Kot 15-letno dekle si je sestra uršulinka Andreja Godnič želela postati turistična vodička. Bila je družabno dekle, doživljala najstniško zaljubljenost, pred njo se je odpiral še cel svet. A zgodil se je klic od zgoraj. Prvič. Drugič. Najprej ga je skušala utišati, kar ji je enkrat tudi uspelo. A drugi je bil tako močan, da se mu ni uspela več upirati.
Kdaj ste se zavedali, da boste svoje življenje posvetili Bogu? V nekem zapisu ste omenili, da ste takrat v sebi začutili vihar in bili nekaj časa razdvojeni, ker se še niste bili pripravljeni odreči svojemu prejšnjemu življenju.
Zadnje mesece, ko sva se z Jezusom borila, sem bila sitna kot osa. Ampak potem se je zgodil čudež in od takrat naprej v sebi čutim mir. Klic pa sem začutila v Vipavskem križu na petdnevnih duhovnih vajah v tišini. To je bilo ob koncu drugega letnika srednje šole. V sebi sem že prej čutila zelo globoko hrepenenje, ki me je sprva prestrašilo, saj nisem razumela, kaj bi to sploh lahko bilo. Zelo me je vznemirjalo, saj sem imela podobo svoje prihodnosti v glavi že nekako izoblikovano. Na teh duhovnih vajah pa sem Jezusa prvič čutila tako blizu. Čutila sem, da me kliče in si želi, da bi bila njegova. To niso besede temveč notranja komunikacija.
Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Sprva sem bila jezna in sem rekla naj me še pusti pri miru, saj sem premlada. Minilo je eno leto in zopet sem se vrnila na isti kraj. Takrat me je z božjo besedo ponovno poklical. Postala sem živčna, saj sem vedela, da mu tokrat ne morem uiti. Čez nekaj mesecev pa se je zgodil tisti vihar. Nahajala sem se v dijaškem domu v Izoli in skozi okno opazovala vihar, ki se je odvijal zunaj. Odločila sem, da bom Boga malo preizkusila: 'Če želiš, da sem tvoja, umiri morje.' V trenutku se je morje umirilo in takrat tudi jaz. Odločila sem se, da pojdem v samostan in o tem obvestila svoje starše.
Kako so se na vašo odločitev odzvali doma?
Mama je začela jokati, ko sem ji povedala, in jokala nato še nadaljnjega pol leta. Dokler nismo odšli na romanje na Sveto Goro, kjer sem Mariji pri oltarju dejala, naj jo potolaži. Zanjo je bil to velik šok, saj je imela še stari pogled na redovništvo, sestre je videla kot rezervirane. Rekla je: 'Uboga mala moja ne bo preživela'. Tata pa me je pa objel in rekel: 'Bog te je dal in Bog te lahko vzame.'
Gre res za velike žrtve, kot so družina, otroci … za marsikoga nepredstavljive. Kako sami to dojemate?
Žrtve so res velike. Od mojih zaobljub je minilo že 28 let, vstopila pa sem 12. septembra 1990. Če si tako čutiš, lahko v prvih letih formacije vedno izstopiš. Sestre te pri tem spremljajo in ti pomagajo, če vidijo, da se 'matraš'. A meni je bilo vselej kristalno jasno in nikoli nisem bila v dvomih. Ko se sedaj spomnim za nazaj, se samo čudim: bila sem v srednji šoli, sveže zaljubljena, imela željo delati v turizmu, praktično čez noč pa sem se temu življenju odpovedala in vstopila v samostan. Bog ima res dostop do tvojih globin; čaka nate, nato potrka, če ga spustiš notri. No, jaz sem ga odprtih rok sprejela. To se mi še zdaj zdi fascinantno, ko gledam mlada dekleta, ki vstopajo. Pri tem gre za velik kulturni šok, a obenem za nekaj najlepšega. Spomnim se prirejene zgodbe o Aladinu, ki sem jo dolgo nazaj brala: ko je dekle podrgnilo po svetilki in bi ji duh izpolnil tri želje, je ona zahtevala samo eno; da bi se zaljubil vanjo. Tako doživljam jaz, Bog se je zaljubil vame.
Torej nikoli niste čutili, da bi Uršulinke zapustili?
Da bi šla prav ven, ne. Zelo hudo pa mi je bilo, ko sem doživljala krizo srednjih let. Takrat sem doživela globoko razočaranje nad mojimi sestrami. Čutila sem, kot da se mi je nekaj zalomilo. Bog je moral poseči vmes. Vprašal me je: 'Ali si šla v klošter zaradi njih ali zaradi mene'. Bila sem naporna, karakter kot sem. Ne razumeš, zakaj si takšen, kot si. Kot starejši vidiš, da je vse na pravem mestu.
Zase pravite, da ste 'fejk' misijonarka. Ali lahko to, prosim, obrazložite?
Misijonarji so med reveži, je naša ideja. Ne moreš jim pomagati, če te oni najprej ne spreobrnejo. Z njimi moraš živeti in dihati, da šele spoznaš, kako živijo. A jaz živim med bogatimi, imamo stražarje, večino mojega dela je na šoli. Ko rečem, da sem fejk misijonarka, pomeni, da živim med bogatimi, sem v vodstvu šole in grem na najlepše plaže v Venezueli, a sem kljub temu vsak dan v stiku z mizerijo. Zame biti misijonar namreč pomeni, živeti v revščini in realnosti, v kateri živijo navadni ljudje. To, kar počnem sedaj da jim pomagam, delim hrano, je lahko po mojem mnenju zgolj asistencializem. Misijonarka rabi bit tam, med revnimi, da te oni sprva 'pregnetejo'. Naše kulturne sheme in mentaliteta se rabi spremenit, da nas nato lahko Gospod preko božje besede preobrazi. Revščina te res spremeni; ne misliš na nič drugega kot na hrano in vodo. Tam pa voda stane pet dolarjev, slišiš otroke, kako jokajo, ker so žejni.
Temelj vašega poklica je vera. Ali se kdaj ta v stiku z revščino omaje ali zgolj še bolj okrepi?
Študirala sem teologijo, imela sem dosti znanja in izkušenj o tem, kdo je Bog. Ko sem prišla v stik z revščino je bila moja vera postavljena pod vprašaj. Revščina je grozna stvar, ki jo šele zdaj res doživljam. V Sloveniji je namreč sploh nisem. V Peruju sem bila od 2008-2019, prva leta sem bila tako ekstatična, kot da bi lebdela. Na 3900 metrih nadmorske višine smo obiskovali okoliške vasi. Ni bilo vode, ne tuša, nimaš centralne, cijaziš se s kombiji.
V Sloveniji izražamo vero na umirjen način, pojemo zbrano, v Peruju je bilo drugače. Ključna razlika je, da je tam za Boga okolje dosti bolj naravno kot v potrošniškem svetu. V Sloveniji imaš garancije, vse lahko načrtuješ in misliš da imaš stvari pod kontrolo, v misijonih pa živiš iz dneva v dan. Nič ne funkcionira, cele ure si v vrstah, zato začneš opuščati prejšnji način življenja in se preprosto prepustiš. Pustiš mu delati. Veliko globje izkusiš vero. Čutim se privilegirano, da živim v misijonih. Hujše kot so situacije, npr. v Venezueli, kjer sem že tretje leto, bolj se Bog razodeva.
Venezuela se sooča z veliko krizo in korupcijo, ki sta večino prebivalstva pahnila v veliko revščino, stisk in ljudi, potrebnih vaše pomoči, torej ne primanjkuje. Se kdaj počutite nemočni, ker ne morete pomagati vsem?
Preden ste zaprisegli ste želeli postati turistična vodička z življenjem v tujini, najprej Peruju in sedaj v Venezueli, se avanturističnemu življenju tako niste popolnoma odpovedali. Česa vas je življenje izven rodne Slovenije naučilo? Kako sedaj gledate na Slovenijo?
V tujini dobiš čisto drugo perspektivo. Po eni strani biti na misijonu, npr. v Peruju, ki ima 5000 let tradicije in živiš na 3900 nadmorski višini. Po drugi strani pa biti uršulinka in imeti sestre na 25 koncih sveta – torej dom imam povsod – tudi spreminja perspektivo. Na misijonu se poglabljaš v drugo kulturo, in jo s tem nezavedno primerjaš s slovensko. To stori, da Slovenijo vidiš popolnoma drugače. Moram pa povedati, da je v Venezueli Slovenija dosti bolj poznana kot v Peruju.
Pa vas kdaj vleče nazaj v Slovenijo? Se nameravate vrniti?
Sem misijonarka in sem v celoti na razpolago Bogu po mojih sestrah. Ne odločam, kam naj me pošljejo. Ko preteče doba petih let, kolikor traja transfer, se dam generalni materi v Rimu na razpolago in ji zagotovim, da sem zdrava in pripravljena na nov misijon. Sestre potem vidijo potrebe in mi predlagajo kam. Menim, da v Sloveniji ne bom nikoli več živela, a tega zagotovo ne morem vedeti. Še za prihodnje leto ne vem, kaj bo z mano. Se je pa nebeško vrniti na obisk v Slovenijo. Vsaka tri leta imamo na voljo tri mesece za 'dopust'. Ne glede na to, da živim v čisto drugem svetu, ko se vrnem v Slovenijo, čutim, da pripadam sem. Septembra bo minilo že 14 let, odkar sem zdoma, a ko pridem nazaj, in se dobimo s sestrami in z znanci je, kot bi bili še včeraj na kavi.
