"Bravo, da si pokazala sredinca vsem na vladi in vseeno odpotovala. Kako zelo kul, da si se uprla vsem vsiljenim ukrepom in tistim, ki jih sprejemajo," sem na drugi strani Atlantika aprila dobila sporočilo na Facebook Messengerju. S podobno vsebino je sledilo še več takšnih sporočil mojih prijateljev s spletnih omrežij.
Nekaj dni pred tem je vlada ponovno zaprla državo, jaz sem bila v tistem času že na Kubi. Na tem mestu bi rada izpostavila, da ne gre v primeru mojega potovanja niti približno za nič od tega. Nič. Moja zgodba s Kubo se je začela že takrat, ko se nikomur še niti približno ni sanjala današnja realnost omejevanja in zapiranja, v danih razmerah sem jo le nadaljevala. Nobenega sredinca nisem želela moliti v zrak in ničesar dokazovati. Nikomur.
PCR testi in ukrepi
Za pot, ki sem jo načrtovala že pred kakega pol leta, sem najprej potrebovala negativen PCR test iz matične države, ki sem ga opravila v Novem mestu in zanj odštela 96 evrov. Prosila sem za rezultat v angleškem jeziku in še, da mi na papir napišejo številko mojega potnega lista. Prebrala sem izkušnje nekaterih popotnikov v tem času, ki so imeli brez tega težave na letališčih.
Letališča so se mi v primerjavi z 'normalnimi časi' zdela kot prostori duhov, tako v Benetkah kot v Madridu. Ukrepi so povsod poostreni, maske, razkuževanje, držanje distance obvezno. Na letalih sicer ni bil povsod med potniki en sedež prazen.
V Havani sem takoj na letališču morala opraviti še en PCR test, sistem je bil skrbno dodelan, vsak je natanko vedel, kaj je naslednji korak - in to ne glede na stopnjo znanja španskega jezika. Pristojni so ob vsakem postanku novega letala poskrbeli za natančno predajanje informacij tudi v angleščini. Kuba se je sicer glede številk obolelih ves čas od lanske pomladi relativno dobro držala; zaprla je meje, restavracije, bare, nočne klube, povsod so obvezne maske, šole so delovale moteno, potovanja med provincami so bila onemogočena, ves čas velja policijska ura.
Z novembrom so se meje odprle, tujce so zvečine sprejemali le v rezortih na majhnih otočkih poleg Kube, tistim, ki so odpotovali na glavni otok, so predpisali karanteno. Številke so bile vzdržne do novoletnih praznikov, ko so Kubanci dobili številne obiske prijateljev in sorodnikov zvečine iz ZDA.
Po novem letu so obolenja posledično močno porasla, zato se je vlada odločila za zaostritev. Vsak tujec mora zdaj - po opravljenem testu takoj na letališču - v 5-dnevno karanteno v enega izmed hotelov, ki jih je določila vlada. Iz sobe se ne sme. Peti dan se opravi še en PCR test in v primeru negativnega izida je odprta pot naprej.
Ostrejši ukrepi seveda veljajo tudi za domačine, številni, s katerimi sem govorila, rešitev vidijo v cepljenju. Kuba je sama razvila dve cepivi, ki sta bili v času mojega potovanja v zaključni fazi raziskav. Kljub temu, da gre za državo, ki se otepa revščine, ima Kuba zdravstvo na zavidljivi ravni, okoli devet zdravnikov je na tisoč prebivalcev, kar je eden najvišjih deležev na svetu. Razmere v bolnišnicah so slabše zaradi pomanjkanja, kar pa ni odraz strokovnosti. Med drugim je zadnja leta začel cveteti tudi zdravstveni turizem.
Otožen obraz Havane
Že prva vožnja s taksijem do rezervirane nastanitve mi je pokazala povsem drugačen obraz dvomilijonske prestolnice, kot sem ga imela v spominu. Na ulicah je manj mestnega vrveža, ljudje zgledno nosijo maske, če sem jo kdaj v parku, recimo, snela, me je takoj kakšen mimoidoči spomnil na kazen, ki me lahko doleti. Za tujce ta znaša tudi do dva tisoč dolarjev, pravijo.
Na Maleconu, to je več kilometrov dolg valobran ob morju, kjer se v normalnih razmerah radi družijo tako domačini kot tujci, se ne sme zadrževati, ob devetih nastopi policijska ura, ki ljudi zapre v hiše. Noč v tem času na Kubi nastopi že kmalu po osmi uri, prvi večer sem se sprehodila po Havani, ki se mi je zdela kot mesto duhov.
V spominu sem imela njeno vibrantnost, glasba se je slišala na vsakem koraku, vabili so klubi, ljudje so plesali tudi na ulicah, zdaj tam zvečer odmevajo le osamljeni koraki kakšnega pogumneža, ki krši policijsko uro. To ni Havana, to je le njena bleda senca, ki jo je - že tako prebičano s številnimi udarci skozi zgodovino - pandemija oropala živahnosti, očarljivosti, s katerima začara številne popotnike, da se vedno znova vračajo.
"No es fácil ..."
Ni lahko. Te besede sem v mesecu mojega bivanja na Kubi slišala nekajkrat dnevno. Že prej sem vedela, da je hudo, razmere so mi opisovali prijatelji, s katerimi sem ves čas v stiku, prizori, ki sem jih videla, so besede potrjevali. Trenutno je največja težava v pomanjkanju turizma; Kuba okrog 70 odstotkov hrane in ostalih za življenje potrebnih produktov uvozi, brez tuje valute, ki jo prinesejo tujci, je težko.
Stvari enostavno ni. Osnovnih, kot so pripomočki za osebno nego, zdravil, hrane. "Ko dobim menstruacijo, bi najraje umrla," mi brez olepšav pove prijateljica Ana. Ni zdravil, ni vložkov, tamponov, ničesar. V dvomilijonski prestolnici leta 2021. Mislim, da to pove vse.
Vlada se sicer trudi zagotavljati človeka dostojno življenje; elektrika in voda staneta praktično drobiž, stanarin ni. Na libreto, knjižico, ki jo vsako leto dobi vsak državljan, jim za zelo nizko ceno pripada določeno število osnovnih živil, kot so riž, fižol, nekaj olja, jajc, zelo malo mesa, kravje mleko le za otroke do 7. leta starosti, v času pandemije se na libreto dobi tudi klor.
A ti produkti niti približno ne zadoščajo za ves mesec, potrebno se je znajti. Na otoku nezaposlenosti ni, kažejo uradni podatki. Tisti, ki se prijavi za delo, bo delo v javnem sektorju tudi dobil. A plače so zelo nizke. Govorila sem s Sahily, ginekologinjo, ki bi v bolnišnici, torej v javnem sektorju, delala za od 40 do 60 dolarjev. Preživlja se z oddajanjem sob za turiste, nekaj je podedovala, skozi leta posel širi. V normalnih razmerah tisti, ki se preživlja s turizmom, še nekako zgledno preživi, vendar med pandemijo turistov ni.
Kot tudi ne - kot že omenjeno - stvari v prodajalnah. Pred vrati slednjih (ki niso na vsakem koraku, kot pri nas trgovski centri), veljajo tako imenovane 'cole', vrste, v katere se postavijo tudi sredi noči, da dobijo recimo eno zobno pasto. V želji po tuji valuti je vlada pred meseci vzpostavila tako imenovane dolar trgovine, kjer so stvari res dražje, a vsaj dobi se jih. Plačujejo lahko le s posebnimi karticami, na katere jim sorodniki ali prijatelji iz tujine nakazujejo denar. (Več kot dva milijona Kubancev živi na tujem.)
Na otoku velja huda inflacija, menjava za dolar ali evro na črnem trgu dosega dvojno vrednost. Z novim letom je Kuba poenotila valuto (prej je za domačine veljal CUP, za tujce pa CUC), kubanski peso je vreden skoraj nič. Tako kot pri nas pred leti, ko so naši starši kupovali nemške marke, zdaj oni iščejo tujo valuto. Želijo si sprememb.
Velika prelomnica. Pa je res?
Ravno v času mojega zadnjega tedna na Kubi je v Havani potekal kongres tamkajšnje Komunistične partije, na katerem je Raúl Castro predal mesto šefa dosedanjemu predsedniku države. Prvič po revoluciji Kube tako ne vodi Castro. Miguel Diaz-Canel je pridobil na moči, a Kubanci se mi ob tem nasmejejo, češ da bodo državo v resnici še naprej vodili 'strici iz ozadja', kot se je pri nas udomačil izraz.
Fidel Castro za - večinoma starejšo populacijo - še vedno velja za osvoboditelja, dal jim je hiše, službe, obljubil lepše in pravičnejše življenje. Kubo je kasneje udaril embargo s strani ZDA, ki še vedno velja, po propadu USSR, ki jih je izdatno podpirala, je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nastopila tako imenovana 'perioda especial'. Življenje je bilo še težje kot danes, ljudje so dobesedno stradali. Rešil jih je turizem, odprtje otoka je pomenil ogromen korak naprej. Sledil je korak delne sprostitve privatnega sektorja, nato prihod svetovnega spleta, do katerega imajo številni sicer še danes omejen dostop. Predvsem je drago.
Med drugim so mi radostno povedali, da je predsednik spremenil zakon kar se tiče krav, ravno v času mojega potovanja. Prej je kmet, ki je redil kravo, v primeru, da jo je zaklal (on in ne država), končal v zaporu tudi za nekaj let. Diaz-Canel je odstavil ministra za kmetijstvo, kar se menda še ni zgodilo, spremenil je zakonodajo. Kuba je svetlobna leta od samooskrbnosti, ljudje so siti izgovorov, da je za vse kriv embargo.
Vlada se torej zaveda potrebe po spremembah. A kam? Če odpre vrata tujemu kapitalu, tvega izgubo vpliva in moči. Trenutno tujci sicer lahko delno vlagajo v turizem, v rezorte, hotelske komplekse, a glavni del lastništva ima še vedno vlada, za posameznika tujca pa je trenutno skoraj nemogoče kupiti nepremičnino - razen če se ne poroči s kubanskim državljanom, a tudi v tem primeru nepremičnina ni na njegovo ime. Nakup na ime je možen po nekaj letih rezidence na otoku, a postopki so zelo dolgotrajni in zelo zakomplicirani.
Kubanci se nadejajo sprememb tudi po menjavi oblasti v ZDA. Že Obama jim je prižgal luč na koncu tunela, začel je sproščati ukrepe zoper Kubo, kar pa je nato Trump hitro prekinil in jih še poglobil. Biden je obljubil nadaljevanje Obamove politike, a trenutno se zdi, da zaradi pandemije vse stoji.
Turizem so ljudje
Na Kubi sem se pogosto spomnila tega našega starega turističnega slogana, ki je pri njih povsem naraven. V času pandemije in mask čez obraze tega sicer ni opaziti tako močno, nasmehi so *prikriti, a Kubanci so - ne glede na vse tegobe, ki jih pestijo - najmočnejši as, ki ga ima tamkajšnji turizem.
Vsekakor tudi njihova kultura, umetnost, arhitektura, narava, morje, kubanski rum, kava, cigare, plantaže tobaka, a ljudje so tisti, ki dajejo dušo turističnim ponudbam. Takšno neposrednost, strastio, radost deljenja in iskreno zanimanje je težko srečati.
Osebno sem ta otok sredi Karibov odkrila pred dvema letoma. Kuba me je popolnoma prevzela, po prvem mesečnem potovanju sem vedela, da se bom vrnila, želela sem si jo spoznati globlje. Začela sem se učiti španski jezik, saj sem vedela, da bo za podrobnejša spoznanja potrebno odpraviti jezikovno bariero. Danes se s Kubanci tekoče pogovarjam.
Začela sem plesati kubansko salso in v Sloveniji odkrila precej ljudi, ki jih vleče na Kubo, pred meseci pa sem se priključila še dobrodelnemu projektu pomoči Kubancem, ki jih je pandemija spravila na kolena. Vodi ga prijatelj, kubanski Youtuber Robin Cordoví Pérez, sicer tudi turistični vodnik, ki deluje pod znamko UnAmigoEnCuba. Dobljeno pomoč preko pastroja v svoji skupnosti razdeli naprej.
Na svoje oči sem se prepričala, da gre denar v prave roke, na koncu pa poleg pomoči, ki sem jo prinesla zanje, razdelila še večino mojega, kar se mi je zdelo primerno. Ob tem sem doživela iskrene zahvale, močne objeme, pa tudi solze, ki so zadušile besede v grlih.
"Izumljamo, veš"
A kljub vsemu pomanjkanju, kljub vsem težavam in trenutno res globoki krizi Kuba, predvsem pa Kubanci, ostajajo močni in pokončni. Od številnih sem na vprašanje, kako se preživjajo, dobila odgovor, da 'izumljajo'. Sprva sem - na svojem prvem potovanju - mislila, da je to šala, nato pa se hitro naučila, da mislijo povsem resno.
Ne dajo se. Izumljajo nove in nove načine preživetja. Rekla bi, da so svetovni prvaki recikliranja, čisto vsaki še tako navidez neuporabni stvari vdihnejo novo življenje, predvsem pa uživajo življenje s tem kar pač imajo.
Večkrat sem na poti pomislila, da bi se Slovencem, če bi doživljali takšno krizo kot jo sami trenutno (z vsem spoštovanjem tudi do vseh stisk v moji državi), bi bili osebnostno precej bolj na psu. Kubanci pa se družijo, šalijo, od nekje se pojavi zvočnik, zaplešejo, zaokroži nekaj malega ruma in življenje je takoj lepše. Do jutri zjutraj, ko se bomo spet ubadali, kaj v lonec dat. Do takrat pa: "Ne sekiraj se, pomiri se, uživaj in pridi čim prej nazaj, vidiš, da si že na pol Kubanka ..."
Pred odhodom z otoka sem morala opraviti še en PCR test, za katrega sem odštela 26 evrov. Ker ni bil opravljen v Evropski uniji, na meji pri vstopu v Slovenijo ni zadoščal, a karantenske odločbe vendarle nisem dobila. Kljub vsemu sem se držala v izolaciji, nikogar ne želim spravljati v nevarnost. V mislih sem že pri naslednjem povratku. La Habana bella, hasta pronto ...
Še več vtisov sem opisala na svojem Facebook profilu, ki je odprt, najdete ga na tej povezavi. Tam je tudi podrobneje opisan dobrodelni projekt, ki sem se mu priključila.
Vsak živi kako ve in zna
A da ima Kuba, vzornica Levice tudi ukrepe? Policijsko uro ... Pa dve svoji cepivi razvija ... A ne, da virusa sploh ni ...
Si nocoj Samska? Veliko lepih deklet čaka, da -- www.Senstos.Com