V državi imamo vrsto predpisov, ki urejajo področje uporabe malih kurilnih naprav (do 50kW). Najprej je to uredba o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav, bistvo katere je, kakšne naprave se lahko uporabljajo in kakšne so najvišje dovoljene emisije v zrak iz teh naprav. Potem je tu uredba o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah, ki med drugim določa pogostost pregledov, čiščenja in meritev za posamezno vrsto naprave. Imamo tudi pravilnik o merilih in metodologiji preverjanja izpolnjevanja osnovnih zahtev malih kurilnih naprav. Ta dimnikarjem nalaga, kaj vse mora pregledati na napravi in v kurilnici, pri tem pa upoštevati pravila stroke, ki so jasno napisana. In na koncu je tu tudi zakon o dimnikarskih storitvah.
Ne gre pa pozabiti še na evropsko uredbo o zahtevah za okoljsko primerno zasnovo kotlov na trdno gorivo 2015/1189/EU, ki je 1. januarja letos preglasila uredbo o emisijah v zrak iz malih kurilnih naprav, ker določa strožje zahteve o dovoljenih emisijah iz kurilnih naprav na trdna goriva do moči 500 kW.
Ve se, kaj je naloga dimnikarja in kaj lastnika kurilne naprave
Predpisov je toliko, da je težko slediti vsem zahtevam, na kratko pa lahko povzamemo, da je treba vse male kurilne naprave pregledati in očistiti vsaj enkrat na leto, naprave na trda goriva, torej kotle na polena in pelete, pa vsaj dva do štirikrat na leto. To mora opraviti dimnikar. Ta na pečeh na tekoče in plinasto gorivo enkrat na leto opraviti tudi meritve emisije dimih plinov, ki jih izvajajo izključno dimnikarske družbe ter jih tudi vpišejo v državno evidenco. Pri tem velja poudariti, da serviser meritev ne izvaja, ampak opravi le popravila in nastavitve zgorevanja.
Natančno so določene tudi meje emisij, ki jih lahko v zrak prek dimnih plinov spušča posamezna vrsta naprave, pri tem bi morali upoštevati pogoje iz EU uredbe oziroma nacionalno uredbo prilagoditi tem zahtevam. Določeno je tudi, da bi morali vse naprave, izdelane in uporabljane pred letom 2012, po 20 letih delovanja zamenjati z novimi ali pa jih ustrezno posodobiti, da ne bi presegale dovoljenih emisij.
Zakonskih podlag je dovolj, da bi se razmere na tem področju lahko izboljšale, posledično pa bi se pozimi izboljšal zrak, zmanjšali bi se izpusti ogljikovega dioksida, povečala bi se energijska učinkovitost, s tem bi se zmanjšala raba energije za ogrevanje, povečala pa bi se tudi varnost uporabnikov.
Nazadovali smo za 10 let, 60 odstotkov naprav ni pregledanih
A smo, kot pravijo v Sekciji dimnikarjev pri OZS, daleč od tega. „Opozorimo lahko, da je Evropska Komisija maja letos opozorila Slovenijo, na problem onesnaževanja zraka, v katerem omenja tudi možnost tožbe na sodišču za človekove pravice.“
Statistika, ki jo ugotavlja inšpekcija za okolje in prostor, pritrjuje ocenam Sekcije.
„Trenutno na kar 50 do 60 odstotkih peči ni opravljenih rednih storitev v predpisanih rokih, hkrati je evidentno, da se nove vgrajene peči ne vpisujejo v evidenco, ali pa se po vgradnji ustrezno ne preverijo, saj prvi pregled opravi dimnikarska družba, ki nikakor ne deluje v interesu potrošnika ali pa zaradi tržne naravnanosti opušča kriterije stroke.“
Dimnikarske družbe delujejo tržno, zato opuščajo strokovnost
Prav v tržni dejavnosti dimnikarskih družb v Sekciji vidijo eno od večjih težav. „Dimnikarske družbe se ravnajo tako kot vsa podjetja v tržnem gospodarstvu – kar je jasen alarm, da je področje v zgolj treh letih nazadovalo za 10 let nazaj in več. Vedejo se do potrošnika všečno in prijazno, kar pa brez dvoma vodi v opuščanje strokovnih kriterijev, ki jih določajo samo pravila stroke in predpisi.“
Dimnikarji na terenu sicer ugotavljajo precej težav, na katere uporabnike kurilnih naprav tudi opozorijo, izdajo negativni zapisnik, vendar se potem pogosto ne zgodi nič. Med težavami, nepravilnostmi in pomanjkljivostmi je na prvem mestu preseganje emisij na starejših pečeh, ki so stare tudi 20 let, in so tehnološko zastarele. „Peči na trdno gorivo se trenutno še ne meri, je pa to predvideno v prihodnosti.“
Več kot 20 let stare peči bi bilo treba zamenjati, vendar kot poudarjajo v Sekciji, ni več naloga dimnikarja, da ukrepa. „Zdaj je to namreč naloga državljanov, na drugi strani pa inšpekcijskih služb. Država ima evidence, ki so rezultat dela prejšnjih koncesionarjev, zdaj pa smo v situaciji, ko v Sloveniji ni težava, da obratuje celo 500- ali 1000-kW kurilna naprava, pa sploh ni evidentirana v državni evidenci. Vprašanje je, kdo bo državljane opozoril, da naj zamenjajo stare peči in konec koncev zagotovil sredstva za zamenjavo.“
Druga pogosta težava so napake, evidentne na pečeh, na katerih dimnikarske storitve nio opravljene redno. To pomeni, da uporabnik naroči storitve le enkrat letno, zgolj zato, da ima nek papir od dimnikarske družbe.
Vgrajujejo se nove naprave, ki ne ustrezajo predpisom
„Kot tretje se že vrsto let soočamo s težavo vgradnje in prodaje neustreznih peči na trdno gorivo, ki ali nimajo dokazil o ustreznosti ali emisije presegajo že kot proizvod ali pa je celo dokumentacija neustrezna. Težava se tako začne že pri dobavitelju, nadaljuje pri Ekoskladu, ki za dvomljive peči nudi celo subvencije, konča pa se pri vgradnji. Veliko je tudi vgradenj peči, ki se pripeljejo prek meje ali pa gre za vgradnjo rabljenih peči.“
Če že nove peči ne ustrezajo predpisanim zahtevam, je toliko manj verjetno, da se bo nekdo v državi ukvarjal s pečmi, ki so stare in bi jih bilo treba zamenjati, še dodajo v Sekciji.
Pri novih pečeh pa niso težava le neskladnosti z zakonodajo, temveč tudi napake pri vgradnji, kar ne zagotavlja ustreznih pogojev za varno in učinkovito obratovanje. „Nimajo urejenega dovoda zraka, imajo neustrezno dimenzioniran dimnik, na dimnik so priključene peči, ki med seboj niso združljive, peči se tudi neustrezno uporabljajo.“
Po vgradnji jih pregleda dimnikarska družba, ki pa žal storitev opravi nestrokovno in ne opozori na napake pravočasno, kurilno napravo pa v evidenco vpiše kot ustrezno, še povedo v Sekciji.
Težave bi lahko rešili, če bi se vsi držali pravil
Vse težave so rešljive, če se dimnikarske storitve opravlja redno in strokovno ter če uporabnik upošteva opozorila dimnikarja in jih preda izvajalcu del, ki napake pravočasno odpravi. „Dimnikarska družba je v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti dolžna izdati negativni zapisnik in določiti rok za njihovo odpravo. Te pomanjkljivosti uporabnik mora odpraviti in dimnikarsko družbo o tem obvestiti, da odpravo preveri. Vse storitve pa se morajo tudi vpisovati v državno evidenco, ki omogoča sledenje inšpekcijskim službam.“
Če pa uporabnik pomanjkljivosti ne odpravi, pa tovrstnih primerov ne obravnava več dimnikarske družbe, ampak so za to pristojne inšpekcije za trg, okolje in požarna inšpekcija, ki v upravnih postopkih lahko naložijo ukrepe.
Tako bi moralo biti, vendar kot še izvemo, ni nujno, da bodo dimnikarske službe na pomanjkljivosti opozarjale tako dosledno in vestno, kot se je to izvajalo v urejenem sistemu.
fašizem, nadzor, kazni, 1000000 predpisov, inšpekcije, inkasantstva. kako naj nekdo zamenja peč, če se komaj privleče od plače do plače, nima za počitnice, je slabo hrano, vozi 15 let star avto? nismo mi monako
Nekaj dni nazaj sem imel dimnikarja, pa ni znal niti peči odpreti. Predvidevam, da je bilo čiščenje tudi temu podobno ! Imam občutek, da se nekateri z dimnikarstvom ukvarjajo samo, da zapolnijo jesenski čas !