"Pričakujeva reportažo o avtomobilih na Kubi," sta me k pisanju po mojem povratku z nedavnega popotovanja po tem otoku pozvala kolega, ki v naši redakciji skrbita za avtomobilizem.
Poudarjam, da gre za osebno doživljanje, informacij glede avtov nisem zbirala načrtno, sem jih pa spričo svoje radovednosti ter pregovorne odprtosti in klepetavosti Kubancev dobila na vsakem koraku. Ne le glede njihovih avtomobilov, a tokrat o tem.
Traktor v avtu
Kuba je drug svet, to vemo. Kuba so pisani starodobniki, tudi to vemo. Malo manj pa, da je veliko več kot pisanih ameriških lepotcev na Kubi srečati lade, poljske fiate in ostala vozila vzhodnega bloka, čisto vsakdanji pojav na kubanskih cestah pa so tudi konjske vprege in to ne le v manjših krajih, pač pa tudi sredi prestolnice Havane. Osebno mi je bilo v večje zadovoljstvo popeljati se z eno izmed teh vpreg kot pa pošminkanim avtom iz 50-tih.
Pošminkani starodobniki iz 50-tih let so sicer eden izmed zaščitnih znakov Havane, spominjajo na čas pred revolucijo, ko je bila Kuba priljubljena počitniška destinacija bogatih Američanov z močnim srednjim razredom, ki je gojil veliko strast do ameriških avtov. Uvozili so jih več kot 120 tisoč, Havana je bila takrat nekakšna cadillac prestolnica sveta.
Po Castrovem prevzemu oblasti in končani kubanski ljubezenski zgodbi z ZDA so na otok začeli prihajati avtomobili novih prijateljev z vzhodnega bloka; lade, moskviči, poljski fiati. Teh je na kubanskih cestah danes srečati veliko več kot pa ameriških starodobnikov.
Kubanci sicer med avtomobilističnimi poznavalci po vsem svetu slovijo po svoji iznajdljivosti glede popravil in nadgradnje svojih avtomobilov; rezervnih delov se pač ne dobi z lahkoto, z nekaj spretnosti in znanja pa se da v avto vgraditi tudi motor traktorja. Brez šale!
Družinska srebrnina
Avto za povprečnega Kubanca sicer še vedno predstavlja nedosegljive sanje, v zasebni lasti jih je le malo; na otoku, kjer biva dobrih 11 milijonov ljudi, en avto pade na več kot 50 ljudi. Res se zdi, da so na svoje avtomobile izredno ponosni, pa tudi če gre za "bolho", kot smo ji rekli.
Povprečna plača na Kubi znaša okrog 40 evrov oziroma konvertibilnih pesosov, tudi če bi družina zbrala dovolj denarja za avto, ga na otok uvoziti ne bi mogla. Razen, mi je v zaupljivem tonu razlagal lastnik printing biznisa (lastnik računalnika in tiskalnika, ki z uslugami oskrbuje skoraj celotno mesto, računalniki so sila redka dobrina), torej avto bi lahko v državo pripeljal le, če bi "poznal koga, ki pozna koga".
Razložil mi je, da bi za avto, ki v ZDA ali EU stane dobrih 10 tisoč evrov, moral dodati vsaj še šestkrat toliko dajatev. Zdelo se mi je noro, njegove zgodbe nisem preverjala, vsekakor pa drži, da so novejši avti na kubanskih cestah bolj redek prizor.
Tisti, ki imajo avto v svoji garaži, si zvečine skušajo z njim popraviti svoj mesečni prihodek, ogromno je taksistov, ki turistom ponujajo svoje usluge; tudi s takšnimi avti, ki jih pri nas najbrž ne bi našli več niti na odpadu za avtomobilske dele. Nič čudnega, saj voznik taksija lahko v dobrem dnevu zasluži več, kot zdravnik v državni službi v vsem mesecu. Avtomobili prehajajo takorekoč iz roda v rod in kot takšni predstavljajo družinsko srebrnino.
Delitev taksija
Kubanci veliko hodijo peš - v primerjavi z azijskimi državami je pri njih sila malo koles - oziroma uporabljajo javni prevoz; avtobus in vlak. Ko sem vprašala, kako bi se slednjega lahko poslužila tudi sama, so me sprva skoraj vprašali po zdravi pameti. Turisti naj potujejo s sodobnim avtobusom, taksijem ali pa tako imenovanim taksijem collectivo, ki si ga delijo še z drugimi turisti, so mi razložili, preden sem se na popotovanje po Kubi odpravila iz Havane.
Razlika; avtobusi Viazul so res moderni, klimatizirani, potovanje z njimi je udobnejše. A takšen avtobus odpelje z glavne postaje v enem mestu do glavne postaje v drugem (postaje so oddaljene od centra), medtem ko omenjeni taksi collectivo, ki si ga turisti delijo, po stranko pride pred caso (kot imenujejo ponudbo zasebne nastanitve) in jo odpelje do vrat tiste, ki jo ima rezervirano v naslednjem mestu. Če rezervacije popotnik še nima, taksist rade volje pomaga najti primerno. In to za isto ceno, kot bi jo stranka odštela za avtobus, pa še denar gre neposredno v roke ljudi, kar daje lepši občutek. Seveda taksisti plačajo svoje davke, a podrobnosti glede dajatev mi niso razkrivali.
Predvsem pa je potovanje s temi taksiji avantura. Velika. Turisti jo doživljajo vsak na svoj način, enim tovrstno premikanje predstavlja velik stres, časovna natančnost je namreč dobesedno španska vas, zgodi se, da sredi poti potnike (če gre za taksi za več oseb, kombi) izkrcajo in jih brez kakšnih sila dolgih razlag napotijo v drugo vozilo, kjer se spet čaka, dokler ni zapolnjen do zadnjega kotička ...
Osebno mi takšna premikanja niso predstavljala težav, med drugim so mi ponudila tudi novo priložnost, da sem med potjo spoznala še kakšnega izmed ostalih popotnikov in izmenjala izkušnje. (In, seveda, pojasnjevala, da ja, da prihajam iz dežele, kjer je bila doma Melania.)
Ko se v kabini voha izpuh
Med drugim sem se na Kubi peljala z lado, ki smo si jo delili štirje turisti, zadaj smo sedele tri ženske, v prtljažniku so bili naši štirje vsaj 50-litrski nahrbtniki, vsak je imel svojega manjšega še v kabini. Po nekaj kilometrih se ni dalo dihati, pa ne zaradi vročine (to, da v avtu ni klime, je na Kubi lahko tudi svojevrstna prednost, saj tisti, ki jo imajo, slednjo naravnajo skoraj na temperaturni minus), pač pa zaradi tega, ker je bilo očitno nekaj narobe z izpuhom.
Voznik je ustavil in težavo odpravil. Kako in kakšna je bila napaka, nismo spraševali. Izpuh bi, glede na to, kako je izgledal v primerjavi z lado, moral brezhibno delovati ... Podobno se mi je zgodilo še enkrat, tudi tokrat je bila v igri lada, ki jo je taksist moral popravljati trikrat med potjo. Nisem postavljala vprašanj, na katere odgovore niti ne bi razumela ...
Tako kot so iznajdljivi glede popravil avtomobila, so tudi glede ostalega, kar pritiče vožnji; ste že bili kdaj priča, da je voznik prosil, če lahko pomagate odpreti plastenko vode med njegovo vožnjo, nato pa jo prijel v levo roko, jo prenesel skozi okno in z njo - torej med vožnjo - polival vetrobransko steklo? No, to ... To je iznajdljivost, ki si je pri nas več ne predstavljamo.
Avantura
Varnostnih standardov praktično ni. Zgodilo se je, da nas je ustavila policija. Pregledovali so kombi, s katerim smo se peljali, zmigovali z glavo, vpisovali v papirje. Stali smo kakih 15 minut, nihče ni vedel, ali bomo sploh lahko šli naprej, če ne, ali nas bo pobral kdo drug, vsi smo že plačali prevoz. Ne vem, kako se je voznik dogovoril, pot smo lahko nadaljevali.
V kontekstu varnosti hitijo pojasnjevati, da je stopnja prometnih nesreč res nizka, sploh tragičnih. Menda zaradi redkega in relativno počasnega prometa. Bolj kot vprašanje sem v enem izmed teh starih avtov ponudila komentar: "Aha, varnostnega pasu seveda ni ..." Voznik mi je v smehu odgovoril, da naj nič ne skrbim, če bom padla ven, me bo že ujel.
Potovanja s taksiji collectivo so, kot omenjeno, predvsem avantura. Velika. Kot je pravzaprav celotna Kuba. "Pričakuj nepričakovano," zgovorno otoško časovno kapsulo opiše zadnja izdaja Lonely Planeta. Kuba ni takšna le zaradi svojih avtomobilov in prometa, načina potovanj, pač pa tudi glede vsega ostalega. Menda jo turisti bodisi do konca vzljubimo ali pa nam preprosto ni všeč ...
