Decembra večina ljudi naredi krajši pregled leta in se ozre na svoje pretekle dosežke, morebitne kikse, predvsem pa spomine, ki so jih v preteklem letu ustvarili. Teh je bilo letos kar nekaj – na ene smo ponosni, na druge malo manj. Sama se najraje spominjam potovanj in izletov, ki se jih zaradi moje avanturistične narave vsako leto nabere precej.
Ko sem delala letošnjo bilanco, sem ugotovila, da imam še en "greh", ki ga moram do konca leta oddelati. To je reportaža s službeno-dopustniškega potovanja po deželi, kjer se je rodila legenda o krvoločnem vampirju, grofu Drakuli. O Romuniji ima veliko ljudi, med katere sem pred obiskom sodila tudi sama, še vedno zmotno predstavo, saj velja za eno najrevnejših držav Evropske unije.
Čeprav so nas na cesti večkrat pozdravili pastirji s svojimi čredami (mimogrede: živali so zelo poslušne in so ubogale pastirja, ki jih je hitro umaknil s poti) in konjske vprege, kar nas je za trenutek potegnilo dvesto let nazaj v preteklost, je Romunija daleč od tega, da bi bila nerazvita. Njihova cestna infrastruktura, ki je bila še pred dvajsetimi leti poznana po luknjah, je danes skorajda neprepoznavna.
Dacia Duster
Nas so navdušili gorski prelazi, ki so brezhibno urejeni. Med drugimi smo se zapeljali čez Transalpino, ki velja za eno najbolj privlačnih evropskih gorskih cest. Omogoča popolni užitek in že med vzponom ponuja prečudovite razglede. Morda so moteči le (pre)številni tovornjaki, ki prečijo prelaze in tako upočasnijo vzpenjajočo se kolono.
Potrpljenje se je obrestovalo, saj je bil razgled na vrhu prekrasen. Med vožnjo smo morali paziti le na nenapovedane živalske goste, ki so se vsake toliko pojavili na cestišču in se niso pustili motiti.
Dacia Duster
V njem smo preživeli dobršen del potovanja, svoje delo pa je opravil brez napak. Kako se je odrezal "naš Dustin" in katere so njegove največje prednosti v primerjavi s preteklim modelom, si lahko preberete tukaj. Zagotovo pa se strinjamo, da je izjemno fotogeničen in atraktiven, kar so potrdili številni občudujoči pogledi mimoidočih, ki so si ga z veseljem pobliže ogledali. Ena izmed prebivalk nam je celo omenila, da tega modela v Romuniji še nimajo. Prav tako ni povzročil hujših bolečin v križu, kar je bilo glede na prevožene kilometre presenetljivo.
Dacia Duster
Dacia Duster
Če želite doživeti pristnejšo Romunijo, priporočamo, da se raje kot po avtocesti (ki je na nekaterih delih še v izgradnji) odpravite po poteh skozi vasi in mesta. Nekatera so obstala v času, kar vzbuja posebej fascinantne občutke. Tam vas bodo sprejeli zelo gostoljubni in prijazni ljudje, ki angleščine žal ne obvladajo najbolje, vendar vam bodo kljub temu želeli pomagati in upali, da jih boste razumeli, če bodo le govorili nekoliko glasneje.
Razumevanje romunščine je pač omejeno; četudi smo se na vse pretege trudili, s slovenščino ali angleščino nima veliko skupnega. Še najbolj spominja na nerazumljivo verzijo italijanščine. Romunščina se je v vzhodni Evropi ohranila kot edini romanski jezik.
Filmski zaplet sredi Romunije
Za pravcati filmski zaplet z avtom pa smo poskrbeli kar sami, ko smo se kot pravi Slovenci odpravili na raziskovanje gorovja Retezat – enega najvišjih masivov v Romuniji, ki je del južnih Karpatov. Avto smo pustili na parkirišču v gorskem resortu, ki je bil v tistem času povsem zapuščen, saj se večji del obiska zgodi v zimskem času. Med hojo na goro Varful Retezat smo srečali le malo navdušencev, ki bi se kot mi odločili za odkrivanje romunskih gora. Pomislili smo, da bi se v Sloveniji v istem času trlo pohodnikov in bi v naravi le stežka uživali v miru.
Kljub dvakratnemu natančnemu prečesavanju okolice in povpraševanju pohodnikov ključev žal nismo našli. Upanje, da bi jih morda našli pri avtu, nas ni zapustilo vse do konca. Ker jih tudi tam ni bilo, je bil nastopil čas, da se sprijaznimo, da smo jih izgubili. Ni nam preostalo drugega, kot da navežemo stik z njegovimi lastniki v Sloveniji.
Sodelavec, ki se izleta v gore ni udeležil, je v vmesnem času že sprožil "reševalno" akcijo. Najina naloga pa je bila, da kot veva in znava, čim hitreje prispeva do apartmaja, ki se je nahajal več kilometrov od izhodišča. Za pešačenje bi potrebovala več ur, zato sva se poslužila stare, a vselej uporabne, taktike in dvignila palec. Na najino "srečo" v tem času v tej smeri mimo ni zapeljal noben avtomobil. Ko sva že skoraj obupala, sva ob cesti zagledala skupino starejših posameznikov na pikniku. Razložila sva jim celotno situacijo, vendar niso razumeli niti besede, čeprav so zavzeto poslušali. Pomagali smo si z googlovim prevajalnikom, a žal brez uspeha.
Nadaljevala sva pot in kmalu ob robu ceste opazila parkiran avtomobil belgijskih registrskih tablic. "Vsaj nekdo, ki bo znal angleško," sva pomislila. Poskusila sva srečo in še njih zaprosila za prevoz do apartmaja. Zmotila sva jih med družinskim piknikom in druženjem ob reki. Brez obotavljanja so nama priskočili na pomoč in nas zapeljali do nekaj kilometrov oddaljenega apartmaja, za uslugo pa niso želeli sprejeti denarne nagrade, ki smo jo ponudili. Za njihovo dobroto smo se jim iskreno zahvalili in se lotili reševanja zagate, v kateri smo se znašli.
Brez avtomobilskih ključev poti seveda nismo mogli nadaljevati, dodatno težavo nam je povzročalo tudi to, da je bila naša hiška povsem odrezana od civilizacije. Ker nismo pričakovali, da se bomo tam zadržali dalj časa, niti nismo nakupili večjih zalog hrane. Napaka! Situacija nas je začenjala skrbeti, čeprav smo se trudili ostati optimistični. Tolažili smo se, da praviloma ne obstaja dopust, na katerem ne bi šlo kaj narobe.
Ker pa avto ni bil naš, je to vzbujalo dodatno skrb. Morda so bili krivi predsodki, vendar je prevladalo dejstvo, da gre za novejši model avtomobila s tujimi registrskimi, ki bi lahko premamil marsikaterega tatu, zato nas je skrbelo, da nas na parkirišču, kjer smo ga pustili, ne bo pričakal. Čakanje na dostavno službo, ki bi nam pripeljala ključe, je naše bivanje v občini Râu de Mori podaljšala za dva dni.
Ne moremo ravno reči, da smo se pritoževali, saj gre za prekrasno regijo s čudovito naravo. Ta čas smo izkoristili za odklop od tehnologije in uživanje v samoti, kar je v današnjem hitrem svetu že pravcata redkost, ter dopustniško poležavanje. No, vsaj nekateri. Določene je prežemala slaba vest zaradi incidenta, zato so se peš odpravili do bližnje trgovine in nakupili najnujnejšo hrano.
Sodelavec se je že zarana podal od doma in preizkusil srečo. Obeti so bili pičli, bilo pa je vredno poskusiti. Razplet zgodbe priča o tem, da je včasih v življenju treba biti vztrajen in drzen. Sodelavec je po skoraj polurnem iskanju, ob katerem je premaknil skorajda vsako skalo in kamen na tistem mestu, ključe našel! Avto je brez praske pripeljal do našega apartmaja.
Do mesta smo po vseh peripetijah uspešno prišli, to pa težje rečemo za ključe, ki so bili zaradi težav z vremenom še vedno v centralnem skladišču paketne službe DHL v Nemčiji. Odločili smo se, da pot, ki smo jo morali prilagoditi in skrajšati, nadaljujemo ter se v Brasov vrnemo na poti domov, čeprav to seveda ni bil del prvotnega načrta.
Te kraje se resnično splača obiskati
Reportažo bi verjetno lahko razpotegnili na sto strani, ker pa vas ne želimo utrujati s podrobnostmi, vam priporočimo nekaj krajev, ki so navdušili nas.
Turistična točka, ki jih med obiskom Romunije ne smete izpustiti, je zagotovo mesto Cluj-Napoca, poznano po rojstni hiši Matije Korvina (znan kot vzor za Kralja Matjaža).
Bolj nas je navdušil Grad v Hunedoari ali Korvinov grad, ki nas je spomnil na Bradavičarko v filmih o Harryju Potterju. Velja za enega največjih gradov v Evropi in je uvrščen med sedem čudes Romunije, poleg tega pa je bila nižja tudi cena ogleda (manj kot 10 evrov).
Za obisk Romunije, ki očara z raznoliko pokrajino in pestro zgodovino, se splača vzeti čas in se tja odpraviti z avtom. Mi smo se zapeljali preko Madžarske (pot si lahko podaljšate z ogledom ali kopanjem v Blatnem jezeru), vračali pa smo se skozi Srbijo in se ustavili v Novem Sadu. Ob tem ne ponovite naše napake in se vnaprej pozanimajte o obratovalnem času mejnih prehodov, saj se nam je čas poti s tem v zvezi podaljšal za uro, kar v poznih urah ni bilo ravno prijetno.
Na srečo so rešitev z nami delili potniki v edinem avtomobilu, ki se je v tistem času tudi znašel na meji – mladi Slovenci. To pa niso bili edini rojaki, ki smo jih na potovanju srečali, kar potrjuje dejstvo, da postaja Romunija izjemno priljubljena destinacija tudi med slovenskimi popotniki. Zelo je zaželena predvsem med motoristi in kolesarji, ki uživajo v tamkajšnjih gorskih cestah. Podrobnejšo reportažo si lahko preberete TUKAJ, več fotografij te prekrasne evropske dežele pa si lahko ogledate v zgornji galeriji.
dezurni@styria-media.si
