To, da je reka Drava zlatonosna reka, je znano le malokomu, kar so s pridom izkoristili pri projektu Zlata Drava. Pripravili so edinstveno turistično doživetje in obudili 4000-letno tradicijo izpiranja zlata na reki Dravi, ki ima poleg energetska izkoriščanja očitno tudi velik turistični potencial.
"Ni vse zlato, kar se sveti", je rek, ki ga svojim gostom pogosto izrečejo člani projekta, ko ti navdušeno mislijo, da je v njihovih posodicah na dnu vse, kar se sveti, zlato. Podučijo jih, da je to pirit – lažno zlato, ki zaradi svojega sijaja, podobnega zlatu, rad zmede marsikaterega obiskovalca. Hitro jih nato potolažijo, da bodo v nadaljevanju izpiranja slej ko prej naletili na zlato lusko. Tako imenovano "Svojo zlato lusko" si obiskovalci s pipeto pospravijo v stekleničko in lahko odnesejo domov, njihova količina pa je povezana z vztrajnostjo in tudi s srečo pri lokaciji izpiranja dravskega proda.
Strokovno se ocenjuje, da je v celotni Dravi od svojega izvira na Južnem Tirolskem v Italiji do izliva v Donavo več tisoč ton zlata. Ker se vzdolž reke zmanjšujeta njen padec in vodna moč, je po toku navzdol od alpskega izvora do Panonske nižine zlato vse drobnejše. Zrnc zlata se tako vzdolž Drave v Sloveniji praviloma ne najde, vendar izjeme potrjujejo pravilo. Vsi upajo, da ob zlatih luskah le kdo naleti na "zlato žilo" in najde tudi kakšno zlato zrno. "Zagotovo pa so zlata zrna ljudje, lokalni ponudniki, ki vas v objemu in osrčju Dravskega polja sprejmejo ter popeljejo po edinstvenem doživetju izpiranja zlata in spoznavanju življenja na prvi Dravski terasi," razlaga idejni vodja projekta Zlata Drava – izpiralec in lokalni turistični vodnik Sandi Furek.
Ker smo svojo srečo želeli preizkusiti tudi na terenu, smo se z njim in še dvema izpiralcema, od skupno osmih članov izpiralne ekipe dobili na enem izmed najbolj vročih letošnjih dni, ko se je temperatura povzpela čez 35 stopinj Celzija.
Pot nas je tako vodila v samo osrčje Dravskega polja – v Zlatoličje, kjer zlato odseva že v imenu. Kraj se je v 13.stoletju uradno imenoval Goldarn, Inferiori Goldarn ali Spodnji Goldarn. Tako poimenovanje je nedvomno povezano z dejavnostjo izpiranja zlata, ki na reki Dravi sicer živi že več tisočletij. Izpirali so ga že Kelti, ki so iz zlata izdelovali kultne predmete. Kasneje še Rimljani, ki so zlato pretapljali v denar in prečesali vsako ped proda ob Dravi. Zlatu pa se niso mogli upreti niti Karantanci, Franki, Habsburžani.
Stalne dovolilnice – patent za izpiranje zlata na reki Dravi je leta 1776 izdala tudi cesarica Marija Terezija. V letih 1907 in 1908 je zlato izpiralo približno 200 posameznikov. Izpiranje zlata je prenehalo med obema svetovnima vojnama, dokončno pa v letih 1950-1960. Takrat so namreč zgradili HE Zlatoličje, ki je prinesla odvodni in dovodni kanal, kar je vplivalo na globino stare struge reke Drave. To pa je pomenilo tudi konec gospodarske plovnosti po reki Dravi.
Ko smo naložili vso potrebno opremo, ki je mimogrede ni tako veliko, kot smo sprva pričakovali, smo se s starodobnikom in lojtrnikom mimo koruznih in pšeničnih odpeljali do obrežja zlatonosne reke, natančneje do Zlate plaže. Ta tovrstno ime nosi z razlogom, saj so se posamezniki tja odpravljali iskat zlato že daleč nazaj v preteklosti.
"Posebnost dravskega zlata je, da je zelo čisto. Vsebuje zgolj 5 % drugih elementov, kot sta na primer srebro in platina. Zagotavljamo vam, da vam v primeru, če vam v zlatarni rečejo, da dravske luske niso zlate luske, povrnemo desetkratni znesek doživetja izpiranja zlata," nam med prikazovanjem več tisoč let stare dejavnosti zagotavlja Furek. Za izpiranje zlata niso potrebni napredni tehnološki postopki čiščenja kovin. Zadošča že razumevanje, da je zlato zelo težko in se ga da izpirati le z uporabo tekoče vode ter nekaj enostavno izdelanega orodja.
Tehnika izpiranja zlata se tako z leti ni prav dosti spremenila, le naprave so se danes modernizirale, kar izpiralcem omogoča, da ujamejo več kot 90 odstotkov zlata.
"Najprej izpiramo prod na izpiralni deski, kjer se zlato in težji minerali nabirajo v brazdah izpiralne deske. To desko in material iz brazd s krtačo in vodo izpremo na izpiralno skledo, kjer se zlato in težji minerali ujamejo. Potrebnih je vsaj 200 lopat materiala, da pridemo do tisoč majhnih luskic, kar predstavlja le od 50 do 100 miligramov zlata," pove sogovornik in s tem potrdi tezo, da je izpiranje zlata tudi fizično naporno.
To smo nato poskusili tudi sami, a sprva nismo bili uspešni, saj se na dnu posode ni nič zasvetilo, čeprav smo še tako pozorno opazovali. Postopek nas je tako naučil, da je pri izpiranju potrebno imeti tudi veliko mero potrpežljivosti. Vse to seveda odtehta trenutek, ko se v soncu zalesketajo zlate luske. In res so se, pa četudi s skupnimi močmi šele v četrto!
Sogovorniki povedo, da se na območju Slovenije nahajajo zlate luske praviloma do velikosti enega milimetra, največje pa do treh oziroma petih milimetrov. Gram zlata je trenutno vreden približno 60 evrov, za gram zlata pa je potrebno med 7000 in 10000 luskic.
Na Zlati plaži bi tako morali ostati še kar nekaj časa, če bi želeli obogateti. Zato smo dosežek raje odšli proslavit na bližnjo kmetijo Pal, ki stoji na idilični lokaciji sredi polj. Če je bilo od tam daleč naokrog včasih moč slišati spev mlinskega kolesa, se na kmetiji danes še zmeraj cedijo olja iz domače pridelave. Poleg klasičnega bučnega in sončničnega olja vam gospodarica Anka postreže tudi z zdravilnim konopljinim oljem, repičnim ali pa z izvrstnim bučnim oljem s praženo čebulo. Gospodar Marjan pa nam je ponosno pokazal svojo nič kaj skromno kolekcijo traktorjev starodobnikov.
In kot vedno, najslajše gurmanske stvari pridejo na koncu. Tako nas je Marjana iz Čebelarstva Lovrec na pot pospremila s pokušino medenih dobrot in predstavila družinsko zgodbo čebelarjenja pri Lovrecih, s katerim so začeli že leta 1997.
dezurni@styria-media.si
