, da stvari izboljšamo. To je del, na katerega moramo biti najbolj pozorni. Po preračunih SURS-a vsak Slovenec zavrže 67 kilogramov odpadne hrane letno, povprečni podatki iz EU pa kažejo 173 kilogramov na prebivalca EU. Po preračunih smo pod povprečjem, vendar, poudarjam, nimamo enotne metodologije. Šele ta bo pokazala, kje dejansko smo.
