Katja Brvar je ena tistih solo popotnic, ki je bila v zadnjem desetletju s svojim nahrbtnikom več v tujini kot doma. "Nikoli nisem štela v koliko držav sem se podala, jih je bilo po dovolj, da sem morala krepko pred iztekom potnega lista izdelati novega, kajti v njem ni bilo več prostora za štempljanje. Obiskala sem vse poseljene kontinente tega sveta, mnoge celo po petkrat ali več, v tujini pa sem živela predvsem v Latinski Ameriki, Aziji in Avstraliji," na vprašanje, koliko držav je že obiskala, odgovarja zgovorna sogovornica, ki ji spoznavanje tujih kultur ni tuje.
Kaj vam spoznavanje tujih kultur pomeni in kaj vas tako vleče v tujino?
Glavni magnet sta bila vedno sonce in morje, saj ju obožujem. In pa seveda raziskovanje tujih kultur in s tem odkrivanje drugačnih možnosti življenja. S tem se mi je vse bolj jasnila slika, kdo v resnici sem/smo, torej kdo sem/smo izven ustaljenih norm in pričakovanj družbe, ter kaj me osebno v življenju resnično zanima. Potovanja so bila torej na nek način moj glavni vir učenja in samoraziskovanja.
Bili ste ena redkih belk, ki je imela možnost živeti s staroeselskim ljudstvom Kogi v Kolumbijskem gorovju. Kako se je ta zgodba začela? Ni ravno pogosto, da se kar usedemo na letalo in obiščemo domorodno ljudstvo, za marsikoga izmed nas je to povsem ne predstavljivo ... Besede strah torej ni v vašem slovarju?
Seveda je (smeh). A skušam, da me ta ne ustavi. Dovolim mu, da me na nevarnosti opomni, vendar ne paralizira. Morda mi je ravno ta pristop pomagal odpreti vrata do plemena Kogi, ki je pred zunanjim svetom zaprl svoja vrata, saj svoje kolumbijsko gorovje Sierra Nevade z vso resnostjo in odgovornostjo čuvajo pred morebitnim udorom tistih, ki matere Zemlje ne spoštujejo na način, kot jo spoštujejo oni.
Do njih me je poleg goreče želje po srečanju z domorodci pravzaprav pripeljal nadvse neobičajen človek. Resnično neobičajen. Človek, ki pravzaprav sploh ni bil vodič. Svoje getovsko življenje je bil primoran financirati s preprodajo kokaina, torej je bil nedvomno bolj kriminalec kot vodič, a je eno izmed družin vseeno dobro poznal. Z njim se nisem družila zaradi kokaina, da ne bo pomote (smeh). Z njim sem se družila, ker je bil edini človek, ki je v mestecu, kjer sem bila, govoril angleško. Ta nadvse zanimiv vodič je namreč nekoč v želji po drugačnem in boljšem življenju skoval načrt za pobeg. Skril se je v ladjo, ki je v Združene države uvažala banane. Nekaj časa je živel tam, se naučil angleško, zakaj se je vrnil nazaj in v kakšno pustolovščino sva se podala, pa omenjam v svoji novi knjigi Ujetnica pragozda.
Kako ste si uspeli pridobiti zaupanje tamkajšnega ljudstva, da so vas sploh spustili blizu? Kakšen odnos so imeli do vas na začetku in na koncu vaše avanture?
Moram priznati, da so bili na začetku precej zadržani, kar je povsem razumljivo. Prišlekov niso vajeni. Prvi dan si skoraj da nismo izmenjali besed. Razumela sem, da potrebujemo čas, da se drug drugega privadimo. A že naslednji dan so v znak dobrodošlice zaklali kokoš in mi postregli s kokošjo juho. Sem vegetarijanka, a sem jo s ponižno hvaležnostjo sprejela in pojedla. Dnevi so se kmalu prevesili v prijetno sobivanje in tako so me z veseljem sprejeli za del družine, mi pokazali, kako živijo in v kaj verujejo.
Se je vaš pogled na življenje po tej izkušnji kaj spremenil? Kako po vaših izkušnjah na življenje in svet gleda tamkajšnje ljudstvo?
Pravijo, da živimo v prenatrpani družbi, in da posedujemo preveč stvari. V prenatrpani družbi človek težko sliši jezik svoje duše, in ker ne sliši jezika svoje duše, tava v megli ali sledi napačnemu vodstvu. Past vidijo tudi v navezanosti na materialno lastnino, ki po njihovem mnenju zasužnji dušo človeka. Ni presenetljivo, da je njihovo življenje zato sila skromno in v nenehni interakciji z mati naravo, s katero vsak sleherni trenutek življenja sobivajo spoštljivo.
Predstavljam si, da gre tam za nek paralelni svet, ki ima svetom, ki ga poznamo mi, le malo vzporednic. Kako ste se na življenje tam navadili? S čim ste imeli največ težav, če sploh?
Pravzaprav sem se na njihov način življenja sumljivo hitro privadila. Mislim, da mi ni manjkalo nič, razen računalnik z mojo playlisto, ker sem poleg morja in sonca obsedena z dobro glasbo. Stavim, da sem bila v prejšnjem življenju plesalka ali DJ, nekje kjer so se sončni žarki odbijali od gladine morja, zvok in gib telesa pa napajala kulturo (smeh).
Kako pa je izgledala komunikacija?
Glava družine je govorila špansko, tako da je moj neobičajni vodič njegove besede prevajal v meni razumljivi jezik. Z ostalimi je potekala neverbalna komunikacija, ki se je večkrat prelevila v spontani smeh in hitro smo bili dogovorjeni vse. Morda se sliši, kot da gre za nek paralelni svet, a če bi človek utišal hrup, ne glasbo ampak hrup, bi kmalu zaznal, da nam je njihov svet bližji, kot si mislimo, da je.
Kaj pa vas je kasneje v življenju pripeljalo v Avstralijo in kaj ste tam počeli?
Po Avstraliji ste odpotovali v amazonski pragozd, natančneje v Peru, kjer se glavnina knjige Ujetnica pragozda pravzaprav dogaja. Zakaj tak naslov? Ste se tam res počutili ujeto, ali prav nasprotno je bilo življenje tam za vas osvobajajoče?
Čemu tak naslov, bo knjiga razkrila sama (smeh). Lahko namignem le, da me je amazonski pragozd očaral in ujel že pred tem, torej že prvič, ko sem stopila vanj. Verjetno ima amazonski pragozd največ prebivalcev na kvadratni meter – tam vse brenči, prasketa, sika, brni, pa vendar v njem vlada globok mir, v katerem se duša počuti doma. A žal sem se ravno v amazonskem pragozdu ujela v usodno past - tako usodno, da sem želela in hkrati verjela, da bo zgodba za vselej ostane zakopana daleč v pragozdu. Usoda je odločno velela drugače in tako se je pred dobrim mesecem dni zgodba v knjižni obliki rodila v svet.
Pri opisu knjige na spletu so vas poimenovali kot iskalko resnico. Katero resnico iščete?
Katero resnico sem iskala? Ne iščem namreč več. Je pa res, da sem že kot otrok gravitirala k iskanju nečesa več ... k raziskovanju sveta, ne le v smislu raziskovanja kultur onkraj naše, temveč me je hkrati zanimalo, kaj se skriva izven senzorično dogovorjene zaznave, ki jo določa naša družba. Sumila sem namreč, da je svet mnogo več, kot nam ga prikazujejo skozi medije in šolske učbenike, več kot zaznamo s petimi čutili in več kot o njem ve celoten seštevek institucij v naši družbi.
Vedela sem torej, da obstaja nekaj več, a ne kaj. Morda sem na nekem nivoju verjela, da mi bodo vsi odgovori na misteriozna vprašanja prinesli srečo in mir. A spoznala sem, da sreča in mir ne prideta skozi odgovore, sreča in mir prideta, ko postanemo tako utrujeni od vprašanj, da se prenehamo ubadati z njimi. Ne obstaja namreč le en nivo resnice. Obstajajo majhne in obstajajo velike. Naša naloga ni, da poznamo vse majhne, temveč da se poravnamo z najvišjo resnico, kajti ta doprinaša največ dobrega tako nam kot vsem okoli nas. Spoznala sem, da je v svetu tisočerih vprašanj ljubezen ultimativna resnica vsega, kar je in v skladu s tem spoznanjem danes živim. Vse ostalo so detajli.
Je po vašem mnenju resnico v zahodnem, kapitalističnem svetu sploh še lahko najti, ali jo moramo, tako kot ste to naredili vi, poiskati na najbolj odročnih delih sveta, kjer je vse bolj pristno?
Nobene potrebe ni, da se človek poda v svet zavoljo spoznavanja svoje in/ali univerzalne resnice. To je bila zgolj moja pot, moja izbira. Vse, kar je za spoznavanje resnice potrebno, je, da ugasnemo zunanje motilce in si dovolimo odmik. Odmik v notranji svet, ki se lahko razkrije kjerkoli in kadarkoli – v Amazonskem pragozdu ali v udobju domače WC školjke (smeh).
