V četrtek se je v javnosti pojavila informacija, da sta dva hotelska gosta iz tujine poleti na Obali zbolela za legionelo. Sta bila vaša?
To nikakor nista bila naša gosta. Temu področju pri nas namenjamo posebno pozornost, zasedenost posameznih sob celo računalniško spremljamo, tako da ne bi bile predolgo prazne in da voda v njihovih ceveh ne bi predolgo stala.
Pravkar ste se vrnili s službene poti v Italiji. Ali se izplača ukvarjati s tem trgom, če je večina Italijanov letos ostala doma oziroma so jih 12 milijonov, kolikor se jih je odpravilo na dopust, s pocenitvami poskušali zadržati kar v italijanskih hotelih?
Italija je še vedno naš glavni trg. Oni so gospodarska velesila in si bodo po šoku, ki jih je doletel, zagotovo opomogli. Je pa res, da se je število gostov iz te države v naši družbi avgusta, ki je najpomembnejši mesec, zmanjšalo kar za 13 odstotkov glede na lanski avgust. A to je še vedno dobro glede na podatek, da je število domačih gostov v hotelih v Italiji v tem obdobju padlo za 26 odstotkov. Zdaj je torej zagotovo čas za dodatno poglobitev v zahteve in realnost tega trga; prisluhniti je treba specifičnim potrebam, ki jih ima italijanski gost. Oni so eni od glavnih uporabnikov storitev centra dobrega počutja in zagotovo so to gostje, ki radi dobro jedo in pijejo.
Za nas očitno postaja pomemben ruski gost.
Naša družba že 20 let sistematično, tako kot zdravilišče Rogaška, dela na tem trgu, orali smo ledino; pri nas v LifeClassu imamo v prodajni ekipi tudi dve osebi, ki se ukvarjata samo z ruskim trgom. Letos opažamo kar 20-odstotno povečanje obiska ruskih gostov in to je nedvomno posledica našega dela.
Ruski gostje so kakovostni gostje, imajo visoko kupno moč in so pripravljeni potrošiti svoj denar. Ne bodo pa ga zapravljali brez kriterijev – ne v hotelu ne zunaj njega.
Kakšen je slovenski gost v primerjavi z Italijanom ali Rusom?
Zagotovo zahteven in zelo kritičen, želi kakovostno hrano, je diskreten in kultiviran, po drugi strani pa izjemno občutljiv; morda se tukaj vidi kompleks, ki ga Slovenci očitno dejansko nosimo v sebi.
Hoteli so bili poleti zasedeni, a vseeno je bil Portorož videti prazen; brez težav je bilo dobiti parkirišče tako dopoldne kot zvečer.
Je kriza kriva, da turisti ostajajo v hotelih in ni zunajpenzionske porabe, ali ni prave ponudbe?
Najprej naj nekaj povem glede parkirišč. Vedeti je treba, da hotelski gostje parkirajo na hotelskih parkiriščih, ne ob cesti ali na javnih parkiriščih, in oni torej nikoli niso delali gneče v kraju. Razmere, ki jih omenjate, so rezultat dejstva, da je enodnevnih gostov v Portorožu manj, a so prazni parkirni prostori hkrati tudi posledica tega, da je piranska občina letos izjemno, morda celo preveč poostrila nadzor nad parkiranjem na javnih površinah, občinski redarji pa redno in strogo kaznujejo prekrškarje.
Ste slišali za zlobne komentarje v slogu: prav je Primorcem, da jim v krizi žepov ne polnijo domači gostje, ker so bili prijazni do polizanih makaronarjev, naše pa so pustili čakati?
Takšnega odnosa do gostov v naših hotelih zagotovo nikoli nismo imeli in ne verjamem, da je bila takšna splošna praksa v lokalih. Morda je bilo tako v izjemnih primerih v 70. ali 80. letih, zdaj pa tega ni več.
Veste, kaj se je v Ljubljani govorilo to poletje? Da se tam več dogaja kot v Portorožu sredi turistične sezone.
S tem se ne bi strinjal; tisti, ki pozna tukajšnje dogajanje, ve, da ni bilo mrtvila. Poletni program je bil bogat in kakovosten.
Vsa glavna turistična podjetja v državi ste v minusu – vaše podjetje, skupina Bernardin in Sava. Zakaj je tako?
Na to vprašanje pa vam z lahkoto odgovorim – menedžment je odgovoren le za rezultat iz poslovanja in tu je rezultat Istrabenz turizma dober. Kar se pa tiče kapitalskega dela, je zanj odgovoren lastnik. Poglejte primer slovenskih igralnic: zanje je bil usoden lastniški vstop države; to je bila prava tragedija za slovensko igralništvo, saj ga je država povsem uničila. Tudi za naše podjetje, v bistvu tudi za skupino Bernardin, lahko rečem, da smo žrtev neodgovornih dejanj lastnikov.
V Ljubljani je Zlatarna Celje zgradila največji hotel v Sloveniji, hotel Plaza v BTC. Kaj napovedujete tej investiciji? Ali se bo dejansko s turizmom ukvarjal nekdo, ki o tem ne ve ničesar?
Z vašim zadnjim vprašanjem se ne bi strinjal, saj imata tako lastnik hotela kot direktor, ki je Portorožan, kar nekaj izkušenj v turizmu. Direktor hotela je prej delal kot pomočnik direktorja hotela Kempinski. Plaza je zrasel v pravem trenutku in je v zaspan, tradicionalističen ljubljanski hotelski prostor, ki mu je lagodno življenje omogočala predvsem “pozicijska renta”, prinesel svež pristop. To bo uspešna zgodba; lahko računa na poslovni turizem, hkrati pa postaja sama Ljubljana kot turistična destinacija izjemno privlačna in zanimiva.
Trendi v turizmu so se spremenili – dolžina počitnic je krajša ...
Gost se je spremenil v tem smislu, da je bolj informiran o ponudbi in cenah, kar mu omogoča splet. Ravno zato vso našo turistično zgodbo gradimo na tem, da zunaj nepomemben posameznik, potem ko stopi skozi naša vrata, dobi ime in priimek, postane pomemben, namenjamo mu veliko pozornosti. To je odgovor na tektonske spremembe v družbi, v kateri je individuum izgubil pomen. Poleg tega je minil čas koncepta fiksnih cen za določeno obdobje, radikalne spremembe so se zgodile v načinu prodaje; v prvi vrsti je tukaj pomemben splet, prek katerega lahko neposredno nagovorimo potencialnega gosta.
Menite, da nam manjka nova turistična strategija?
Na papirju sem v svoji karieri videl zelo veliko napisanega, a dejansko nato bolj malo spremenjenega v operativne ukrepe. Glede na izkušnje je bolje, da se država lastniško ne vpleta v to področje. Njena vloga naj bo v tem, da zagotovi ustrezno fiskalno politiko in poskrbi za infrastrukturo, drugo naj raje pusti pri miru. Poglejte primer Avstrije – tam so bančna posojila za turistično panogo s 17-letno odplačilno dobo. O tem lahko pri nas le sanjamo. Zadolženost štiri- in petzvezdičnih hotelov je v Avstriji dvakrat večja kot v Sloveniji. Če bi bili mi v takšnem položaju, nas bi banke poslale v stečaj! To je recimo konkreten rezultat udejanjanja zelo jasne strategije avstrijske države na področju turizma.
Zaposleni v turizmu neprestano tožijo o izrabljenosti in slabih plačah. Če primerjava s tujino – koliko je plačan na primer natakar v Italiji ali na Hrvaškem? Povsod imate lastne hotele, zato poznate podatke iz prve roke ...
Najprej bi rad povedal, da je bila poletna demonstracijska sindikalna akcija povsem neprimerna. Mi se trudimo, da sta plačilo delovne sile in vprašanje, kako jo motivirati, v ospredju naših prizadevanj in razmišljanj. V plačah med Italijo in Slovenijo ni bistvenih razlik, če upoštevamo, da tam nimajo plačanih obrokov in prevoza na delo ter da se pavza ne vključuje v delovni čas. Je pa res, da je v Italiji 13. plača zakonsko določena in da je za vsako leto dela v obliki odpravnine treba odvesti eno plačo. Lahko bi rekel nekako takole: v Italiji je plača v turizmu v povprečju okoli 25, 30 odstotkov višja, na Hrvaškem pa za prav toliko nižja.
Turist je zahtevnejši kot včasih, treba mu ponuditi vse več, ne le postelje in morja. Zato ste po razmisleku pred leti prvi dobili idejo, da bi k nam pripeljali tradicionalno tajsko masažo.
Ko smo pred 13 leti odpirali naš center Wai Thai, ki je zdaj največji tovrstni center v Evropi, so nas najprej obtožili, da se hočemo iti organizirano prostitucijo. A so nas kmalu zatem vsi posnemali in zdaj je podobnih centrov v Sloveniji kakšnih 40. Naš center, podobnega imamo tudi v Italiji, spada v vrh tovrstne ponudbe; dobili smo celo pohvale tajske vlade in kraljeve družine, o nas so poročali tudi na tamkajšnji televiziji. Naše maserke se redno menjajo – ko se preveč evropeizirajo, morajo nazaj, ker izjemno poudarjamo avtentičnost. In ko odhajajo domov, zahtevajo potrdilo, da so delale pri nas, saj lahko na podlagi te reference lažje dobijo službo v Bangkoku.
