Prav vsakdo ima v življenju vzornika, ki mu predstavlja ideal in se po njem zgleduje. Mlado Celjanko Zalo Bojović je življenje še ene Celjanke – Alme M. Karlin tako navdušilo, da se ji je odločila slediti. Spakirala je kovčke in začela z dogodivščino Project Alma, v sklopu katere nastajajo zapisi tako v slovenskem kot tudi nemškem jeziku.
Karlinova, ki se je na pot okoli sveta odpravila leta 1919, velja za prvo svetovno popotnico. Pot, ki jo je vodila čez Severno in Južno Ameriko, Egipt, indijsko podcelino, jugovzhodno Azijo, Japonsko in Avstralijo z Oceanijo, je prepotovala sama, in sicer v osmih letih.
Mlada germanistka je imela del Almine poti v načrtu prepotovati s fantom . Sprva je menila, da ji lahko podobno pot kot Almi uspe doseči v letu in pol. Epidemija Covida-19 jo je kaj kmalu prisilila v to, da potovanje za nekaj časa prekine. Skupaj s fantom Johannesom, po rodu Nemcem, sta se ustavila v Avstraliji, kjer čakata na zeleno luč za nadaljevanje.
Na kratko, prosim, opišite, kako in kdaj se je začela vaša pot po stopinjah Alme Karlin.
S frankfurtskega letališča sva 17. septembra 2018 odrinila v Limo, Peru. Odpotovala sva z namenom, da se pokloniva Almi Karlin in da sto let po njenem potovanju narediva primerjavo, ter da po svetu (predvsem nemško govorečem) razširiva vest o svetovni popotnici in pisateljici iz Celja. Do sedaj sva po Alminih stopinjah obiskala že trinajst držav in sicer Peru, Ekvador, Kolumbijo, Panamo, Kostariko, Gvatemalo, Mehiko, ZDA in Havaje, Japonsko, Singapur, Tajvan, Indonezijo z otokom Bali in Avstralijo. Zaenkrat sva se držala njene poti, včasih le malo zamenjava vrstni red obiska držav, izpustila sva Južno Korejo in Kitajsko. Morda nama bo ti dve državi še uspelo obiskati kasneje, ko se bova lahko lotila drugega dela najinega potovanja.
S čim vas je slovenska popotnica tako navdušila, da ste želeli oditi po njenih stopinjah? In še pomembneje, kako ste svoje navdušenje prenesli na vašega partnerja, ki kot tujec verjetno Alme ni poznal?
Alma Karlin me navdihuje v toliko različnih pogledih, da se je težko osredotočiti zgolj na enega. Pri njej mi je najbolj všeč brezmejna vedoželjnost, poleg tega je obvladala ogromno različnih jezikov in vse, za kar se je odločila, tudi do konca izpeljala. Bila je že skoraj boleče disciplinirana, spoštljiva in sočutna do drugih, imela je svoje mnenje, ne glede na to, kakšne posledice bi izražanje le-tega prineslo. Bila je neverjetno pogumna, saj je prebrodila vsako prepreko, ki ji jo je življenje postavilo na pot.
Johannesu sem o njej navdušeno pripovedovala in ob obisku v Celju sva si v Pokrajinskem Muzeju Celje skupaj ogledala stalno razstavo o njej. Večkrat sva se povzpela na Celjsko kočo in si pri tem ogledala še njeno hišo v Pečovniku.
Kasneje sem preko spleta naročila njene knjige o potovanju okoli sveta v nemščini, ki jih je rad prebiral in sva jih nato vzela s seboj na potovanje. Johannes pri Almi predvsem občuduje njen pogum. Pred stotimi leti, ko zares ni bilo lahko potovati, se je čisto sama s svojo Eriko (pisalnim strojem) odpravila na osemletno potovanje okoli sveta.
Ste na poti srečala kakega posameznika, ki je slišal za Almo? Kako dobro po vašem mnenju Slovenci poznamo njeno življenje in delo?
Žal na najinemu potovanju še nisva srečala nikogar, ki bi Almo poznal. Vselej sva se trudila, da bi ljudem, ki sva jih srečala, približala njeno zgodbo. Tako sem v Cuscu, V Peruju, imela predavanje v nemški jezikovni šoli ACUPARI, ki je podružnica Goethe Instituta. Na Japonskem pa sem se srečala z direktorjem Goethe Instituta v Osaki ter mu predstavila njeno, pa tudi najino zgodbo.
Menim, da je veliko ljudi v Sloveniji, ki Almo poznajo, in ki z velikim zanimanjem berejo njene knjige ter tudi knjige, ki so jih drugi napisali o njej. Vseeno pa ne bi rekla, da je Alma znana vsepovsod po Sloveniji, ali da bi vsak Slovenec ob omembi njenega imena takoj vedel, kdo je bila, in kaj vse je dosegla.
Se veliko ljudi odpravi po njeni poti?
Tega, da bi se nekdo odpravil po njenih stopinjah, tako kot sva to naredila midva, ne vem, je pa gotovo kar nekaj popotnic in popotnikov, ki so obiskali kako deželo po njenih stopinjah.
Vajina zgodba z Almo me spominja na film Julie and Julia, ko je navdušenje nad svetovno znano kuharico preraslo v pisanje bloga o njenih receptih. Menite, da vsak v življenju potrebuje vzornika, po katerem se zgleduje in od njega uči? Ali lahko primerjanje z nekom drugim tudi negativno vpliva na nas? Česa vas je Alma naučila?
Menim, da se je dobro zgledovati po nečem. To so lahko posameznikove vrline, ali pa kar celotna osebnost. Prav to nas morda pripelje do tega, da delamo na sebi in stremimo k svoji najboljši verziji. Čeprav mi je Alma s svojimi vrlinami in dosežki vzor, pa ne želim biti 'Alma '. Sva povsem različni osebi, zato se z njo niti ne želim primerjati. Vsekakor pa stremim k temu, da bi bila npr.bolj disciplinirana ali bolj zagnana. Alma je s svojim življenjem dokazovala, da če si nekaj želimo in smo pripravljeni za to delati, je verjetnost dosežka zadanega cilja, velika.
Ali glede na Almine zapise opažate, da imata podoben okus in dojemanje okolice ter različnih kultur? Kaj vam pomeni spoznavanje različnih kultur?
Včasih se kar začudiva, da je minilo že sto let, od časa, ko se je Alma odpravila na pot in svoja doživljanja in opažanja zapisala v potopisnih knjigah. Midva sva podobno kot ona dojemala določen kraj in družbo. Velikokrat se nama je denimo nedolžen stereotip na potovanju potrdil, nikakor pa se ne strinjava z vsem, kar je zapisala.
Spoznavanje drugih kultur mi pomeni predvsem to, da svoja obzorja razširim s spoznavanjem drugih navad in drugačnih pogledov na svet. To je razlog, da se obrnem nazaj v naš kulturni krog ter se zavem pomanjkljivosti in tudi dobrih plati naše družbe. Vsekakor sem s spoznavanjem drugih bolje spoznala sebe in lastno identiteto.
Vam je na potovanjih v manj razvitih državah težko gledati stisko tamkajšnjih državljanov?
Na potovanju po Južni in Srednji Ameriki pravzaprav nisva srečala ljudi, ki bi bili v stiski, oz. je bilo to morda najinim očem skrito. Za naše razmere so živeli precej skromno in zavedanje, da nimajo enakih možnosti, kot jih imamo mi, seveda ni preveč prijetno. Najhuje je bilo na Havajih, na otoku O'ahu, kjer živi ogromno brezdomcev. Kontrast med velikimi in dragimi hotelskimi resorti ter ljudmi, ki živijo v šotorih na ulici, je bil največji in je tudi najbolje prikazal razkol med bogatimi in revnimi v družbi. Podobno zgodbo sva doživela v mestu Cali, v Kolumbiji, kjer je bil del mesta dobesedno v razsulu. Tam so bivali in se družili brezdomni odvisneži, dve ulici naprej pa je stal sijoč nakupovalni center, zastražen z varnostniki, ki so nosili šibrovke, in kamor so zahajali tisti, ki so imeli denar.
Čeprav je čas, v katerem vi potujete, povsem drugačen od časa, ko je na pot šla Alma, ki je bila na tem področju pionirka, me zanima, kako se od kulture do kulture razlikuje odnos do žensk? O tem ste pisali tudi v zapisu Oda ženskam na portalu MMC RTV, ki se sicer navezuje na Bali. S kakšnimi preprekami, mislite, se je takrat soočala Alma, ker je bila ženska in je potovala sama?
Alma se je soočala z veliko preprekami prav zato, ker je bila v tistem času ženska, ki je potovala sama. Dogajale so se ji grozne stvari, moški so jo nadlegovali skoraj na vsakem koraku. Menim, da je ženskam dandanes veliko lažje potovati. A previdnost vseeno ni odveč. Dejstvo, da potujem z Johannesom, me je verjetno obvarovalo pred marsikatero ne prav prijetno izkušnjo. Tudi midva sva vselej pozorna na okolico in paziva na najine stvari. Nočeva pa, da bi naju na potovanju in v doživljanju omejeval strah.Težko je reči, kako se odnos do žensk razlikuje v deželah, ki sva jih obiskala, je pa res, da ženske po svetu še zmeraj nimajo enakih pravic, kot jih imajo moški. Preteklo bo verjetno še kar nekaj časa preden bodo pravice izenačene.
Ena izmed glavnih razlik med vašim in Alminim potovanjem so tudi družbena omrežja in nove tehnologije. Vas stalna vpetost v družbena omrežja in medije na potovanju kdaj zmoti in pogrešate čase, ko smo na potovanju imeli le fotoaparat?
Res je. Zdi se mi, da z vpetostjo v družbena omrežja pogosto nimaš časa temeljito premisliti o določeni stvari ali pustiti, da se usede. Vse je takoj v etru. Včasih kar traja, preden lahko občutke ubesediš, ali si o doživetem sploh ustvariš mnenje.
Verjetno je takšno potovanje logistično in tudi finančno velik zalogaj. Ali na poti opravljata tudi priložnostna dela? Katerega dela se neradi spominjate oziroma se mu sedaj že nasmejite?
Približno štiri leta sva delala v Evropi in denar pridno shranjevala za potovanje okoli sveta po Alminih stopinjah. Ta denar sva potrošila do konca, ko sva prispela v Avstralijo. Tako sva morala ponovno pričeti z delom in z varčevanjem za nadaljno pot. Na Japonskem sva približno mesec dni delala za prenočišče in hrano, v zameno zanju sva približno šest ur dnevno vrtnarila. Delo je bilo zame precej naporno in sem bila prav vesela, ko sva s tem končala in odpotovala naprej (smeh).
Čeprav vam je korona dodobro premešala načrte, ste v tem času vseeno obiskali precej držav in na poti spoznali različne ljudi. Kako se po vaših izkušnjah razlikuje njihovo dojemanje in odnos do situacije, s katero se danes sooča ves svet? Menite, da tu igra vodločilno vlogo kultura in nasploh različen način življenja?
Na začetku, ko je svet izvedel za izbruh Covida-19, sva bila ravno na otoku Bali, kjer je vse skupaj potekalo nekako normalno. V Avstralijo sva se še lahko vrnila, kasneje pa so za tujce zaprli meje. Prav tako so za vse zaprli tudi meje med zveznimi deželami.
Zahodna Avstralija in zajezitev virusa v tej zvezni državi dopušča, da življenje poteka kot je prej. Živimo v nekakšnem mehurčku, in smo hvaležni, da smo ta trenutek tukaj in ne kje drugje. Kako dolgo bodo še lahko vzdržali strogo politiko zaprtih meja Zahodne Avstralije, pa ne vem. Ko prebiram novice iz sveta, me skrbi, da se je svet razdelil na dve skupini; na tiste, ki ne verjamejo, da virus obstaja in je za njih vse del teorije zarote, in na tiste, ki se vsega fanatično držijo in vsakega, ki podvomi v kakršnokoli restrikcijo ali informacijo, povezano s koronavirusom, skorajda pribijejo na križ. Ti dve strani se zdita tako glasni, da je nemogoče slišati glas zdrave sredine, z zdravo kmečko pametjo, za katero verjamem, da se nekje skriva. Pri vsem tem kričanju dveh taborov je ni mogoče slišati. Želim si predvsem boljše komunikacije odgovornih, ki premišljeno razložijo in predstavijo ukrepe, in to na podlagi informacij stroke in ne politične usmerjenosti,
Ste popolni 'lockdown' izkoristili tudi za raziskovanje 'dežele tam spodaj'? Avstralci veljajo za izjemno duhovite ljudi; ali njihov značaj pomaga tudi pri spopadanju s korono?
V Zahodni Avstraliji vsakdanje življenje poteka precej normalno, saj že nekaj časa ni novih pacientov, ki bi se okužili. Nekaj primerov je v zvezni državi, a to so Avstralci, ki so se vrnili iz tujine in so se okužili tam. Trgovine so normalno odprte, restavracije, bari in hoteli normalno poslujejo, šola poteka običajno, prav tako kulturne prireditve.
Ko smo imeli popolni lockdown, ni bilo možnosti za raziskovanje, saj prehod med regijami ni bil dovoljen. Čas, ko so se zadeve začele ponovno odpirati, sva z Johannesom izkoristila za delo in to, da sva malce napolnila šparovček. Sedaj, ko postaja topleje, tu in tam odideva na vikend izlet. Tako sva se odpravila na opazovanje kitov v Fitzgerald Nacionalni Park, obiskala Porongurup Nacionalni Park in uživava v naravnih danostih v okolici Denmarka.
Avstralci se res radi pošalijo in komaj čakajo, da jim poveš kako zabavno zgodbo. Čeprav se zdi, da življenje jemljejo precej bolj sproščeno kot ostali svet, pa so se med lockdownom prebivalci Denmarka strogo držali prepovedi in nasvetov glede obnašanja v času pandemije. Odkar ni več novih okužb, se ljudje ne držijo niti varnostne razdalje. Kot sem že omenila, se v našem vsakdanjiku ne zdi, da po svetu divja koronavirus.
Za katero državo vama je najbolj žal, da je do sedaj nista mogla obiskati?
Obiskala sva trinjast držav po Alminih stopinjah in kot kaže bova morala še počakati, preden bova lahko potovanje nadaljevala. Južno Korejo in Kitajsko sva zaenkrat izpustila, saj sva zaradi Covida-19 'ujeta' v Avstraliji. Še nič pa ni izgubljeno, morda bova lahko obisk teh dveh držav nadoknadila. V nekaterih deželah, npr. v Peruju, sva lahko zaradi trenutne dostopnosti obiskala več mest, kot jih je lahko Alma pred stotimi leti.
Kakšni so načrti za naprej? Koliko držav s seznama vama še manjka za uspešno izpeljan projekt?
V Denmarku bova počakala, da se zadeve umriijo. Pot po Alminih stopinjah si želiva nadaljevati, a kdove kdaj bova to lahko storila. Obiskati si želiva še vzhodni del Avstralije, Novo Zelandijo, otočje Fidji, otočje Nove Kaledonije, Salomonove otoke, Papuansko Novo Gvinejo, Indonezijo (otok Sumatra in Java), Filipine, Tajsko, Burmo in Indijo. Morda nama uspe obiskati še Kitajsko in Južno Korejo, verjetno pa bova izpustila obisk Pakistana, Eritreje in Somalije.
Pri nadaljnem potovanju bova upoštevala dostopnost dežel, njihovo politično stanje in najino finančno zmožnost, zato se lahko seznam dežel še skrajša. Ptrav možno pa je tudi, da bova kako destinacijo še dodala ali katero zamenjala.
Osebki brez katerih clovestno ne bi vec obstajalo ,izredni dozezki za obstoj in razvoj civiliziranega clovestva z strani takih garacev.