In to smo tudi storili. Konec julija smo se namreč z dusterjem (podrobno oceno avtomobila lahko preberete tukaj) odpeljali v Romunijo, državo, ki pri marsikaterem Slovencu še vedno vzbuja mešane občutke.
Ko starejšim Slovencem, tistim, ki smo še hodili v šolo v rajnki Jugoslaviji, omenite Romunijo, se marsikdo najprej spomni na čase diktatorja Nikolaja Ceausescuja in njegove žene Elene, ki sta svojo državo vodil s trdo roko in jo kljub socialistični državni ideologiji poskušala rešiti kreditov tako, da sta v najboljši maniri neoliberalizma izstradala svoje državljane. Gospodarska rast je bila odlična. In še vedno veliko Slovencev na Romunijo gleda kot na revno državo, iz katere prihajajo predvsem slabo ohranjeni kombiji, polni ljudi, ki iščejo službe na zahodu.
A že prvi dan v Romuniji nam je pokazal, da so to stereotipi, ki nikakor ne držijo več. Romunija namreč takoj pokaže podobo države, ki je izkoristila velike tega, kar ji je bilo v času približevanja in članstva v Evropski uniji na voljo. In ki se hitro razvija.
Na potovanje po Romuniji smo se odpravili z dacia dusterjem extreme TCe 4x4, s katerim smo prevozili dobrih 4.000 kilometrov in povprečno porabili med 6,4 in 6,9 litra bencina na 100 kilometrov. Po tako dolgi vožnji lahko povemo, da so se Romuni pri njenem razvoju zelo potrudili. Iz cenovno ugodnega avtomobila so ga dokončno spremenili v privlačneža, ki ga kupite zato, ker je dober, ob tem pa ste veseli, da ste ga dobili za razmeroma solidno ceno.
Država, ki je po velikosti dvanajsta v Evropi in ima devetnajst milijonov prebivalcev, ni le bazen delovne sile za zahodno Evropo, ampak je tudi sama gospodarsko zelo dejavna , saj se uvršča med evropske države z največjo gospodarsko rastjo. Po zaslugi Dacie in avtomobilskih tovarn nekaterih drugih znamk je neto avtomobilska izvoznica, je tudi neto izvoznica električne energije, močna pa je tudi na področju naftne industrije in bančništva. Po drugi strani pa je skoraj 26 odstotkov ljudi zaposlenih v kmetijstvu, kar je največji delež v Evropi.
Najhitrejši internet
A tega kot turist ne vidite, vidite pa lepo urejene ceste, ne le glavne, ampak tudi lokalne, ter prenovljena središča mest in vasi. Predvsem pa vas navduši povezava s svetovnim spletom, ki je med najbolj razširjenim in najhitrejšim v Evropi in vam kot turistu omogoča tudi učinkovito navigacijo po cestah, iskanje prenočišč preko spletnih strani in plačila s kreditno kartico.
Med desetdnevnim potovanjem smo namreč večino stvari tudi v najbolj odročnih predelih Romunije lahko plačali s kreditno kartico, gotovine smo porabili le za vzorec in še tedaj to ne bi bilo nujno, satelitska navigacija pa nas ni pustila na cedilu niti enkrat. Prebivalcem bogate Nemčije se ob tem marsikje lahko le cedijo sline.
Veliko pa Romunija ponudi tudi popotniku. Ko sem delal načrt naše poti, so se ena za drugo kar ponujali kraji, ki bi jih bilo lepo obiskati. Ko gre za zgodovinske in druge zanimivosti, namreč teh v Romunijii nikoli ne zmanjka, pa naj gre za sledi, ki so jih za seboj pustile slovite plemiške dinastije, kakršna je denimo bila Hunyadi, ki je v marsičem povezana tudi s Slovenijo, najbolj znamenit idržavljan Romunije Vlad Drakula, stari Dačanov, po katerih je znamka Dacia tudi dobila ime, ali pa njihovi osvajalci Rimljan in še marsikdo, ki se je v dolgi zgodovini sprehodil čez državo.
Tu so še sloviti poslikani samostani Štefana Velikega v Moldaviji, delta Donave in celotna črnomorska obala, kjer je med drugim rimski pesnik Ovid v izgnanstvu "točil solze za Rimom" in kjer so konec devetnajstega stoletja odkrili "romunske Pompeje", slovite gorske ceste, ki jih je v življenju treba vsaj enkrat prevoziti, prelepe gore in še veliko tega. Vsega seveda v dobrem tednu ne morete obiskati in storiti, zato se je treba pri željah zelo omejiti.
Legenda o Kralju Matjažu
In tudi nam je veliko potovalnih želja ostalo za naslednji obisk Romunije. Velikega pa je bilo tistega, kar smo videli in doživeli. Začnimo kar pri človeku, ki je bil močno povezan tudi z našo mitologijo. V šoli so nas namreč naučili, da je bil vzornik za legendo o Kralju Matjažu, ki spi pod peco in se bo, ko bo njegova brada sedemkrat ovila kamnito mizo, prebudil ter rešil slovenski rod suženjstva, madžarski kralj Matija Korvin.
Romuni ga imajo sicer za svojega, a vsekakor velja, da je šlo za enega najbolj vplivnih vladarjev Madžarske kraljevine, kamor je spadala tudi Transilvanija, in da je njegova družina izhajala iz zahodnega dela te dežele, ki nosi velik imen, mednarodno Transilvanija, romunsko Aradeal, madžarsko Erdelj, nemško Siebenbürgen in med drugimi navsezadnje tudi slovensko Sedmograška.
Duster se je med potjo pokazal za solidno prostoren in udoben avtomobil, ki v tem pogledu gotovo ponuja več, kot pa bi pričakovali od cenovno uzgodnega športnega terenca spodnjega razreda.Kombinacija motorja in ročnega menjalnika se je kljub začetnim dvomom izkazala za povsem solidno pogonsko izbiro, štirikolesni pogon pa je pripomogel h gotovosti tudi, tam, kjer ceste niso bile najboljše.
Ni sicer popolnoma znano, zakaj je Matija Korvin postal vzornik za Kralja Matjaža in druge podobne junake, verjetno pa zato, ker je obdobje njegove vladavine po dolgih letih negotovosti minilo razmeroma mirno.
Kar pa ne velja za obdobje pred njim, v času njegovega očeta Ivana Hunyadija. Romuni mu pravijo Iancu Hunedoara, Madžari pa Janoš Hunyadi, ki je bil "kriv" za to, da se sodobna Slovenija ni razvila okrog Celja, ki je imelo v prvi polovici petnajstega stoletja dobre možnosti za to. Njegovi vojaki so namreč novembra 1456 v Beogradu poskrbeli, da se je z umorom zadnjega celjskega grofa Ulrika II. zaključila dinastija Celjskih grofov, s tem pa tudi oblikovanje njihove državne tvorbe s središčem v Celju.
Če je kateri kraj zares povezan z dinastijo Hunyadi, je to gotovo mesto Hunedoara, nad katerim se bohoti mogočna renesančna graščina, ki je bil od 14. stoletja naprej središče vladavine te madžarsko-romunske dinastije. Mogočni grad, ki je bil na vzpetini baje že iz rimskih časov, ko je bil središče izkoriščanja bogatih zalog železa, je razširil predvsem Ivan Hunyadi, uporabljal pa ga je tudi Matija Korvin, ki se je sicer leta 1443 rodil v Cluju Napoca, oziroma Koloszvarju, kot ga imenujejo Madžari, oziroma Clausenburgu, kot bi mu rekli Nemci. Njegovo rojstno hišo si lahko v Cluju še bvedno ogledate.
Lepo ohranjena zgodovinska mesta
Za Transilvanijo je bilo sicer vso njeno zgodovino značilno tudi sobivanje vsaj treh narodov, Romunov, Madžarov in Nemcev, ko so soustvarjali deželo, zato so večja mesta, kakršni so denimo Cluj-Napoca, Sibiu, Brašov, Sigisoara ali Targu Mures, vedno imela tudi imena v vseh jezikih.
In vsa ta mesta so zelo slikovita in se jih gotovo splača obiskati. Večini je namreč uspelo, da so se v zgodovinskih središčih, vsako na svoj način, izognila urbanističnim posegom dvajsetega stoletja. Sodobna naselja so se namreč večinoma razvila okrog zgodovinskih središč in niso posegala v stara mestna jedra, zato lahko v njih še vedno začutite duha zanimive preteklosti, saj vsako obiskovalcu ponuja kaj samosvojega.
Dacia duster, ki je bil v začetku v bistvu eksperiment, kako priljubljeni razred športnih terencev, se je kmalu izkazal za uspešnico, saj je ustregel tistim, ki so si želeli športnega terenca za ugodno ceno, ki je poleg tega vedno razpolagal tudi s solidnimi terenskimi sposobnostmi s katerimi je celo presegal pričakovanje njegovega avtomobilskega razreda. Glede na izkušnje s potovanje, bi to lahko veljalo tudi za novega dusterja tretje generacije.
Predvsem pa so vsa mesta odlično vzdrževana in vas tudi s tega vidika navdušijo kot popotnika, sploh ob dejstvu, da Romunije za zdaj še ni preveč prizadel množični turizem. Pomaga pa tudi to, da so obvladljiva tudi na nogah, saj ima celo največji Cluj Napoca, ki je mimogrede drugo največje mesto v Romuniji, manj kot 300.000 prebivalcev.
Sedmograško zaznamuje tudi prijetna valovita pokrajina, ki jo ostro omejujejo gorski masivi Karpatov, ki jo objemajo kot nekakšen srp, v njeni podobi pa izstopajo tudi vasi s cerkvami, ki so v veliki meri še vedno obdržale obrambne zidove, kakršni so večinoma izginili z okolice naših cerkva, ki so bile nekoč tudi obrambni tabori proti turškim vpadom. Pokrajino pa zaznamuje tudi veliko ohranjenih gradov, kakršen je lepo obnovljeni grad v Rupei. Ti gradovi sicer niso služili le obrambi pred premnogimi osvajalci, ampak tudi nadzoru nad trgovskimi potmi, ki so Transilvanijo povezovale tudi z našimi kraji.
Kaj ima Transilvanija skupnega s Slovenijo?
Romunija je še danes močno kmetijska država, v preteklosti pa je bila še veliko bolj. In za enega glavnih proizvodov, govedino, je bila glavni kupec Beneška republika. Govedino je bilo v časih, ko hladilnih tovornjakov še niso poznali, slabi pa so bili tudi drugi načini shranjevanja mesa, najlaže tovoriti tako, da je hodila na lastnih nogah.
Rejene krave so pastirji zato vodili v velikih čredah, ki so bile pogosta podoba tudi pri nas, predvsem pa sta imela od njih veliko koristi Ptuj in Kamnik, prvi zaradi mostu čez Dravo, ki je bil tam še iz rimskih časov, drugi pa zaradi mitnice, ki jo je vsiljevala habsburška država. To je obema mestoma prineslo veliko denarja. Prav tako pa tudi Transilvaniji, ki je zaradi svojega bogastva vedno bila zanimiva za zemljiško gospodo.
Vendar ne le zaradi donosnega kmetijstva, ampak tudi zaradi industrije, ki ga je spremljala, in zaradi rudarjenja, ki je za seboj pustilo in še pušča ne vedno pozitivne sledove. Ponuja pa tudi priložnosti za turizem. V Turdi, majhnem mestu v bližini Cluja, so namreč v jami opuščenega rudnika denimo uredili pravi lunapark.
Kar nekako nenavadno je, ko se v podzemlje spustite v želji po raziskovanju rudarske dediščine, potem pa v velikanski dvorani, ki so jo rudarji skozi stoletja izklesali v nanose kamene soli, zagledate veliko kolo, igrišča za namizni tenis, majhno gledališče, prijetne separeje na podzemnem jezercu in podobne priprave služijo zabavi obiskovalcev. Doživetje je za starejše kar nenavadno, otroci pa so se tam počutili kot doma, vsaj tak vtis so dajali.
Najbolj znamenit prebivalec
Obiska Romunije si ni mogoče zamisliti brez ogleda vsaj enega obeležja, ki je povezano z najbolj znamenitim prebivalcem Transilvanije, Vladom Drakulo. Tega v Romuniji turizem precej dobro trži in grad Bram, ki ga je avtor slovitega romana Bram Stoker izbral za središče svoje zgodbe, je prava turistična past. A malce tudi po krivici, saj je Grad, ki je nastal kot zaporna trdnjava mesta Brašov na cesti med Transilvanijo in Vlaško, zanimiv sam po sebi. Med drugim je sicer bil tudi pod nadzorom Vlada Drakule, vendar ne le pod njim, saj so ga meščani Brašova v varstvo med drugimi zaupali tudi Nikolaju Zrinjskemu, nazadnje pa je bil počitniška rezidenca romunske princese Ileane. .
Bram Stoker je ugled vojvode, ki je v krutem svetu krščansko-turških vojn izstopal v krutosti in se z njo zapisal tudi v zgodovino, pravzaprav zlorabil za model vampirskega grofa, ki ga je povezal udi z zgodbami o volkodlakih, vampirjih in drugih zloveščih bitjih, ki jih je v izročilih dežel v jugovzhodni Evropi vedno mrgolelo. Navsezadnje poznamo veliko podobnih zgodb tudi v slovenskem izročilu, ki smo ga Slovenci po krivici precej pozabili.
Pravi vojvoda Vlad Drakula oziroma Tepeš (natikovalec na kole) pa je bil predvsem človek svojega časa, v katerem je bila krutost sredstvo političnega nadzora in ustrahovanja sovražnikov. Med bolj znanimi so zgodbe, kako je Drakula ukazal, naj sultanovima poslancema turbana, ki ju pred njim nista hotela sneti, pribijejo na glavi, o tem, kako je uporne bojarje iz mesta Targovište dal nabiti na kole, potem pa si je v njihovi družbi privoščil kosila, ali pa, kako je pred napredujočo turško vojsko postavil "gozd" na kole nabitih ujetnikov, da je celo sultan Mohamed, ki po krutosti ni precej zaostajal za Drakulo, v grozi prekinil pohod.
Po drugi strani pa je z njim povezana tudi tragična zgodba o tem, kako je njegova žena Anastasia, da ne bi prišla v roke Vladovi sovražnikom, raje skočila v smrt z obzidja trdnjave Poenari. Druga zgodba sicer pravi, da je to storila v besu iz ljubosumja, ker jo je Vlad hotel zapustiti in se poročiti z njeno tekmico.
Karkoli je že res, velja, da trdnjava Poenari stoji nad eno najbolj znamenitih gorskih cest v Evropi, slovito Transfagarasano, ki je lahko tudi pomemben del obiska Romunije predvsem po tistem, ko jo je proslavila slavna trojiv iz oddaje Top Gear. Žal se zaradi svoje slave poleti prepogosto spremeni v enega najvišjih prometnih zastojev v Evropi. A to ni nič tragičnega. Čez Karpate namreč vodi veliko lepih cest in ena je tudi vojaška cesta Transalpina, ki je morda še lepša, saj velik del poteka po grebenih Retezatskih gora in ponuja osupljive razglede in lepe serpentine, na katerih uživa srce vsakega bencinskega navdušenca.
A v vsakem primeru bodo ljubitelji dinamične vožnje prišli na svoj račun, saj se gorskim prelazom preprosto ne morete izogniti in prav vsi nudijo veliko vozniškega užitka in obilo lepih razgledov. Tudi vožnja je lahko zelo hitra že, če hočete zgolj slediti prometu, saj promet z vozniki, ki so vajeni ovinkov, lahko že v običajnih razmerah poteka presenetljivo hitro, ne glede na to, če je pred vami športni avtomobil ali velik tovornjak.
Srednjeveški biser
A vrnimo se k vojvodu Drakuli, s katerim je povezanih veliko romunskih krajev. Med njimi je tudi slikovito transilvansko mesto Sighisoara, kjer je v letih 1431 do 1435 živel njegov oče Vlad II Dracul in kjer se je Vlad Drakula najverjetneje tudi rodil. V Sighisoari si lahko celo ogledamo tudi hišo, kjer je živel Dracul in je že dolga spremenjena v gostišče, v katerem lahko tudi prespite, če si upate.
Shigisoara je zanimiva tudi brez tega, saj gre za zgledno ohranjeno srednjeveško mesto z obzidjem, v katerem dejansko še normalno prebivajo ljudje in ni le kulisa za turiste. Ohranjenih je tudi nekaj zelo zanimivih obeležij, kakršno je denimo pokrito stopnišče, ki je prebivalcem olajšalo hojo k maši, predvsem pa obzidje z obrambnimi stolpi, ki so poimenovani po mestnih cehih in so nekateri zelo pravljični. In tudi celotno mesto deluje pravljično predvsem, če se po njem sprehodite ponoči.
Če ste v Romuniji prvič, potovanje skoraj ne bi smelo miniti brez obiska romunske prestolnice, ki vas s svojim živahnim življenjem kar posrka vase. Bukarešta bi si sicer sama po sebi zaslužila teden dni ali še več obiska, saj gre za eno od tistih mest, ki vas sprva mogoče celo odbije, ko pa v njem prebijete veliko časa, vam pride v kri, kar sem lahko izkusil pred dvema desetletjema, ko sem tam preživljal veliko časa. A tudi kratek obisk je dovolj, da se sprehodite po zelo živahnem mestnem središču, v katerem za obiskovalca ne zmanjka zabave.
Črnomorski Pompeji
Avtomobilska znamka Dacia je ime dobila po zgodovinski romunski deželi Daciji, ki je v grobem obsegala ozemlje današnje Romunije in je bila tudi eno od zadnjih ozemelj, ki so ga Rimljani pod vodstvom cesarja Trajana po dolgotrajni in kruti vojni z Dačani pod vodjem Decebalom osvojili. To pomeni, da bi moral popotnik obiskati vsaj eno od obeležij teh dogodkov, pa naj gre za dačansko prestolnico Sarmizegetusa Regia, rimsko upravno središče Sarmizegetusa Ulpia Traiana, ali pa kakšno drugo obeležje, ki jih je po vsej Transilvaniji in Romuniji veliko.
Veliko pa je tudi rimskih obeležij in to ne le v notranjosti države, ampak tudi na obali Črnega morja, ki je bila pomembna že za antične Grke, prav tako pa tudi za Rimljane. Na obali Črnega morja so namreč bila najbolj oddaljena rimska mesta, ki so služila s trgovino z okoliškimi Sarmati in drugimi ljudstvi. Ta mesta so se do danes različno ohranila. Mangalia je denimo postala razmeroma zaspano prijetno obmorsko mestece, Tomis se je zaradi dobre lege razvil v živahno pristanišče in tretje največje romunsko mesto Constanto, Histria pa je propadla in za dolga leta zakopana pod blatom čakala, do so jo odkrili arheologi in danes se lahko po mestnih ulicah sprehodite na enak način kot v italijanskih Pompejih.
Romunska črnomorska obala je sicer precej drugačna od tiste, ki smo je vajeni s Hrvaške, ampak gre predvsem za peščene plaže, ki so v glavnem lepo urejene in se nanje spustimo s precej visokih klifov. Precej razvita je tudi turistična ponudba, pri kateri je sicer treba, če ravno ne potujete z agencijo, sprejeti tudi kakšen kompromis, vendar to vedno nadoknadijo ugodne cene, dobra pijača in jedača in zelo prijazni ljudje.
To sicer velja za celotno državo. Redkokje se vam bo namreč zgodilo, da vam bo parkirnino preko svojega telefona plačal kar naključni mimoidoči, ki bo videl, da se ne znajdete, kar se je nam denimo zgodilo v Brašovu. Podobnih dogodkov pa je bilo med desetdnevnim potovanjem po Romuniji še precej, zato lahko rečemo, da je bilo potovanje po Romuniji zelo dobra odločitev.
