Nekaj več vemo o centralnem prezračevalnem sistemu z vračanjem toplote odpadnega zraka, bistveno manj pa o drugih možnostih, ki jih napačno poimenujemo lokalni sistemi prezračevanja zgolj za to, ker je v hišo ali stanovanje vgrajenih več enot.
Napak pri poimenovanju različnih vrst prezračevanja ne delajo zgolj posamezniki, temveč tudi nekateri strokovnjaki in ponudniki teh sistemov, celo na Eko skladu ločijo zgolj centralne in lokalne različice.
To so zmote, napačno poimenovanje, pravi Milan Kuster iz podjetja Lunos in doda, da v grobem ločimo tri vrste prezračevanja:
- Lokalno prezračevanje, ki v resnici ni sistem temveč posamezna enota (škatla). Montira se na zid in prek dveh cevi istočasno dovaja in odvaja zrak v in iz prostora. Običajno se uporablja za prezračevanje posameznega prostora, skoraj nikoli ga ne uporabljamo za prezračevanje celotnega stanovanja ali hiše. Zaradi slabih izkoristkov pri izmenjavi zraka in zelo omejenega obsega delovanja, samo nekaj kvadratnih metrov na posamezno enoto, se v zahodnih državah EU zadnja leta ne uporablja več.
- Decentralni sistem prezračevanja je sestavljen iz več posameznih enot, ki so sicer na videz lahko podobne nekaterim lokalnim enotam prezračevanja. Bistvena razlika med decentralnim in lokalnim prezračevanjem pa je v tem, da vgrajene enote prvega delujejo usklajeno prek centralne regulacije. Centralna regulacija meri razmere v prostoru in samodejno prilagaja delovanje posameznih enot v posameznih sobah. Ker enote delujejo reverzibilno, se podtlak in nadtlak v objektu izenačujeta, zato lahko prezračimo prav vsak kotiček hiše ali stanovanja – identično kot pri centralnem sistemu.
- Centralni sistem prezračevanja je sestavljen iz ene večje enote (rekuperator), iz katere je speljano na desetine metrov dovodnih in odvodnih cevi do vsakega prostora. Zaradi nujne vgradnje cevnega sistema ga največkrat vgrajujemo v novogradnje in redkeje v obstoječe hiše.
Izbiramo lahko med različnimi decentralnimi sistemi:
- higrosenzibilni sistem, pri katerem se zrak izmenjuje brez rekuperacije, glede na trenutno zračno vlago v prostoru,
- sistemi z rekuperacijo, pri katerih izstopni zrak odda toploto vstopnemu, s čimer se zmanjšajo toplotne izgube pri prezračevanju, saj denimo hladnega vstopnega zraka ni treba dodatno ogrevati in zato rabiti energije,
- hibridni sistem, ki je nekakšna mešanica med higrosenzibilnim sistemom in sistemom z rekuperacijo.
Kaj sestavlja decentralni prezračevalni sistem
Kot že rečeno, je decentralni prezračevalni sistem z rekuperacijo sestavljen iz več dvosmernih (reverzibilnih) enot, ki se jih namesti na zunanje stene posameznih prostorov v hiši ali stanovanju. Skozi stenske vhodne enote v bivalnih in spalnih prostorih vstopa svež zrak, del sistema pa so tudi ventilatorji, ki iz kuhinje, kopalnice in drugih servisnih prostorov skozi prezračevalne jaške ali neposredno skozi zunanji zid odvajajo izrabljen zrak.
Vhodne enote za zrak se namestijo v sobah in delujejo praktično neslišno, brez elektrike. Vgrajeno imajo zaporo proti prepihu in dušilec zunanjih zvokov, namestijo pa se v sobah nad okno oziroma levo ali desno ob okno v višini zgornjega okenskega roba. Enako velja za balkonska vrata.
Kako deluje decentralni prezračevalni sistem
Izmenjava zraka poteka skozi vsako posamezno enoto, zato so te dvosmerne oziroma reverzibilne. Nekaj časa zrak vstopa v prostor, nekaj časa pa iz njega izstopa. To se dogaja v intervalih. Izstopni zrak odda svojo toploto keramičnemu hladilniku, od tam pa se toplota odda vstopnemu zraku. Dovod zraka v prostor omogočajo ventilatorji v kuhinji, kopalnici in drugih servisnih prostorih, zaradi katerih se ustvarja majhen podtlak, ta pa povzroči počasen, dotok svežega zraka skozi vhodne enote.
Da bi sistem deloval nemoteno in učinkovito, mora biti pravilno načrtovan, nameščen na pravih mestih in pravilno dimenzioniran, pravi Milan Kuster. Le tako lahko zagotovimo enakomerno prezračevanje vseh prostorov in praktično vseh kotičkov v njih. Skrivnost delovanja je v reverzibilnem delovanju rekuperatorskih enot, ki ob sočasni smeri delovanja ustvarjajo zračne poti, kjer se celotna prostornina zraka v prostoru izmenja, še doda. Bistvo delovanja, pa je krmiljenje, za kar skrbi posebna kontrolna enota, ki ves čas meri temperaturo, vlago, vsebnost ogljikovega dioksida glede na količino kisika in prašne delca (PPM) v prostoru, čemur prilagaja smer in čas delovanja posamezne rekuperatorske enote.
Prek krmilnih enot lahko uporabniki prezračevanje prilagajajo svojim potrebam, denimo uravnavajo nivo relativne vlage v prostoru, nekateri imajo v prostoru radi nekoliko višjo, drugi nižjo vrednost, zadnje novost krmilnih naprav pa je, da delovanje sistema lahko prilagajajo tudi zimskemu in letnemu času. Med novostmi Kuster izpostavlja še posebno izvedbo elementov za novogradnje, ki nimajo vidnih fasadnih rešetk, izboljšala pa se je tudi zvočna izolacija in slišnost sistema, saj najboljši delujejo zgolj z 11 dB.
Decentralno prezračevanje z rekuperacijo je primerno za novogradnje in seveda obstoječe hiše, saj ne zahteva velikih gradbenih posegov ali dodatnega prostora za razvod cevnega sistema, ki je nujen pri centralnem prezračevalnem sistemu. Po Kustrovih besedah so prednosti decentralnega sistema še nižja naložba, boljše prečiščevanje vstopnega zraka v prostor, pri najboljših sistemi so vgrajeni pralni filtri, zato ni treba kupovati novih, nižji stroški delovanja sistema, tišje delovanje in dobri izkoristki vračanja toplote. Ti naj bi bili približno 90-odstotni.
Malo gradbenih posegov, cene pa od 2500 do 4500 evrov
Gradbeni posegi so minimalni, če je sistem pravilno načrtovan, izvede pa ga pooblaščena in izurjena ekipa monterjev. Ne glede na to, ali sistem vgrajujejo v novogradnjo ali obstoječo hišo, montaža redko traja več kot en dan, pravi Kuster.
V obstoječo hišo, ki denimo meri 200 kvadratnih metrov, je za enakomerno in učinkovito prezračevanje treba vgraditi od osem do 10 enot decentralnega sistema, ki pa so različnega tipa, ter dve regulaciji za pravilno krmiljenje sistema. Eno za bivalni del in drugo za spalni del, pravi sogovornik.
Stroški takšnega sistema so odvisni od tega, kaj izberemo, če je to decentralni sisitem z rekuperacijo z najboljšimi lastnostmi in najvišjim izkoristkom rekuperacije, bo strošek z vgradnjo vred približno 4500 evrov, če se odločimo za hibridni sistem, bo strošek približno 3500, najcenejši, 2500 evrov bo treba odšteti zanj, pa je higrosenzibilni sistem, ki zgolj prezračuje in uravnava vlago, ne izmenjuje pa toplote med zračnima tokovoma, Kunster našteje možne odločitve in s tem povezane stroške.
Zneske naložbe lahko zmanjšamo, če se odločimo za subvencijo Eko sklada. Ta za naštete sisteme, razen higrosenzibilnega, ki izpolnjujejo lastnosti, določene v razpisu, znaša do 20 odstotkov od vrednosti naložbe oziroma 300 evrov za vsako vgrajeno enoto decentralnega sistema.
Več o gradnji, obnovi in rabi energije najdeta tukaj.
