Preverite, zakaj je rekuperacija najboljša rešitev

Rekuperacija pomeni, da si v rekuperatorju, ki je srce prezračevalnega sistema, zračna tokova izmenjata toploto. Zrak, ki odhaja iz hiše, svojo toploto preda zraku, ki vanjo prihaja, torej ga ogreje, da v prostore vstopa s primerno temperaturo.

Rekuperator je lahko del centralnega prezračevalnega sistema ali pa del lokalnega sistema. Strokovnjaki za prezračevanje in učinkovito rabo energije v hišah se strinjajo, da je prvi veliko bolj učinkovit, saj deluje po osnovnem principu mešalnega in izpodrivnega prezračevanja, medtem ko drugi tega ne zmore v celoti, saj ne zagotavlja kroženja zraka od bivalnih prostorov prek hodnikov in stopnišč do servisnih prostorov in od tam ven. Pri lokalnih rekuperatorjih se ves proces odvija znotraj enega prostora. 

Profimedia

Če primerjamo centralno in lokalno prezračevanje, lahko ugotovimo še nekaj pomanjkljivosti drugega, pojasni Bojko Jerman, strokovnjak za prezračevanje iz podjetja E-Netsi.

• Lokalnih rekuperatorjev potrebujemo vsaj toliko, kot je prostorov v hiši, kar pomeni toliko prebojev skozi fasado, kar pa lahko skazi videz hiše.
• Zaradi številnih rekuperatorjev in prebojev je naložba povsem primerljiva z  naložbo v centralni sistem, lahko pa celo višja.
• Gradbenih posegov pri montaži ni bistveno manj kot pri centralnem sistemu.
• Razen pri eni vrsti lokalnih rekuperatorjev, pri drugih ni možno urediti rekuperacije odvodov iz sanitarnih prostorov in kuhinje.
• Vzdrževati in menjati je treba bistveno več filtrov v rekuperatorjih.
• Ponoči so lahko lokalni rekuperatoji glasni in moteči.

Prezračevanje Pod streho Prezračevanje še vedno tabu. Večina ne ve nič!

Kako je sestavljena in kako deluje centralna rekuperacija?

Kot že rečeno, je srce sistema ena rekuperacijska naprava, v kateri sta dva ventilatorja in prenosnik toplote. Prvi ventilator zrak potiska v prostor, drugi odvaja zrak iz stavbe. V rekuperatorju sta nameščena tudi dva filtra, ki zrak pred vstopom v prostore očistita. Sestavni deli so še cevi, ki so od rekuperatorja speljane v vse prostore, zaključijo pa se z zračniki različnih oblik, skozi katere zrak prihaja in odhaja iz prostorov. 

arhiv E-Netsi

Sodobni toplotni prenosniki so sestavljeni iz posebne dobro toplotno prevodne plastične mase, ki zagotavlja dober prenos toplote med zračnima tokovoma, pravi Jerman in doda, da so najbolj razširjeni prenosniki z vzporednimi ploščami, še boljši toplotni izkoristek pa imajo najnovejši, ki imajo presek v obliki šahovnice.

Pet glavnih lastnosti dobrega rekuperatorja

Pri izbiri rekuperatorja je treba biti pozoren na nekaj njegovih glavnih lastnosti. Bojko Jerman jih povzame takole: „Prva lastnost, ki jo preverimo, je toplotni izkoristek, vendar ne sme biti ta edini kazalnik, na podlagi katerega se odločamo. Pomembni so še poraba električne energije za delovanje, hrupnost naprave, vračanje vlage v prostor pozimi in regulacija oziroma upravljanje naprave.“

Dobri rekuperatorji imajo toplotni izkoristek nad 80 odstotkov, najboljši celo nad 95, na leto pa porabijo za približno 15 do 20 evrov elektrike. Njihova hrupnost mora biti čim nižja, načeloma jih pri izmenjavi zraka 0,5 ali 50-odstotnem pretoku zraka sploh ne bi smeli slišati. Še posebej pomembno je to ponoči, nikakor pa zaradi motečega hrupa ni dobro zmanjšati pretoka zraka ali pa vgraditi preveliko napravo, zato da bo lahko delovala z manjšimi pretoki, opozori Jerman. Izbrati je treba napravo, ki ne bo slišna, hkrati pa bo zagotavljala optimalen neprekinjen pretok zraka cel dan.

Pozimi je zaradi ogrevanja zrak v prostorih običajno presuh, zato je vredno razmisliti o izbiri rekuperatorja z entalpijskim prenosnikom, svetuje sogovornik. Ta lahko od izstopnega zraka, ki vsebuje več vlage, odvzame kar 60 odstotkov te in jo preda vstopnemu zraku, tako da se v prostoru relativna vlaga dvigne tudi za do 10 odstotkov. 

Prezračevanje Pod streho Hiša, ki dobro tesni, ne diha, zato prezračevalni sistem ni luksuz

Rešitev tudi za starejše hiše

Centralni sistem rekuperacije lahko vgradimo v novogradnje in obstoječe hiše. Pri prvih to ne predstavlja nikakršne težave, saj se sistem načrtuje takrat kot vse druge napeljave in se prostor zanj, predvsem za razvod vseh cevi, predvidi že pred gradnjo. Več zapletov pa je lahko pri obstoječih hišah. Vendar, kot pravi Bojko Jerman, se rešitev običajno najde. Cevi se lahko razpeljejo po hodnikih, zapremo pa jih s spuščenim stropom, če imamo dovolj višine. Druga možnost so votle medetaže, ki so v nekaterih starejših hišah iz lesa. Tam je idealen prostor za razvod cevi. Če načrtujemo toplotno izolacijo fasade, se cevi lahko razpeljejo po zunanjem zidu in zaščitijo oziroma zaprejo s toplotno izolacijo in zaključnim fasadnim slojem. Uporabijo se lahko tudi obstoječe vertikalne odprtine.

Profimedia

Dobra praksa izbire, načrtovanja in vgradnje centralnega prezračevalnega sistema temelji na naslednjih poudarkih:

• zagotavljati mora osnovno pravilo prezračevanja,
• sveži zrak se dovaja le v bivalne prostore, nad okni in čim dlje od vrat,
• dovodi so vsaj pol metra oddaljeni od najbližje stene,
• odvodi so urejeni le iz sanitarij, kuhinje in pomožnih prostorov,
• največja količina zraka se mora odvajati iz kuhinje,
• cevi, ki vodijo do spalnic, morajo biti dodatno zaščitene proti hrupu,
• fasadna rešetka mora biti vgrajena tako, da kondenzat ne kaplja po fasadi,
• notranja vrata morajo biti za sedem do osem milimetrov spodrezana,
• v kopalnici, kuhinji, shrambi … morajo biti nameščene tipke za občasno povečanje moči prezračevanja
• filtre je treba redno menjati.

Glavne napake pri načrtovanju in vgradnji

Bojko Jerman povzema tudi glavne napake, ki jih pozna iz prakse. Najprej je tu neustrezna izbira naprave, ki ima glede na hišo preveliko ali premajhno zmogljivost, zato je lahko tudi prehrupna. Pogosto so napačno tudi razpeljane cevi in s tem dovodi in odvodi zraka, pri tem pa je denimo odvod zraka iz kuhinje premajhen, v hodnikih pa so nameščeni dovodi in odvodi, pa tam sploh niso potrebni. Težava je tudi mrežica na fasadnih rešetkah, ki  je pogosto pregosta, zato se hitro zamaže in ovira pretok zraka. Med napakami, za katere so odgovorni uporabniki, pa je predvsem neredno menjavanje filtrov.

Profimedia

Vzdrževanja sistem je izjemno malo

Prav menjavanje filtrov je edino nujno vzdrževanje. Menjati jih je treba dvakrat na leto, seveda pa je to odvisno tudi od onesnaženosti zunanjega zraka. Letni strošek je približno 70 evrov.

Drugega rednega vzdrževanja sistema ni, lahko pa se seveda pokvari elektronika ali ventilator, vendar njuna menjava predstavlja manjši delež celotne naložbe v sistem rekuperacije. Izkušnje  kažejo, da kakovostni ventilatorji brezhibno delujejo vsaj 15 let. Trajen pa je tudi cevni sistem, ki ga ni treba čistiti, saj po njem potuje suh in skozi filtre očiščen zrak. Strah pred tem, da bi se v ceveh razvijali mikroorganizmi ali kak drug biološki material, je zato povsem odveč, zaključi Jerman. 

Cene centralnih rekuperacij so odvisne od izbire naprav, velikosti hiše in možnosti za vgradnjo oziroma razvod cevi, gibljejo pa se od 5000 evrov za manjše hiše, do 8000 evrov za hiše, večje kot 200 kvadratnih metrov.

Koristni nasveti Pod streho To so dejstva o kakovosti zraka, odpiranju oken in prezračevanju

Več o gradnji, obnovi in energiji najdete tukaj.