Vgradnja prisilnega prezračevalnega sistema z vračanjem odpadne toplote je eden od energijskih ukrepov na poti do celovite sanacije starejših hiš, ki se mu ljudje najraje izognejo. Kljub temu da tak sistem poznamo že več kot 10 let, in prakse kažejo, da je energijsko učinkovit in pomemben za zdravo bivalno okolje, ga še vedno spremlja precej nezaupanja in celo predsodkov. O tem smo se pogovarjali z neodvisnima energijskima svetovalcema mreže Ensvet, Marjeto Zupančič in Lucjanom Batisto, ki zelo priporočata vgradnjo centralnega prezračevalnega sistema z vračanjem toplote. Na pomisleke, nepravilne informacije in predsodke, ki jih navajamo v nadaljevanju, pa imata konkretne odgovore.
Kakovost zraka v bivalnih prostorih po vgradnji zrakotesnih oken in toplotne izolacije ne bo bistveno slabša, zato bivalnih navad ne bo treba spremeniti.
Trditev ne drži, saj bomo z dobrim toplotnoizolativnim in zrakotesnim stavbnim pohištvom ter pravilno izvedeno in zadostno toplotno izolacijo zunanjih sten hišo zelo zatesnili. Naravne izmenjave zraka praktično ne bo več oziroma bo izjemno majhna. To pomeni, da je treba zračiti bolj intenzivno in stalno.
Količina zraka, ki jo je treba vsako uro zamenjati v bivalnem prostoru, je seveda odvisna od tega, koliko je v prostoru ljudi. Več kot jih je, več bo porabe kisika, več se bo v prostoru sprostilo ogljikovega dioksida. Ta se brez ustreznega zračenja lahko poveča tudi štiri- do petkrat nad dovoljeno mejo. Višja bo tudi relativna vlažnost in slabša bo kakovost zraka, v najslabšem primeru se na okenskih šipah pojavi kondenz, v kotih in na robovih sten pa celo plesen.
Prostore bomo zračili z odpiranjem oken.
To je sicer lahko rešitev, vendar izkušnje kažejo, da v praksi pogosto ne deluje. Če želimo ves čas dihati svež zrak, je treba okna odpreti vsaj štiri- do petkrat na dan za dobrih pet minut in pri tem ustvariti še prepih. Običajno nam to ne uspe, ker smo večino časa z doma, zjutraj se nam mudi, zvečer smo utrujeni ali pa pozabimo, pozimi nas zebe, zato oken preprosto ne odpremo dovolj pogosto.
Zračenje z odpiranjem oken ne bo povzročilo pretiranih toplotnih izgub.
Nova okna in toplotno izolacijo smo vgradili, da bi zmanjšali energijske izgube, za to smo porabili precej denarja, zdaj pa bomo imeli v hiši slabši zrak in nepotrebne toplotne izgube zaradi odpiranja oken. V prehodnih mesecih, ko ogrevamo manj, in poleti, toplotne izgube res ne bodo velike. Pozimi pa je popolnoma drugače. Predstavljajte si, da je zunaj minus 10°C, v prostoru pa želimo temperaturo od 21 do 23°C. Temperaturna razlika je ogromna. Če v prostor z odpiranjem oken spustimo zunanji zrak, ga bomo precej ohladili, izgubljeno toploto pa bomo morali nadoknaditi z ogrevanjem.
Ne verjamem, da je prezračevalni sistem energijsko učinkovit in predstavlja omembe vredne prihranke energije.
Prezračevalni sistem z vračanjem toplote je energijsko učinkovit iz dveh razlogov. Toplotne izgube v hiši zmanjšamo, ker ni potrebe po odpiranju oken in vdoru hladnega zraka v prostor pozimi, hkrati ni potrebe po odpiranju oken poleti in vdoru toplega zraka. Drugi razlog je izkoriščanje toplote odpadnega zraka. Sistem deluje tako, da v bivalne in splane prostore ter hodnike dovaja svež zrak od zunaj, iz kopalnic in kuhinje pa odvaja ogret, že predihan zrak. Oba se srečata v izmenjevalniku toplote, kjer že uporabljen zrak del svoje toplote odda svežemu vstopnemu zraku. To v praksi pomeni, da tudi pozimi v prostore ne vstopa zrak z zunanjo temperaturo, ampak je pri temperaturni razliki med zunanjim in notranjim zrakom denimo 30ºC ogret na vsaj 15ºC. Zato ogrevalne in hladilne naprave rabijo manj energije za ogrevanje in hlajenje prostorov.
To vsekakor ni res. Okna lahko odpremo kadar koli želimo, takrat lahko moč delovanja prezračevalnega sistema tudi zmanjšamo, da bo pretok zraka manjši, ali pa ga celo izključimo. Res pa je, da naj bi pozimi okna odpirali čim manjkrat, saj s tem brez potrebe povečujemo toplotne izgube, hkrati pa za odpiranje oken sploh ni potrebe, saj v prostor stalno prihaja svež in skozi filtre očiščen zrak iz zunanjosti.
V ceveh prezračevalnega sistema se nabirajo nesnage, celo plesen, zato je zrak, ki prihaja v prostore, slab in škodljiv.
To je morda eden izmed najpogostejših predsodkov. S pravilnim načrtovanjem in izvedbo prezračevalnega sistema do teh težav nikakor ne prihaja. Izkušnje uporabnikov, ki so že vgradili prezračevalne sisteme, to ves čas potrjujejo. Sistemi imajo vgrajene kakovostne filtre, ki zrak pred vstopom v prostor očistijo nesnag, prašnih delcev, in nekateri celo alergenov. Tako je preprečeno, da bi nesnage zahajale v cevi in se celo kje zadrževale. Poleg tega je pretok zraka konstanten in se nikjer na poti skozi cevi ne zadržuje.
Filtre prezračevalnega sistema bo treba zamenjati, kar pomeni precejšen strošek, poleg tega je prezračevalni sistem dodatni porabnik elektrike v gospodinjstvu.
Res je, dva filtra je treba pri povprečno obremenjenem prezračevalnem sistemu zamenjati enkrat na leto, če so prostori zelo obremenjeni, kar pomeni, da je v njih stalno prisotnih večje število ljudi, pa ju bo morda treba zamenjati vsakih šest mesecev. Strošek ene menjave je z DDV vred manj kot 50 evrov na leto. Strošek elektrike je odvisen od moči prezračevalnega sitema, za povprečni prezračevalni sistem z izmenjavo zraka 200 m³/h pa je poraba od tri do štiri evre elektrike na mesec. Vendar ne gre le za strošek. Ko po enem letu odstranite filter in vidite, kaj vse se je nabralo na njem, pomislite, da bi skozi okna vse to lahko prišlo v vaša pljuča.
Za učinkovito prezračevanje povprečno velike hiše so cene prezračevalnih sistemov od 6000 do 8000 evrov, v kar je všteta tudi vgradnja. Eko sklad za prezračevalne sisteme, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, odobri nepovratna sredstva v višini 20 odstotkov vrednosti naložbe oziroma največ 2000 evrov, lahko pa zaprosite za eko-kredit z ugodno obrestno mero evribor + 1,3%. Ali je naložba visoka ali ne, mora presoditi vsak sam, vsekakor pa je treba upoštevati vse prednosti, ki jih za kakovost zraka, bivanje in učinkovito rabo energije pomeni tak sistem. Če imate v družini alergika, bi morala biti odločitev toliko lažja. Pomislite tudi, koliko denarja ste vložili v nova okna in fasado, zdaj pa njuni učinki niso takšni, kot bi morali biti, ker imate v hiši slab zrak, vlago in morda celo plesen.
V obstoječi hiši ne morem vgraditi centralnega prezračevalnega sistema, ker ne želim pa velikih gradbenih posegov vanjo.
Argument je razumljiv, vendar se običajno tudi zanj vedno najde odgovor. Če še niste izolirali hiše, lahko cevi prezračevalnega sistema razpeljete po zunanjem zidu, nova toplotna izolacija in fasadni sloj pa jih bosta zaprla in prekrila. Druga možnost je razpeljava cevi na podstrešju, če je to neizkoriščeno. Morda imate votlo medetažno ploščo, ali pa možnost, da v hodniku spustite strop in cevi razpeljete nad njim. Ena od možnosti je tudi, da z različnimi drugimi rešitvami zakrijete cevi, ki se jih razpelje tik pod stropom ali po robovih sten. Če res ni nobene od naštetih možnosti, pa se lahko odločite za lokalne prezračevalne naprave z rekuperacijo. V tem primeru morate načrtovati po vsaj dve enoti na prostor, za njihovo vgradnjo pa se je treba odločiti pred izvedbo nove fasade, saj bo treba na vsakem mestu vgradnje skozi zid prevrtati luknjo.
Vse o gradnij, obnovi in energiji lahko preberete tukaj.
