Pričakovanja turističnih ponudnikov so pred začetkom glavne sezone tudi letos visoka, saj je letos trend nočitev spodbuden. Po zadnjih dostopnih podatkih Statističnega urada RS (SURS) so turistični nastanitveni obrati februarja poročali o 302.000 prihodih in nekaj več kot 828.000 prenočitvah turistov, kar je pet odstotkov več kot leto prej.
Pogled v prihodnost slovenskega turizma je za naš medij usmerila redna profesorica na portoroški fakulteti Turistica dr. Maja Uran Maravić.
V kakšni kondiciji je trenutno slovenski turizem? Smo pred glavno turistično sezono lahko optimistični?
Turistični delavci smo vedno optimistični. Predvsem zaradi dejstva, da se bo turistični promet odvijal ne glede na to, ali bomo kaj naredili za to ali ne. Po turističnih atrakcijah bo vselej povpraševanje, saj je počitek od dela aksiom načina življenja sodobnega človeka. Tudi motiv po poslovnih potovanjih bo zagotovo obstajal.
S pravilno usmerjenim delovanjem bi precej povečali pozitivne učinke turizma in tudi zmanjšali negativne. Za začetek bi lahko udejanjili več usmeritev in aktivnosti iz strategije slovenskega turizma, ki jo je (bivša) vlada sprejela maja 2022 in je najbolj celovit strateški dokument v novejši slovenski zgodovini. O prognozi pred novo sezono pa: ne pričakujem večjih premikov, prebojev in pretresov.
Kako ocenjujete konkurenčnost slovenskega turizma v primerjavi z nam bližnjimi državami?
Če pogledamo referenčno ocenjevanje WEF – World Economic Forum, organizacije, ki periodično objavlja indeks turistične konkurenčnosti večine držav (op. a. po novem se imenuje indeks turistične razvitosti), je Slovenija že leta umeščena med 30. in 40. mestom. Kljub ambicioznim načrtom strategije 2017-22 nismo dosegli konkurenčnega preboja na 20. mesto. Prav tako še vedno zaostajamo za veliko večino evropskih držav.
Našo konkurenčnost najbolj nižajo aktivnosti, ki so v pristojnosti vlade in posameznih ministrstev. Tu lahko izpostavim poslovno okolje, prakse zaposlovanja, davke, cene investiranja v državo, letalsko povezanost, mednarodno neprepoznavnost kulture in podobno.
Desetletja že opozarjamo na manko politične volje za obravnavo turizma kot prioritete vlade in ne zgolj resornega ministrstva. Žal slednje nima pristojnosti za ureditev področij, ki sem jih prej omenila. Čeprav so zadnji podatki objavljeni za leto 2021, je to najbolj celovita mednarodna primerjava, ki jo imamo na razpolago.
V preteklih letih so stabilnost turizma omajali številni, nenapovedljivi dogodki, kot so epidemija-covida19, vojna v Ukrajini in lanskoletne katastrofalne poplave. Kako doseči, da bo turizem odporen na tovrstne pretrese?
Turizem je zelo odporen, vedno preživi. Vprašanje je le, kakšen je ekonomski izplen te gospodarske dejavnosti, če so okoliščine otežene, pa naj si gre za naravne nesreče, vojne ali dvig cen energentov. Težje kot so okoliščine, manjši je dobiček, manj je davkov za državo, manj je turistične takse za promocijo, nižje so plače. Posledično je manj sredstev, s katerimi bi se ponudniki lahko razvijali.
Slovenija se zadnja leta promovira kot država trajnostnega turističnega razvoja. Vizija slovenskega turizma pod motom "Zelena butičnost z manjšim odtisom in večjo vrednostjo za vse" naslavlja predvsem preobrazbo ponudbene strani in se osredotoča na odgovornega, zahtevnejšega gosta. Kako nam v vaših očeh ta strategija uspeva in ali je sploh smiselna?
Leta sem bila proti fokusu na trajnost kot na našo glavno konkurenčno prednost. Sama sem se jo na fakulteti za hotelirstvo v Opatiji učila že daljnega leta 1992. Izhajam namreč iz dejstva, da je vsak razvoj turizma trajnosten, kajti če uničimo naravne in kulturne vire, nimamo primarne turistične ponudbe. Konkurenčna prednost mora izhajati iz edinstvene primarne ali sekundarne ponudbe oziroma elementov v verigi vrednosti za gosta.
Res pa je največja prednost Slovenije neokrnjena narava, tako na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti kot po ocenah gostov in strokovnjakov. Slovenska turistična organizacija (STO) je s sistematskim delom na Zeleni shemi slovenskega turizma v desetletju zgradila mednarodno prepoznano znamko.
Naj za primer vzamemo dolino Soče, okoliške destinacije Triglavskega narodnega parka, Kočevsko ali Lipico. Ali res imamo tam prestižne hotelske ponudnike? Premika se izjemno počasi, predvsem z zelo majhnimi, butičnimi ponudniki nastanitev. A to je zagotovo premalo zmogljivosti, da bi bili lahko prepoznani kot globalna znamka za najboljše počitnikovanje v naravi. Če pa nisi najboljši, na trgu težko dosežeš premijske cene.
Je po vašem mnenju trenutno karakter slovenske identitete v turizmu dovolj dobro izražen? Kateri del pogrešate, če sploh?
Žal ne. Preslabo valoriziramo primarno turistično ponudbo, kot sta narava in kultura, v sekundarni turistični ponudbi. Če obljubljamo bivanje v neokrnjeni naravi, ali veliki neosebni, nedizajnerski, zastareli hoteli, res izpolnjujejo to obljubo? Mislim tudi, da bi kot država in ne zgolj kot turistična dejavnost morali narediti več na področju trženja tipično slovenskega.
Zgoditi bi se moralo več Lukov Dončičev. Na več področjih bi morali sistemsko podpreti velike talente, ki bi doprinesli večjemu ugledu države. Logičen krog je setev in potem žetev. Brez pravega vložka pa ne moremo pričakovati velikega izplena. Za primer dobre prakse lahko izpostavim Dance, ki jim je uspel pravi preboj in so že leta v vrhu svetovne gastronomije. V preteklosti so bili prisotni zelo premišljeni strateški ukrepi države. Pa imajo precej slabše naravne danosti kot mi.
Večji ugled in večja prepoznavnost pomenita tudi višje cene. Ko sem pred leti z ekipo strokovnjakov oblikovala načrt razvoja in trženja slovenskega gastronomskega turizma, smo si za glavni cilj zastavili dvig mednarodne prepoznavnosti. Vedela sem, da smo dobri, nisem pa bila gotova, kako dobri. Potrebovali smo mednarodne gastronomske vodnike.
Ne znam vam opisati, koliko nasprotovanj smo bili takrat deležni za vpeljavo Michelina v Slovenijo. V smislu, da tega ne potrebujemo in bi bilo bolje zgraditi lastne znamke ter znake kakovosti. V nas je bilo usmerjenih veliko kritik, češ da nesmotrno trošimo davkoplačevalski denar. Pa niti ne gre za sistemska sredstva, temveč turistično takso, ki jo plačujejo turisti. Nasprotovali so tudi nekateri današnji prejemniki zvezdic, ki so na osnovi tega zelo dvignili cene, pridobili številne tržne projekte in zelo dobro zaslužili.
Kljub nepredvidljivim dogodkom je Slovenija v zadnjih dveh letih zagnala pomemben investicijski cikel, v okviru katerega se je vlagalo v turistične nastanitvene obrate, smučarska središča pa se je prestrukturiralo v celoletne gorske centre. Obnovili so se tudi objekti in površine javne turistične infrastrukture v lokalnih destinacijah. Je do teh investicij glede na trende v turizmu prišlo prepozno?
Se vam zdi vložek resnično velik? Koliko od tega je tujih investicij? Kako se je dvignila dodana vrednost prejšnjim prejemnikom državnih finančnih spodbud in podpor? Sama nisem naklonjena drobljenju naporov.
Zato pravim, da slabo valoriziramo to, kar imamo. Če že država ne more ali ne sme zagotoviti finančnih sredstev, naj vsaj ustvari pogoje, da bodo to lahko v kratkem roku naredili zasebni investitorji. Na Hrvaškem jim je to uspelo v treh do petih letih. V Rabcu se je v treh letih zgodila popolna transformacija.
Dejstvo je, da resnega dviga cen ne dosežeš z malimi popravki in rekonstrukcijami. V nekaterih naših najboljših destinacijah hoteli niso bili deležni resnih prenov od izgradnje v prejšnjem stoletju.
Na katerem področju je Slovenija kot turistična destinacija najbolj zaspala?
Zagotovo bi naprej izpostavila investicije v sekundarno turistično ponudbo – nastanitve. Problematika se vleče že iz obdobja 2004-2008 in gospodarske krize, ki je temu sledila. Vemo, da je velik del našega hotelirstva v vodilnih destinacijah v (para) državni lasti.
Že od leta 2012 vemo, da je treba s temi hoteli nekaj narediti, pa se dejansko ne zgodi nič prebojnega. Gre za premijske lokacije, kjer bi morali dosegati najvišjo kakovost ponudbe in najvišje cene. Za pozitiven zgled na tem področju lahko izpostavim Ljubljano, saj gre za destinacijo, kjer je lastništvo razdrobljeno in se med lastniki bije konkurenčen boj za gosta. Posamezni lastniki vlagajo, zato da pridobijo/ohranijo goste.
Destinacija ima rekordne rasti že več kot desetletje. Seveda obstajajo tudi tu izzivi, kako bolj sistemsko pritegniti goste predvsem z mednarodno bolj odmevnimi prireditvami, po katerih bi bila Ljubljana edinstvena. Zagotovo pa je Ljubljana glede razvoja ponudbe najbolj propulzivna destinacija v Sloveniji, ki bi ji morali slediti tudi ostali.
Težko komentiram, ker je še veliko neznank. Na splošno gledano se je treba dogovoriti, kaj je za razvoj slovenskega turizma in tudi za razvoj države najbolje. Transparentno moramo vključiti vse deležnike, se pogovarjati in sprejeti odločitev. Dejstvo je, da vsi nikoli ne bodo zadovoljni. Žal prevečkrat spremljamo, kako samo posamezniki uveljavljajo parcialne interese. Če v turizmu želimo višjo dodano vrednost, moramo v naši strukturi nastanitev ohranjati največji delež hotelskih nastanitvenih obratov. Izdatki za nastanitev namreč predstavljajo največji delež v strukturi dnevne porabe tujih gostov.
Žal na koncu najkrajšo potegnejo gosti in seveda Slovenija kot destinacija. Pogoje poslovanja je treba za vse ponudnike nastanitev urediti na način, da so za vse enaki. Žal je praksa pokazala, da so zasebni ponudniki, še posebej na določenih platformah, velika nelojalna konkurenca hotelom. Hkrati pa destinaciji niso nič vračali.
Pogovoriti bi se bilo treba tudi o turističnih članarinah in razdelitvi sredstev iz turistične ter promocijske takse v lokalnem okolju. Če želimo ohraniti avtentičnost ponudbe in doživetij, v kategorizacijo ne bi smeli biti zajeti prav vsi ponudniki turističnih kmetij, koč in zidanic.
Manjka premislek o tem, česa si resnično želimo, kakšna je naša vizija in kako bomo to udejanjili. Posamezniki s parcialnimi interesi seveda najdejo argumente za svoje rešitve, nihče pa noče videti širše slike.
Naša turistična ponudba je izjemno pestra, a hkrati zelo razpršena. Ali to raznolikost izkoriščamo? Bi jo morda morali bolj povezati?
Razpršenost je po mojem mnenju nepotrebna. V vsaki vasi pač ne potrebujemo vrhunskih hotelov in bazenov. Zagotovo pa imamo gostu v vsaki vasi nekaj za ponuditi. Menim, da potrebujemo maksimalno šest regionalnih destinacijskih organizacij, ki bi ciljno usmerjale razvoj in tržile več mikrodestinacij, torej občin, skupaj. Trenutna ureditev in predvsem drobitev aktivnosti, ki so obenem omejene z administrativnimi mejami občin, ne pripomoreta k večjemu izkoriščanju naše glavne konkurenčne prednosti – raznolikosti na majhnem prostoru.
Prav tako je še vedno preveč prisotno pretirano vmešavanje lokalne politike v razvoj in kadrovanje. Namesto da bi se povezali, se žal ukvarjamo sami s seboj. V enem kraju nastanitev, v drugem vrhunsko doživetje. Neverjetno, kaj vse lahko v Sloveniji doživimo v zgolj eni uri. Dokler pa ne bomo razumeli, kako se povezati, da ustvarimo več, bomo pač od turizma služili neoptimalno.
Slovenija je država, kamor turisti praviloma pridejo za največ štiri dni, dlje časa ostanejo le tisti iz bolj oddaljenih držav. Kako tuje goste zadržati več časa in jim predstaviti širšo turistično ponudbo, ki se ne konča na Bledu ali z obiskom Postojnske jame?
Z ustvarjanjem prave ponudbe za ciljne segmente. Poznam ponudnike, h katerim pridejo gosti na enotedenske aktivne počitnice. Hodijo, kolesarijo, spijo v najboljših hotelih in jedo v najboljših restavracijah. Cena aranžmaja znaša 10.000 evrov in več. Imamo vse, kar imajo veliki, a se žal še vedno ne tržimo ustrezno. Pa tu ne gre za kritiko STO, temveč za ponudnike same.
Če želimo vrhunsko kakovostno ponudbo prodati po visoki ceni, je za to nujen večji trženjski trud. Ni dovolj, da le izdelamo vrhunski proizvod. Ta mora nato nasloviti potrebe kupca, ki je za ta proizvod pripravljen plačati.
V prid nam ne govori niti slaba letalska dostopnost, ki se po propadu Adrie sicer počasi izboljšuje. Koliko gostov izgubljamo na ta račun?
Letalska povezanost je eden najslabše ocenjenih kriterijev v prej omenjeni svetovni primerjalni analizi mednarodne turistične konkurenčnosti. Izgubljamo veliko, predvsem v segmentu poslovnih gostov. Kot ste dejali, je povprečna doba bivanja kratka. Kateremu Evropejcu se da potovati en dan in več v Slovenijo in nazaj, kjer bo dvakrat prespal? Verjetno le zelo motiviranemu. Ostali gredo na destinacije, ki so hitreje dosegljive, imajo bogatejšo ponudbo in so cenovno ugodnejše.
Žal se zopet vračam na strategijo iz leta 2005. Takrat smo zapisali, da smo idealni za kratke počitnice. Idealni, ker se da v kratkem času pri nas veliko doživeti. Pri tem pa mora imeti gost čim manj zapletov na poti do in na destinacijo. Dopust je namenjen sproščanju, ne stresu. Gost se odloča predvsem na podlagi tega, kaj za določen denar v verigi vrednosti dobi.
Za primer: gost iz mesta L, se odloča med dvema destinacijama. V A pride za 200 evrov z direktnim letom, v B za 500 evrov s presedanjem v Frankfurtu. Pot do A skupaj traja 4 ure, do B 10 ur. V obeh destinacijah so Unesco zanimivosti, obilo možnosti zabave, poceni hrana. V A dobi za 300 evrov dve nočitvi v hotelu Hilton, v B za isto ceno spi v 4* hotelu, ki ni član mednarodne verige. Kaj bo gost izbral? Kje bo njegov stres manjši? Kje bo dobil več za svoj denar?
Velik problem svetovnega turizma so tudi težave s pridobivanjem kadrov. Kako bi se lotili reševanja omenjene problematike?
Predvsem preko večje iskrenosti s strani vseh deležnikov. Gostinci se pritožujejo, da ni kadra. Dobri odnosi, dobri delovni pogoji in primerna plača pa ga bo več. V to sem prepričana. Redki primeri v Sloveniji to že dokazujejo. Res pa, da v Sloveniji še nismo začeli s preoblikovanjem poklicev v gostinstvu.
Še vedno je prisotno razmišljanje, da je vsak nadomestljiv, kar pa ne drži. Če ne bodo delali Slovenci, bomo na primer uvozili Srbe, ko teh ne bo, bomo Filipince. Koga bomo uvozili čez 20 let? Marsovce? Če pravimo, da je naš turizem trajnosten, potem mora biti v prvi vrsti koristen za lokalno prebivalstvo. Vključno s kakovostnimi delovnimi mesti. Samo zadovoljen deležnik dobavi ustrezne surovine za proizvode in le zadovoljni zaposleni lahko izvedejo kakovostne storitve, ki so predpogoj za zadovoljnega gosta. Več kot je zadovoljnih gostov, boljši bodo poslovni rezultati.
stasa.pust@styria-media.si
Gost se bo vrnil ne glede na hotel,ne bo ga pa več nazaj,če bo moral kar naprej nekaj plačevati,če se bohotel samo premakniti.Treba bi bilo omejiti požrešne župane,brez vizije.
Predsednica republike ob 20. obletnici vstopa v EU: Nedvomno živimo bolje, kot bi sicer,oni ja mi pa ne
Slovenijo je treba obdržat čim manj razvito,brez ogromnih hotelov,bolj po domače,to je vizija naslednjega turizma