Jan Golja je eden tistih posameznikov, ki srce velikokrat nosi na pladnju in mu pomoč sočloveku ni tuja. Kot bivši novinar programa Svet na Kanalu je bil idejni vodja dobrodelnega projekta Mali koraki za velik cilj, v sklopu katerega se je zbiralo sredstva za posameznike, ki trpijo za cistično fibrozo.
Nekaj časa je bil tudi soustvarjalec projekta Štartaj Slovenija, ki je za mnoge samostojne podjetnike odskočna deska v svet podjetništva. Kot avtor knjige Slovenci v dnevnih sobah, kjer je predstavil zgodbe najrazličnejših predstavnikov slovenske družbe, pa je želel ljudem pokazati, da so veliko bolj posebni, kot si mislijo, da so, in da "je lahko zgodba prav vsakega izmed nas nekomu v navdih".
Prej kot avtor vseh zgoraj naštetih projektov in knjige pa se Golja predstavi kot oče in partner. Zase še pravi, da je "nekdo, ki se rad sprehaja skozi življenje in doživlja celoten spekter čustev, nekdo, ki vedno išče načine, kako najboljše izraziti svojo osebnost".
A davek sicer dobrodušnih in nesebičnih dejanj je v preteklosti občutil na lastni koži. Zgodbe ljudi s težkimi ozadji so se mu zasidrale v podzavest in ga privedle do izgorelosti. Takrat se je umaknil iz novinarskega poklica, česar danes ne obžaluje. Skupaj s partnerico Evo sta ustanovila kreativno agencijo Yours & Ours, njega pa je tisto obdobje naučilo to, da "znam že skoraj zakleniti vrata za seboj in pustiti zunaj, tisto, kar ni moje". V današnji družbi pogreša predvsem to, da se premalo pogovarjamo o duševnem zdravju in psihičnih boleznih, ki krojijo velik del naših življenj.
Že v času, ko ste bili novinar oddaje Svet, ste pokazali, da vam dobrodelnost in pomoč drugim ni tuja, bili ste pobudnik akcije Mali koraki za velik cilj. Ali to v tem času pogrešate?
Ne pogrešam. Predvsem zato, ker odnos in odgovornost do družbe nista projektni. V življenju vsakodnevno počnem stvari, za katere menim, da imajo pozitiven učinek do družbe. Ali imaš to v sebi, ali pa nimaš. Mali korali so bili le en del mozaika moje poti.
Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Menite, da smo ljudje dandanes še vedno dovolj sočutni ali nas egoizem premamlja?
Družim se z ljudmi, ki čutijo tako kot jaz, zato je z moje perspektive pogled na svet lep in poln sočutnih ljudi. Vem pa, da to ni univerzalna resnica. Egoizma je vedno več. In to me včasih zelo potre.
Tako kot pri delu novinarja ste tudi s svojo knjigo Slovenci v dnevnih sobah predstavili zgodbe, in sicer zgodbe resničnih ljudi, ki jih lahko srečamo na ulici, v trgovini, pa jim morda ne posvečamo posebne pozornosti. Kaj je bil glavni namen vaše knjige in kaj ste po temeljitem raziskovanju domov slovenske družbe spoznali?
Knjiga je imel zelo preprost in jasen cilj; ljudem pokazati, da so veliko bolj posebni, kot si mislijo, da so. Da je lahko zgodba prav vsakega izmed nas nekomu v navdih. Mladim pa sem želel pokazati, da lahko svoje idole/vzornike najdejo tudi v sosedih, prijateljih, … skratka v ljudeh, ki jih obkrožajo in niso zgolj fikcija na Instagramu, Facebooku ali TikToku.
Vsak za sabo nosi določeno zgodbo, nekatere so težje od drugih, a vsem je skupno, da so edinstvene. Pri pisanju knjige ste prestopili prag številnih slovenskih gospodinjstev. Mislite, da je bilo pri tem težje vam, ki ste vstopili v notranji, skriti svet vaših sogovornikov, ali njim, ki so se vam morali 'razgaliti'?
Če bi bilo to komu od nas težko, knjiga ne bi dosegla svojega cilja. Resnico lahko odkrijemo ali razkrijemo samo nekomu, ob katerem se lahko sprostimo in počutimo točno to, kar smo.
V intervjuju za Siol.net ste dejali, da ste si izbrali posameznike, katerih zgodbe opozarjajo na stvari in lahko družbi nekaj dajo. Ima družba za tovrstne zgodbe dovolj posluha? Na katere stvari se po vašem mnenju opozarja premalo?
Po mojih izkušnjah in vsaj glede na prodajo knjige ter povratne informacije, ki sem jih dobival, je bilo za take zgodbe veliko posluha. Menim pa, da se na veliko stvari opozarja premalo. V tem obdobju se denimo premalo izpostavlja duševne bolezni in dejstvo, kako velik del vsakega od nas dejansko so. Nihče od nas nanje namreč ni imun.
"Za domačimi vrati smo vsi enaki, brez družbenih vlog," ste tudi izjavili. Bi bilo po vašem mnenju v življenju lažje, če družbenih vlog sploh ne bi bilo in nas ne bi omejevale, pri tem, da zgolj smo?
Absolutno da.
Že poklic novinarja vam je omogočil, da ste vstopili v različne svetove in na tej poti spoznali številne ljudi. Vam je bilo kdaj tudi težko poslušati vse te zgodbe, stiske ljudi? Kako se obvarovati, da se vas zgodbe ne dotaknejo preveč? Je to sploh mogoče?
Nikoli mi jih ni bilo težko poslušati. So pa imele zame kar veliko posledic. Sprva nisem šel za tem, a počasi, počasi so se zasidrale v mojo podzavest. Še posebej tiste težke zgodbe. In ko je bil lonec čustev poln, so privrele na dan v obliki izgorelosti. Od takrat se je zame vse spremenilo. Danes znam že skoraj zakleniti vrata za seboj in pustiti zunaj, tisto, kar ni moje.
Ali kdaj vseeno pogrešate čustvene vezi s svojimi sogovorniki? Kaj vam iz časov v novinarstvu najbolj manjka?
Sedaj imam svojo kreativno agencijo in delam na veliko res dobrih in različnih projektih. Zato imam veliko stika z ljudmi, s katerimi prav tako navežem tesne odnose. Sam pravim, da če nimaš vzpostavljenih tesnih odnosov, težko ustvariš presežek. Iz časov novinarstva ne pogrešam prav ničesar. Tisto obdobje sem zaključil.
Čeprav je vsak posameznik zgodba zase, skupaj tvorimo enotno zgodbo družbe, v kateri živimo, in ki je vedno znova postavljena pred preizkušnje. Kako dojemate, kar se trenutno dogaja po svetu in pri nas? Gre naša skupna zgodba v pravo smer?
Težko obdobje je. Nisem pa niti malo presenečen, da je prišlo do tega kolapsa med nami. Ne, absolutno ne gre v pravo smer. Ampak nujno je imeti upanje. Vsak zase ve, kaj doprinaša družbi. Nekateri, žal, mislijo, da so na tem planetu samo zato, da skrbijo zase in za svoj užitek.
