Da je starost zgolj podatek, potrjuje 20-letna pevka Gaja Prestor, ki tako po načinu razmišljanja kot svojih zrelih glasbenih izdelkih izstopa od svojih vrstnikov. Zase pravi, da je stara duša, kar delno drži, mladostniška zagnanost in iskrivost pa 'izdajata', da na slovenski glasbeni sceni ni prisotna več kot štiri leta. V tem času je dokazala, da je možno vse, če v to verjameš. Še bolj pomembno pa je, da verjameš vase, kar je tudi naslov pesmi, s katero se je predstavila na lanski Emi.
Stari ste komaj 20 let, vendar ste do sedaj dosegli že marsikaj, nastopili ste na Emi, izdali več singlov, bili nominirani za Žaromet za pesem leta, postali Instagram vplivnica, sedaj pa ste se preizkusili tudi v vlogi voditeljice. Je katera želja ostala še neizpolnjena? Morda igralstvo?
Ne, na igralstvo nisem nikoli niti pomislila (smeh), ampak glede na to, da sem zavila v voditeljske vode, je linija do avdicije za serijo oziroma film kar tanka. Ciljev imam res še veliko. Pred kratkim sem začela razvijati tudi svoje podjetje, o čemer bo več znano kmalu. Zaenkrat imam tako poln urnik, da se raje lotim ene stvari in to naredim dobro. Kot že rečeno imam še ogromno želja, nisem niti na polovici.
Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
V prvi vrsti vas javnost še vedno najbolj pozna kot glasbenico. Svojo glasbo pišete sami. Od kod črpate navdih in kaj želite z njo povedati?
Glasba je zame najpomembnejša stvar, od nje bi želela tudi živeti. Zaradi epidemije trenutno žal ne prinaša nobenega prihodka, kaj šele, da bi od nje lahko živela. V letu 2020, po koncu Eme, sem zamenjala celotno kreativno ekipo, lani pa sem s producenti začela pripravljati tri komade. Priznam, imela sem kreativno blokado. V maju mi je na pomoč priskočila nova kreativna ekipa. Pesem, ki jo pripravljam, bo izdana v bližnji prihodnosti in avtorji smo trije. Ugotovila sem, da lahko nastanejo še boljša besedila, če imaš pomoč, ali kot pravijo; več glav več ve. Sicer pa skušam v melodijo, glasbo preliti občutke in prelomne trenutke, ki so se mi zgodili v življenju. Tudi zato se mi zdi, da se lahko vsak najde v teh besedilih.
Kot ste omenili velikokrat pojete o globokih, ženskih temah, pesmi so žalostne. Kako to? Črpate iz osebnih izkušenj?
Brala sem veliko intervjujev z velikimi glasbeniki, kot je npr. Amy Winehouse, in vsi so pisali iz bolečine. Tudi Adele je napisala celoten album po tem, ko se je razšla s fantom. Umetniki, pa naj prihajajo iz katerekoli vrste umetnosti, črpajo iz bolečine in čustev. V lanskem letu sem spremenila celoten kontekst pisanja, ker trenutno nisem več žalostna. Sem namreč srečno zaljubljena in nimam želje pisati o razhodih. Te sem doživela prej. Trenutno se bolj osredotočam na občutke, ki me delajo živo.
Večina vaših pesmi je v slovenščini. Kako to, da ste ostali zvesti maternemu jeziku? Večina mladih se namreč raje poslužuje angleščine.
Čeprav imam nekaj pesmi tudi v angleščini, sem trenutno osredotočena bolj na slovenski trg. Prav se mi zdi, da ohranjamo slovenski jezik, ki je zelo lep. Za nas, izvajalce, sicer predstavlja izziv, ker se je v njem težje izražati oziroma je s tem več dela. Posebej za nas, mlade, se mi zdi pomembno, da ohranjamo slovenski jezik. Iz njega lahko nastanejo res lepe pesmi. Ko raziskuješ besede, spoznaš, da imajo res globok pomen. Poleg tega ustvarjam v slovenščini tudi zaradi predvajanja na radiih. V prihodnosti imam sicer željo pisati tudi v angleščini, v kateri pa se je lažje izražati.
Koliko v glasbi sledite lastnim željam in koliko zahtevam občinstva, ki bo na koncu koncev odločilno pri tem, ali bo pesem uspešna ali ne?
V tem je res velik trik, ker drži, da ne boš nikoli ustregel vsem. Če boš sledil zgolj sebi, žal ne boš prišel tako daleč. Do sedaj sem večinoma sledila zgolj svojemu glasu in ugotovila, da so tiste pesmi, ki sem jih zelo rada izvajala, bolj primerne za kavarniške večere. Vprašala sem se torej, kaj si želim, kaj je moj naslednji korak. Z glasbo, ki sem jo ustvarjala zadnji dve leti, ne bi mogla polniti velikih dvoran, ker žal to ne gre skupaj. Začela sem poslušati glasbo, ki je trenutno aktualna, torej RnB in trap, prav tako sem se povezala s producenti, ki tako glasbo ustvarjajo. Cilj po epidemiji je torej, da začnem polniti dvorane, v katerih bodo ljudje na tako glasbo lahko plesali, uživali.
Se večkrat zalotite, da želite ugajati večini? Ali ste se v pesmi Verjamem vase, ki ste jo predstavili na Emi, dotaknili prav tega, da si človek s tem, ko želi ugajati večini, dela več škode kot koristi?
Vsi se na neki točki zapletemo v vzorce, ko želimo ugajati večini. V naši naravi je, da želimo biti sprejeti in ljubljeni. Lahko pa se ujameš v zanko, ko postaneš kopija sebe, ki ni realna. To se mi je dogajalo v srednji šoli, ko sem se družila v krogih, ki mi niso bili najbolj pisani na kožo. Več kot se družiš z ljudmi, ki ti ne ustrezajo, bolj se odmikaš od sebe, svojega pravega jaza. V dveh letih, odkar živim v Ljubljani, sem našla svoj prostor, v katerem se dobro počutim. Začela sem opažati, da se obkrožam zgolj z ljudmi, ki blagodejno vplivajo na moje mentalno zdravje in počutje. Čeprav se sliši klišejsko, je to dejansko edini recept za dobro počutje.
"Vsak posameznik se vsak dan srečuje z različnimi dražljaji iz okolja, ki lahko vplivajo na njegovo samozavest in samopodobo. Živimo v svetu, polnem lepotnih in kariernih idealov. V najstniških letih sem bila veliko notranjih bojev, da sem si dovolila biti takšna, kot sem. Spoznala sem, da je okej, če nisem takšna kot vsa dekleta v revijah," ste dejali pred časom. Kako se sedaj soočate s temi ideali, ki nam jih vsiljuje okolica? Posebej pri predstavnicah ženskega spola, ki se pojavljajo v medijih, je še vedno največ poudarka na videzu …
V dobi Instagrama je povsem normalno, da smo na vsakem koraku obkroženi z informacijami o tem, kako bi naj izgledali, kateri so lepotni ideali, ki jim moramo slediti. Tudi sama sem si ustvarila ime, ki terja, da sem vedno urejena in nosim ličila, kamor koli grem. To je kar velik pritisk. Med karanteno, ko vsi večinoma nosimo zgolj trenirke, mi je uspelo, da sem se tega nekoliko znebila. Pomembno je, da se sama dobro počutim. Še vedno pa se občasno zapletem v pričakovanja, ko gledam fotografije in se primerjam z drugimi. To počnemo vsi, saj je v človeški naravi. Najpomembneje je, da sprejmeš sam sebe, in s tem tudi slabe dni, ki pridejo. Prav zaradi teh se kot oseba razvijaš in rasteš.
Vsi se na neki točki zapletemo v vzorce, ko želimo ugajati večini. V naši naravi je, da želimo biti sprejeti in ljubljeni. Lahko pa se ujameš v zanko, ko postaneš kopija sebe, ki ni realna.
K temu pripomorejo tudi družbena omrežja, kjer je realnost velikokrat prikazana popačeno. Spremlja vas veliko mladih, katerim ste vzor. Čutite zato veliko odgovornosti?
Kakšno je glavno sporočilo, ki jim ga želite predati? Se na vas po nasvete obrača veliko mladih?
Na osnovi svoje zgodbe pogosto poudarjam, da je možno uspeti, seveda pod pogojem, da življenje vzameš v svoje roke. Sama sem začela iz ničle, saj prihajam iz majhnega kraja, kjer se je veliko ljudi iz mene norčevalo, bila sem brez močne finančne podpore, in vendar prišla na položaj, kjer sem zdaj. Menim tudi, da ni nič narobe s tem, če se kdaj počutimo slabo, saj imamo vsi slabe dni. Instagram blišč je zgolj navidezen. Poslušalcem se želim približati na ta način. Prejmem ogromno sporočil, tudi 50 na dan, vmes so tudi taka, na katera ne znam odgovoriti. Poskušam pa si vzeti čim več časa, in se trudim odgovoriti na čim več sporočil. To naredim tako, da na storyjih delim splošne vsebine in nasvete, ki so lahko v pomoč več ljudem, tudi tistim, ki so mi poslali zasebno sporočilo.
Če si iskren in deliš tudi svoje pomanjkljivosti ali strahove, jih ljudje ne morejo uporabiti proti tebi. Vendar je pomembno, da najdeš zdravo mero vsega.
Kako pa se soočate z neprimernimi komentarji, posebej na spletu so ti dandanes kar razširjeni?
Tudi sama sem zgolj človek. Ko smo bili najstniki, so bila anonimna vprašanja na družbenih omrežjih zelo priljubljena. Otroci so se med sabo veliko poniževali in žalili. V tem času sem se okrepila. Od komentarjev ljudi, ki sedijo za računalnikom in si samo tako upajo izraziti mnenje, ne pričakujem konstruktivne kritike. Komentarjev na spletu pa sploh ne berem. Ob izidu svoje nove oddaje Wow sem se ujela v past, saj sem prebrala nekaj prispevkov na to temo in zraven nehote preletela tudi nekaj komentarjev. Določene besede ti ostanejo v glavi, in podzavesti. Zlasti ko imaš slab dan, pridejo na plano.
Zelo mladi ste stopili pod soj žarometov. Kako ste se s tem spopadali na začetku? Te medijski svet lahko hitro potegne vase, če nisi dovolj močan?
Veliko ljudi me vpraša, če bi na svoji poti kaj spremenila, ali če mi je prepoznavnost odveč. Odgovarjam jim, da sem tovrstno življenje vzljubila in ga sprejela takega, kot je. Na začetku se ti dobro zdi, ko se vidiš v medijih, sčasoma pa to postane tvoj življenjski stil. Čeprav imam 20 let, se velikokrat počutim, kot da bi jih imela 40. Zgodilo se mi je že toliko stvari in na zalogi imam lepo število zgodbic (smeh). Res pa je, da sem morala zelo hitro odrasti, se postaviti zase in čuvati osebni prostor. Predvsem sem se naučila, da je pomembno, komu zaupaš, da je treba previdno izbirati svoje prijatelje in da je ob koncu dneva pametno zaupati samemu sebi.
So vas glede na vašo starost v glasbenem svetu na začetku podcenjevali?
Seveda. Tistim, ki so že nekaj časa na sceni, niti ne moreš zameriti. Kot začetnik pač prihajaš v njihov prostor. Da pa bi mi nekdo direktno dejal, da me podcenjuje, se mi ni zgodilo.
So se obregnili tudi ob vaš videz?
Pevci ste tisti, na katere epidemija koronavirusa močno vpliva že od začetka. Kako se soočate z dejstvom, da ne morete nastopati, širiti svojega poslanstva med ljudi?
Po nastopu na Emi sem pričakovala, da se mi bo marsikaj odprlo in bom lahko pokrila stroške za nastop. Žal to ni bilo mogoče, saj sem imela edini koncert šele septembra. Ob tem sem sicer obudila prijetne občutke, kako sploh izgleda nastopati. Čeprav doma redno pojem, to ni primerljivo z javnim nastopom. Tam se sprožijo hormoni, mešanica adrenalina, navdušenja in vznemirjenja in vse našteto je tudi razlog, da počnem kar počnem. Zdaj, ko nimam nastopov v živo, mi je res težko. Posledično izgubiš občutek tudi za druge stvari, predvsem pa motivacijo. Kriva je še zlasti negotovost glede tega, kdaj bo spet možno nastopati.
Čeprav je ustvarjalna blokada mimo, bom potrebovala nekaj časa, da se vrnem. Bilo je obdobje, ko sem se obsojala, ker mi ni šlo. Prevzemali so me občutki nesposobnosti in neznanja, kar je vodilo k temu, da sem se začela še bolj tlačiti k tlom. Potem pa sem se sprijaznila s dejstvom, da so verjetno vsi glasbeniki dali skozi podobno obdobje. Ker letos ni bilo možnosti za nastope, sem se posvetila drugim stvarem, npr. sprejela sem vlogo voditeljice in se s finančnega vidika počutim varneje. Prav tako sem čas posvetila svoje podjetju in bila bolj dejavna na Instagramu.
Čeprav doma redno pojem, to ni primerljivo z javnim nastopom. Tam se sprožijo hormoni, mešanica adrenalina, navdušenja in vznemirjenja in vse našteto je tudi razlog, da počnem kar počnem. Zdaj, ko nimam nastopov v živo, mi je res težko.
Ljudje prav tako niso naklonjeni temu, da bi za glasbo na spletu plačevali, kar bi rešilo mnoge glasbenike v tem času. Zakaj menite, da nam je ljudem tako težko plačati za glasbo, kar je blo še nedavno nekaj povsem normalnega?
Tudi takrat, ko so se CD-ji bolj prodajali, je bilo še vedno veliko piratstva. Dejstvo je, da je glasba premalo cenjena. Ljudje se ne zavedajo, za kako veliko dela gre in kako velik je pravzaprav finančni vložek. Vsi mislijo: 'Aha, malo zapojčkaš in to je to.' Realnost pa je taka, da gre za dolgotrajen proces, ponočevanja v studiih. Ne bom rekla, da je to težaško delo, saj ga izjemno rada opravljam, ni pa tako lahko, kot si morda nekateri predstavljajo.
Ljudjem je lažje kupovati drage vstopnice za večje koncerte, festivale v tujini, kot pa recimo podpreti lokalnega izvajalca s tem, da kupiš vstopnico za deset evrov. Če ni zastonj, si rečejo: 'Bomo pa poslušali to kje drugje.' Na tem področju bi morali spremeniti miselnost, vendar ljudi ne moreš v nič prisiliti. Vseeno upam, da se bo to spremenilo, ker bomo tudi mi, glasbeniki, po epidemiji lažje zadihali in se posvetili zgolj glasbi. Zdaj vsi iščemo neke alternative, da se prebijemo skozi mesec.
Ob vseh teh dosežkih je morda že čas,da punca razmisli o pisanju kakšne biografije,kot to počne dober del njenih vrstnikov....