Že v otroštvu je 23-letna študentka fizioterapije na Fakulteti Alma Mater Europaea Lana Ritlop prišla v stik tudi s tistimi manj bleščečimi platmi potovanj; starši so ji na obiskih v tujini popeljali tudi v revne predele držav, ki so jih obiskali. "Že takrat, ko sem bila majhna, mi je po potovanjih ostal grenak priokus. Motilo me je, da, je kakor je, in da nihče ne pomaga v dolgoročni smeri," razloge, kaj jo je vodilo v svet prostovoljstva navede sogovornica. Prvič je na prostovoljstvo v tujino sama odšla leta 2018, ko je obiskala Gambijo.
Menila je, da je dovolj izobražena in poseduje dovolj znanja s področja zdravstva, da po svojih najboljših močeh pomaga. Delovala je na terenu kot patronaža, nato tudi kot fizioterapevtka v ordinaciji. Ker se je pobliže spoznala s težavami, ki pestijo afriške države, in ji niso dale miru, so potovanja v Afriko postala reden projekt. Nad njimi je navdušila tudi sošolce in ostale študente prostovoljce, s katerimi je ustanovila ekipo Fizioterapevti brez meja. Letos bodo z ekipo prvič obiskali tudi Indijo.
"V tujino greš z željo, da prispevaš k določenemu dolgoročnemu cilju, tj. predati in si izmenjati znanje. Mi nismo tam, da vsiljujemo naš, zahodnjaški svet, da bi vse potekalo, kot se nam zdi, da je prav. Njihov način življenja ne gre spreminjati. Vse, kar lahko narediš, je, da si izmenjaš znanje; mi jih spoznamo z našo prakso, oni z njihovo. Pri njih je ogromno improviziranja, toliko kot oni improvizirajo, je skoraj nemogoče," razlaga prostovoljka in doda, da te prostovoljstvo prisili, da greš ven iz svoje cone udobja in tesnobe, ki je naš pogost spremljevalec.
"Več ali manj smo usmerjeni v svoj ritem, tam pa vidiš medsebojno pomoč, povezanost in empatijo. Sama bi vse ljudi poslala tja, da vidijo, kaj je v življenju res pomembno. Ali res potrebujemo majico za 50 evrov, avto za 70.000 evrov, ali to počnem le zaradi mojega ega? Ko si tam in vidiš, kako živijo oni, ki imajo povprečno mesečno plačo 40 evrov, prideš do ugotovitve, da se za določene povsem nepomembne stvari obremenjujemo čisto za brez veze," razmišlja študentka, ki je Gambijo obiskala že trikrat, enkrat pa je bila tudi v Gani.
Stroške za potovanja si mora kriti sama, kar jo žalosti, saj je mnenja, da bi prostovoljec moral biti na nuli; nič pridobiti, nič potrošiti. A meni, da se ji delo poplača z notranjim zadovoljstvom, ko vidi, kako je nekomu pomagala, meni celo, da so Afričani bolj pomagali njej, kot ona njim: "Afričani so zelo odprt narod, v trenutku se med njimi počutiš kot doma. Zaradi tega se veliko bolj odpreš, saj dobiš občutek, da bi ti s čimerkoli pomagali. Prevzameš veliko njihovega mišljenja, kulture. Oni zelo cenijo družinsko življenje, imajo empatijo, vero. To ti da notranji mir. Njihova kultura name deluje zelo pomirjajoče. Z njihovo pomočjo greš izven svojega mehurčka, da vidiš, koliko si sposoben pomagati drugemu, če si enostavno tam, pa mu nekaj dobrega poveš, daš le nasvet. To te tako spremeni, da si sploh predstavljati ne moreš. Po takšni izkušnji začneš drugače razmišljati, ceniš stvari in imaš dosti več empatije, predvsem pa osebnostno zrasteš."
Razlike v načinu dojemanja življenja in sveta med obema kulturama so opazne na vsakem koraku. Sveže diplomirana fizioterapevtka se na tem mestu spomne svojega drugega obiska Gambije, ko ni imela dostopa do interneta, domačini so jo takrat pomirili z besedami: "Kaj se sekiraš za stvari, na katere nimaš vpliva."
In z razlikami med kulturama nadaljuje: "Evropejci smo za njih malo smešni, ker smo paniki. Vse mora biti ob točni uri in točno tako, kot smo si zamislili. Oni ne poznajo ure, orientirajo se po soncu. Oni znajo brez denarja preživeti že tisočletja, mi tega že dolgo ne znamo več. Kljub temu da nimajo veliko, je njihov pogled na življenje veliko bolj optimističen od našega. Gospa mi je nekoč pripovedovala, da ji je v življenju glavno le, da je zdrava. Oni živijo vsi skupaj, več generacij na kupu, ne tako kot mi, ko se mladi kmalu osamosvojijo. To jim daje prednost, ki je mi nimamo; mo smo vsi za sebe, nekako se razdelimo, vsak na svojo stran, oni pa, ko potrebujejo pomoč, vsi stopijo skupaj. Ko si tam, se zavedaš, kako je vse povezano, kako se zoorganizirajo, kako hitro si pomagajo. Oni sploh ne vidijo, da jim česa primanjkuje."
Edina negativna plat tovrstnih odprav po mnenju sogovornice je občutek nemoči, ko določenih stvari, ki niso v tvoji moči, ne moreš spremeniti. "Fizioterapevti gremo pogosto tudi na teren po malo bolj odročnih mestih, kjer vidiš marsikaj. Takrat se moraš zavedati, da vse ni v tvojih rokah, zaradi tega mi je bilo na začetku velikokrat grozno. Sama sem lahko večinoma pomagala le pri ortopedskih, travmatoloških in razvojnih težavah, tam pa so bili tudi ljudje s slepoto, z želodčnimi težavami, z rakom. In takrat res ne veš, kaj storiti. Tja prideš pripravljen in veš, kaj lahko daš, potem pa te vedno nekaj preseneti," omeni prostovoljka in doda, da je njihov glavni namen naučiti jih stvari, da si bodo čez čas znali pomagati sami: "Nam je logično, da ko te kaj boli ali ne vidiš, greš k zdravniku. Oni na to ne pomislijo, ker vedo, da je treba za to plačati."
Za konec z nami deli dogodek, ki se ji je najbolj vtisnil v spomin: "Na šoli smo med šolskimi počitnicami imeli stojnico. Obiskal nas je fantek, ki je imel zelo vdrt prsni koš. Dihal je le še s pomožnimi dihalnimi mišicami in ni več mogel dihati s pljuči. Postavili smo diagnozo, da pljučnica ni bila do konca zdravljena. Stanje je hitro šlo na slabše, če nas ne bi bilo tam in ne bi postavili anamneze, ter jih napotili k pravemu zdravniku, bi fantek zagotovo umrl. Saturacije je imel le 89, kritična meja pa je takrat, ko pade pod 95. Res ne moreš pomagati vsem, je pa super, če se zaveš, da lahko pomagaš nekomu, ki je tam in drugače res ne bi prejel pomoči."
