Ura je bila le 9.00 zjutraj, ko je sonce že dobro pripekalo. Slovenijo je zajel vročinski val, na katerega smo čakali skoraj do sredine poletja. Zaradi manjše količine zavetja v sencu in nasploh bolj sušnega okolja je vročina na Krasu še toliko bolj izrazita. Tega se dobro zavedajo tamkajšnji domačini, ki se radi pohvalijo, da je neizprosna narava izoblikovala njihov trmasti in vztrajni karakter.
S temi besedami bi lahko opisali tudi druge domačine, ki so značilni za to območje, s to razliko, da so oni živalskega porekla. Poleg kraških ovčarjev, ki veljajo za edino edino slovensko avtohtono pasjo pasmo, je Kras prepoznaven po belih lepotcih – lipicancih. Kobilarna Lipica, ki obstoja že od leta 1580, ko jo je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel II., predstavlja dom 350 lipicancem. To je približno polovica vseh lipicancev pri nas. Številka celotne populacije se gibilje okoli 9. do 10.000 primerkov. Poleg Slovenije, kjer živi 10 % vseh lipicancev, jih najdemo še na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem, v Italiji, Avstriji, Bosni, Srbiji in celo v Združenih državah Amerike na ranču v bližini Las Vegasa ter v Južni Afriki.
Huda vročina, ki je roko na srce dobro zdelala tudi nas, je na dan obiska pokvarila filmski prizor, ki so mu obiskovalci priča vsak dan ob 9.30. Takrat skrbniki 140 kobil spustijo na pašnike – običajno se te ob spremstvu skrbnikov tja diroma poženejo. Tisti dan pa je njihovo gibanje zgledalo bolj podobno počasnemu posnetku. A kdo bi jim zameril, ko pa je bilo vreme tako neizprosno.
Poleg najstarejšega hleva Velbanca si obiskovalci lahko ogledajo številne galerije in muzeje, ki pričajo o pestri in bogati zgodovini Lipice, konjev in druge dediščine. Prav tako se je možno sprehoditi po stoletnih drevoredih ali preprosto uživati v kraški pokrajini.
Tam so med našim obiskom nedvomno uživale kobile, ki so v senci dreves na pašniku kar lažje zadihale. Skupaj s skupino turistov smo jih za ograjo občudovali, kako so se radostno sprehajale, nekatere občasno tudi povaljale in hranile s travo. Na pašniku ostanejo do večera, nato jih odpeljejo nazaj v hlev. Njihova vloga je nadaljevanje vrste oz. z drugimi besedami razmnoževanje.
Čeprav so običajno voljni za delo, so včasih tudi nekoliko trmasti in lenobni. Predvsem poleti, ko so temperature visoke. Takrat so jahači pozorni na njihovo počutje in po potrebi treninge prilagodijo. Prav zaradi oteženega dela poleti so bili zaposleni in seveda tudi konji izjemno veseli letošnje pridobitve – nove ohlajene jahalnice, ki so jo otvorili v začetku leta.
Katja je ena izmed 15 jahačev, ki so zadolženi za dresuro lipicancev v novem hlevu, še 5 jih je zaposlenih v turističnem hlevu. Vsak od njih trenira pet oziroma sedem konjev, ki jih skozi dresuro pripravlja na različne nivoje.
"Lipicanci so konji baročne linije in imajo poseben čar. Zaradi svoje elegance so rojeni za dresuro, saj so močni in lepo izoblikovani. Res je, da znajo biti tudi trmasti, a ko jahači enkrat prejmemo njihovo zaupanje, so nedvomno najboljši konji. So zelo samozavestni in podarili ti bodo marsikaj, pod pogojem, da od njih prejmeš zaupanje. To pa običajno traja," pripoveduje najmlajša jahačica kobilarne Lipica.
Vezi in harmonije je nemogoče spregledati med predstavami na tamkajšnjem hipodromu, ki so ga prenovili pred sedmimi leti. V prenovljeni podobi gosti tekmovanja v treh različnih disciplinah, in sicer v preskakovanju ovir, vožnji z vpregami in dresurnem jahanju. Lipicanci zaradi svoje ne tako sloke in močne postave tekmujejo le v vožnji z vpregami, kjer so že več let v samem vrhu, in v dresurnem jahanju.
Prav ogled predstave lipiške jahalne šole je tudi najbolj priljubljen turistični produkt kobilarne, ki si ga vsako leto ogleda skoraj 60.000 ljudi. Skupno pa Lipico vsako leto obišče približno 100.000 obiskovalcev, pri čemer prevladujejo tujci. Teh je 70 %, preostalo so domači gosti, ki so še vedno najštevilčnejši. Sogovornika veseli, da se številke obiskovalcev z leti povečujejo, ker pa je v Lipici na ogled živa narava, bi ob porastu turistov v ospredje postavili trajnost.
"Lipicanci so znani kot beli konji, ki pa se tako kot vse živali, ko enkrat pridejo do blata, radi povaljajo in svojo belino za trenutek izgubijo. Marsikdo tudi ne ve, da so to uradno sivi konji. Žrebijo se namreč v temni rjavo-črni barvi, med 5. in 8. letom starosti pa spremenijo barvo v belo. Ker lipicanec osivi, ga kategoriziramo kot sivega,"
Aaron Uazeua.
Njihovi konji so sicer obiskovalcev navajeni, prav spoznavanje z ljudmi predstavlja osnovni del socializacije žrebičkov. Kljub temu da so glavni prebivalci kobilarne ljudi navajeni, morajo obiskovalci vselej spoštovati pravila obnašanja. Če 95 % obiskovalcev ta spoštuje, bi jih preostalih 5 % moralo še enkrat prebrati. Po izkušnjah zaposlenega v Lipici kljub opozorilom največ gostov še vedno steguje prste skozi rešetke in s tem izziva, da bi jih konj lahko ugriznil. To lahko predvsem pri mlajši populaciji pusti trajne posledice.
Glavno poslanstvo kobilarne je, da v okviru javne službe skrbijo za ohranjanje zdrave kulturne dediščine. V primeru suma prenosa dednih bolezni nadaljevanje vrste zato ustavijo. "Naša osnovna misija je vzdrževanje pozitivnega stanja. Najhuje, kar se nam lahko zgodi, je, da bi se nam čreda korenito zmanjšala. Lipicanci so sicer precej zdravi, največ težav imajo z alergijami na sonce. Pred tremi leti nam je veliko težav povzročal tudi virus, ki je prizadel predvsem mlajšo populacijo," pripoveduje sogovornik.
dezurni@styria-media.si
