To je največji zaklad Slovenije, ki čaka na odkritje

Sončen dan, ki bi si ga lahko samo želeli, smo izkoristili za obisk regije, ki je kljub svoji privlačnosti turisti še niso podrobno spoznali. Skriva se pod visokimi kraškimi planotami in je poznana predvsem po burji, ki domačinom pogosto dela preglavice. Kadar močno piha, tamkajšnji prebivalci radi pravijo, da "ima burja mlade".

Ob našem obisku nam veter na srečo ni delal preglavic, zato smo Vipavsko dolino lahko občudovali v vsej svoji lepoti. In to s prav posebne perspektive, ki je celotni izkušnji dala prav poseben čar – s hrbta konja. 

prečudovito Popotnik Našli smo največji skriti biser Slovenije!

Vipavska dolina je resnično pravi raj za ljubitelje jahanja, saj je bogata s številnimi potmi, ki se vijejo med polji in vinogradi, se povzpnejo na bližnje griče in nudijo čudovite poglede na dolino. Zavijejo tudi skozi gozdove in prečkajo številne potoke. Stari kamniti mostovi, vaški dvorci, slikovite cerkve in ozke ulice, ki jim domačini pravijo "gase" z velbanimi podhodi, so skriti kotički, na katere obiskovalce lahko popeljejo konji. 

Marsikdo ne ve, da ima tradicija vzreje konj v Vipavski dolini bogato večstoletno tradicijo. Na čase, ko so imeli konji pomembno vlogo v tukajšnjem gospodarstvu, spominjajo tradicionalni furmanski dogodki, ki oživljajo stare običaje. K temu pripomorejo tudi številni ranči, ki se razprostirajo po različnih delih "uspavane lepotice", ujete med alpski, kraški in mediteranski svet.

Eden izmed rančev, ki nudi možnost ogleda skritih kotičkov Vipavske doline v sklopu terenskega jahanja, je ranč Tunink. Nahaja se na hribu v kraju Podbreg v bližini bolj znanega Podnanosa, ki mu domačini rečejo tudi Šembid. Vas leži ob sotočju dveh potokov: Močilnika z izvirom visoko pod Razdrtim in Pasjega repa, ki izvira pod Vrhemi in se neposredno pod vasjo pred zaselkom Poreče združi z Močilnikom. 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by ranc Tunink (@ranctunink)

Ranč je svoja vrata odprl pred petimi leti, v tem času pa odvodil že številne jahalne šole za otroke, jahalne tabore in delavnice ter posameznike, željne jahalne izkušnje, popeljal na raziskovanje kulturnih in naravnih znamenitosti vipavske pokrajine.

V lanskem letu so se predstavili tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, v okviru katerega so se obiskovalci lahko udeležili predstavitve njihovega ranča, konjeniške predstave klasične šole jahanja, opazovali pripravo konjev za ježo in se spoznali ter jahali na paru quarter konjev – Pepiju in Tiryonu. Podoben programa si lahko obetamo tudi letos, ko nas bo ranč Tunink ponovno obiskal v Novi Gorici. Dogodek se bo odvijal 2. junija med 10.00 in 18.00 na travniku pred novogoriško občino in pri avtobusni postaji.

Na ranču, kjer vsem najavljenim gostom nudijo druženje s konji in spoznavanje različnih, s konji povezanih opravil, različne delavnice ter jahanje na terenu in v ogradi, sta nas gostoljubno sprejela lastnika Matej in Gabrijela. Družbo sta nam ves čas našega obiska delali simpatični himalajski kozici. Čeprav sta bili zaradi svoje igrivosti pravi atrakciji, so bili glavni razlog našega obiska konji. 

Pravijo, da si prvega zapomniš za zmeraj, kar bo verjetno držalo tudi v našem primeru. V družbi lastnikov ranča Tunink smo se namreč prvič povzpeli na konja in se odpravili na raziskovanje Podnanosa ter njegove okolice. Po tem, ko smo se prvič letos okrepčali s tamkajšnjimi češnjami, smo s strani lastnikov ranča dobili nekaj osnovnih navodil za varno ježo.

Skupaj smo Pepija in Tiryona pripravili za ježo – ju skrtačili, jima očistili kopita in ju osedlali. Kot čisti začetniki smo dobili v izposojo sedlo za westernski način jahanja, ki je za uporabo manj zahteven in kot tak uporabniku najbolj prijazen.

"Delo s konji zahteva doživljenjsko izobraževanje. Do konjev moraš biti ponižen, saj te vsak dan naučijo nekaj novega. Četudi meniš, da že vse veš, te vselej kaj preseneti. Konji nas stalno preverjajo in poskušajo pretentati, zato sta pri skrbi ključna rutina in predvsem doslednost," razlaga Gabrijela, sicer specialna pedagoginja, medtem ko s skupnimi močmi pripravljamo na ježo Pepija in Tiryona. Videti je bilo, da bi se konja želela čim prej odpraviti na potep, mi pa smo si za pripravo vzeli precej časa.

Tudi letos se bo Žurnalov Festival za ljubitelje živali odvijal v sklopu Dežele prijateljev v Novi Gorici. Obiskali ga boste lahko v nedeljo, 2. junija, med 10. in 18. uro. V primeru slabega vremena se bo dogodek odvil 16. junija. Z njim želimo ozaveščati in krepiti zavest o pomenu zdravega odnosa do živali, predvsem pa najmlajše poučiti o čudovitem živalskem svetu. Na festivalu bodo obiskovalci lahko spoznali deguje, tenreke, papige, himalajske koze, želve, konje, številne pasje in mačje pasme ter mnoge druge. Brezplačnemu dogodku lahko sledite TUKAJ.

Tovrstnega protokola so deležni vsi, ki se z njimi želijo odpraviti na terensko jahanje. V času priprave na ježo se jahači lahko s konji bolje spoznajo in povežejo, zaradi česar ježa nudi prijetnejšo izkušnjo. Priporočljivo je, da se s konji ves čas pogovarjamo in ne delamo prenaglih gibov. Če ne želimo prejeti brce, pa je bolje, da se izogibamo nenapovedani hoji okoli njihovih zadnjih predelov.

"Odkar se zadnjih pet let ukvarjam s konji, sem se naučil mirnosti in potrpežljivosti. Od njih sem prejel neizmerno veliko energije, pa čeprav se je ob vsakodnevnih službenih obveznostih občasno težko spraviti k delu. Imam občutek, da sem postal drug človek. Pridobljeno umirjenost želim prenesti tudi na vzgojo otrok, saj lahko med skrbjo za konje in vzgojo otrok potegnemo številne vzporednice," omeni Matej.

Na ranču Tunink jahajo v vseh letnih časih, dejavnost pa prilagodijo obiskovalčevim željam in sposobnostim. Jahati je možno na angleški ali western način. Poleg tega si je vso jahalno opremo moč izposoditi pri njih. Priporočajo celodneven izlet, v okviru katerega se jahači lahko ustavijo pri tamkajšnjih vinarjih, obiščejo domačine ali si ogledajo katero izmed številnih znamenitosti.

Po približno pol ure je napočil čas, da teoretično znanje prenesemo v prakso. Povzpeli smo se na sedlo in na svet pogledali s povsem druge perspektive. Začetna nervoza je hitro minila. Gibanje konja človeka zelo umirja, k čemur pripomore dvočetrtinski takt, ki te hitro spravi v trans. Dodelili so nam konja Pepija, ki je izjemno vodljiv in prijazen do začetnikov.

"Konj odreagira na naše vedenje, saj čuti naše počutje. Če smo prestrašeni ali napeti, se to prenese tudi nanj," razloži Matej, ki nas je ves čas našega potepa spremljal in pozorno sledil dogajanju. "Ker sem pretežek, so mi družinski člani dodelili mesto spremljevalca," v smehu doda in poskrbi, da je vzdušje še bolj sproščeno.

V počasnem tempu smo se sprva sprehodili skozi vas, ki je v svoji urbanistični zasnovi tipično primorska. Strnjeno, gručasto naselje okrog župnijske cerkve ločujejo ozke ulice, ki obiskovalca vrnejo v preteklost. Domačini so nas na vsakem koraku prijazno pozdravijali, kar potrjuje, da so med seboj izjemno povezani. Zgolj občasno se najdejo posamezniki, ki se pritožujejo nad konjskimi figami, ki se med hojo nesrečno znajdejo na cesti. Lastnika po koncu terenskega jahanja te seveda počistita. Ljudje, ki živijo v starem vaškem jedru Podnanos, se še vedno imenujejo "gasarji". Znani so po svoji prijaznosti in odprtosti.

Kljub majhnosti Podnanos ponuja kar nekaj atrakcij, ki se jih splača obiskati. Lepa veduta s posebnim cerkvenim zvonikom, odlično vino in slavni rojaki so zaščitni znak te prijazne vasi pod vznožjem Nanosa. Domačini so zelo ponosni tudi na manj poznana dejstva, ki kraj povezujejo z nastankom slovenske himne. V Podnanosu, takrat še Št. Vidu, se je namreč rodil Stanko Premrl – duhovnik, glasbenik, orgelski virtuoz ter skladatelj Zdravljice. Melodijo za slovensko himno je napisal med preživljanjem počitnic v svojem rojstnem kraju leta 1905.

V središču vaškega jedra stoji župnijska cerkev sv. Vida. Kdaj je bila sezidana, še ni ugotovljeno. Po najstarejših omembah kraja bi lahko sodili, da je cerkev zagotovo stala že v 13. stoletju, morebiti pa celo prej. Od prvotne je danes ohranjen zgolj prezbiterij, ki je po kasnejši prezidavi postal stranska kapela in danes predstavlja bogato kulturno dediščino slovenske sakralne umetnosti.

V kraju so tudi štirje lepi kamniti mostovi; dva enoločna čez potok Pasji rep, prek Močilnika pa se vzpenjata enoločen in dvoločen most, ki smo ju s konji prečkali tudi sami. V starem delu vasi je še nekaj zanimivih starejših hiš z gospodarskimi poslopji, mojstrsko izdelanimi portali, obokanimi kletmi in drugimi kamnoseškimi stvaritvami. Čez kraj se vijejo ozke uličice, po katerih smo s Pepijem in Tiyrionom hodili počasi in ob tem pazili, da se ob nizkih stropih v prehodih nismo udarili v glavo. To je nekoliko začinilo že sicer simpatično dogajanje.

Sledil je najlepši del naše odprave – po makedamski gozdni poti smo se dvignili na vrh hriba ob Podnanosu, kjer se bohotijo vinogradi. Odprl se nam je prekrasen razgled na okoliške vrhove in doline, zato smo nekoliko postali in se prepustili trenutku. Če nam ne verjamete na besedo, se lahko o lepotah Vipavske doline prepričate v videoposnetku, ki je nastal med našim pohajkovanjem po okolici Podnanosa.

dezurni@styria-media.si