Kakšne so trenutno razmere v materinskem domu?
Trenutno so tu matere z majhnimi otroki, nihče še ne obiskuje osnovne šole. In tudi samske ženske. Materinski dom je sicer namenjen materam z otroki do 15. leta starosti, nosečnicam, ženskam, ki so se znašle v socialni stiski in nimajo druge možnosti za bivanje ter so pripravljene aktivno reševati svojo situacijo. V materinskem domu so lahko naenkrat štiri ženske in do šest otrok. Zdaj je polno zaseden.
Kaj pa v varni hiši? Na Gorenjskem deluje program Varna hiša na dveh tajnih lokacijah.
Največ deset žrtev nasilja in njihovih otrok lahko sprejmemo v varni hiši, trenutno jih je v program vključenih osem.
Špela Zgonc, vodja v programih Društva za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja Varna hiša Gorenjske.
Redno spremljam preglede dogodkov, ki jih vsak dan novinarjem posredujejo s Policijske uprave Kranj. Nasilja je v družinah je precej ...
Pri svojem delu opažamo, da nekateri posamezniki še vedno enačijo konflikt in nasilje, še vedno se srečujemo z visoko toleranco do nasilja, kljub večletnemu osveščanju javnosti in vseh dogodkih o katerih se je veliko pisalo in govorilo v zadnjih mesecih.
Ne glede na to, da policija poroča, da je nasilja veliko, je potrebno poudariti, da je vključitev v varno hišo res skrajni korak, ki zahteva veliko moči žrtve in da zasedenost v varnih hišah ni nujno pogojena s porastom nasilja, ki ga zazna policija.
Gorenjski policisti na teden obravnavajo zagotovo vsaj en ali dva primera nasilja v družini.
Ne, pri nas se to ne odraža tako. V zadnjem obdobju tudi ni bilo ekstremnega povečanja klicev. V letošnjem letu je bilo s celotnega območja Slovenije 36 klicev za sprejem v varno hišo.
Na koncu se seveda vsaka ženska, žrtev nasilja, sama odloči ali se bo umaknila v varno hišo. Imeli pa smo tudi več klicev žensk, ki so že nameščene v kriznih centrih. A včasih se zgodi, da si med postopkom urejanja premislijo, ker presodijo, da niso tako močno ogrožene. Morda je ogrožena le takrat, ko je skupaj s partnerjem. Če pa žrtev odide, je včasih povzročitelj nasilja tudi ne išče več oziroma mu je vseeno zanjo.
Marca in aprila letos smo na Gorenjskem res zabeležili povečanje klicev. To povečanje je običajno po nekemu mirnemu obdobju. In potem je tudi več sprejemov.
Kakorkoli, pomembno je, da žrtve ne odlašajo predolgo, preden poiščejo pomoč. Lahko se obrnejo na Center za informiranje in svetovanje za žrtve nasilja na Gorenjskem – 030 380 380. Umik, če je nujen in se žrtev zanj odloči, zbere pogum, lahko speljemo skupaj, s podporo in načrtovano ter predvsem varno. Pomembno je, da pridobijo sogovornika, podporo in vse potrebne informacije, ki jih v dani situaciji potrebujejo.
Pomembna novost na Gorenjskem, o kateri ste govorili že lani novembra v okviru mednarodnih dni boja proti nasilju nad ženskami, je podporna skupina. Koliko članic ima, kakšno je zanimanje?
Da, z letošnjim letom je zaživela tudi podporna skupina, kjer lahko žrtve nasilja delijo svoje težke izkušnje z drugimi ženskami, ki so doživljale podobno in skupaj iščejo ustrezne rešitve in možnosti, kako postaviti sebe na prvo mesto in iz pozicije žrtve priti v pozicijo moči. V tej podporni skupini je trenutno šest žensk, ki niso (več) nameščene pri nas, so pa še vedno vključene v svetovalnico in potrebujejo nekaj strokovne podpore v vsakdanjem življenju. Poleg strokovne podpore se je izkazalo, da je zelo dobrodošla tudi medsebojna podpora in na ta način se je ustanovila skupina za samopomoč. Na začetku niti nismo vedeli, ali naj bo to odprtega ali zaprtega tipa. A smo se zaradi zaupnosti, ki je pri tej skupini eno od poglavitnih stvari, odločili, da je skupina zaprtega tipa. Ker želimo, da vsaka od žensk dobi v skupini dovolj prostora, smo skupino omejili na šest članic (in dve moderatorki). Trenutno jo vodita strokovna delavka svetovalnice in prostovoljka, ki ima tudi sama izkušnjo nasilja. Sklop bo sestavljen iz 12 srečanj, srečanja so vodena in imajo rdečo nit pogovora, vsakokrat pa imajo ženske možnost spregovoriti tudi o aktualnih težavah, s katerimi se srečujejo, in to želijo deliti z drugimi članicami skupine.
Pred dvema letoma, avgusta 2021, je bil v Kranju gost vašega Društva za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja Varna hiša Gorenjske tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Takrat ste mu podali tudi več pobud oziroma izpostavili več težav.
Da, izpostavili smo potrebo po kontinuirani terapevtski obravnavi predvsem za otroke, a tudi za ženske. Žal se v tem času stvari niso spremenile, čakalne vrste so dolge, predolge; psihoterapija še vedno ni zakonsko urejena. Nedavno sem po radiu slišala komentar, da mora po mnenju nekaterih psihologov psihoterapija ostati metoda zdravstvenega sistema in ne samostojen poklic.
Kot razumem, gre bolj kot ne za izgovore, kako se nečesa ne da urediti ... Pa sicer, kdo ste vi, ki v društvu vsak dan od blizu oziroma neposredno delate z ženskami, žrtvami nasilja, in otroki, ki so priče psihičnega in fizičnega nasilja v družini in tako tudi sami žrtve nasilja?
V Društvu za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja Varna hiša Gorenjske nas je osem zaposlenih, večinoma smo po izobrazbi socialne delavke, dva sta zaposlena preko javnih del. Letos smo prvič preko javnih del kot laika zaposlili tudi moškega in izkušnja je zelo dobra. Trenutno nimamo zaposlene psihologinje ... Če želiš dobiti službo v socialnem varstvu, je treba pred tem opraviti strokovni izpit. Obstaja cel nabor poklicev družboslovnih smeri, ki lahko opravljajo strokovni izpit in postanejo strokovni delavci, tudi sociologi, socialni pedagogi in podobno.
Pri svojem delu opažamo drugo generacijo. Opažamo, da so mlade uporabnice obeh programov, se pravi varna hiša in materinski dom, slabo opremljene z življenjskimi kompetencami in tako ne znajo živeti samostojno: ne na gospodinjskem področju ne pri skrbi za otroke, saj so bile tudi same deležne pomanjkljive vzgoje in učenja vsakdanjih veščin in socialnih kompetenc za življenje. Ne zmorejo vztrajati na določenih področjih življenja. Opažamo tudi površinskost v odnosih. Posebna težava je, da so velikokrat finančno zadolžene: gre za dolgove, ki jih je naredil partner, njune skupne dolgove in potem seveda tudi dolgove, v katere je zašla sama, ko se je osamosvajala. Težava je tudi slaba finančna pismenost: tudi o tem jih učimo in delamo na tem, da že v prvih dneh ne potrošijo vsega denarja.
Gre seveda tudi za vzorce obnašanja, ki so globoko zasidrani v vseh nas.
Ko se s sodelavci na intervizijah pogovarjamo o tem, izpostavljamo, da bi si želeli vidnih rezultatov, a se moramo pri tem ves čas opominjati, da je k nam prišla mlada ženska, stara malo čez 20 let, in da je tu šele neko kratko obdobje ... V primerjavi s starejšo uporabnico, ki ima v sebi vzorce vedenja 30 ali 40 let, je to seveda nekaj popolnoma drugega in je še težje karkoli korenito spremeniti. Pokažemo jim možne načine reševanja, učenja, ... a kot pravijo psihologi in psihoterapevti, potrebna bi bila leta dela, da bi se kaj spremenilo. A ne glede na to se večini žensk, s katerimi se ukvarjamo, vidi, da so vsaj nekaj pridobile. Izkušnjo, da lahko živijo tudi drugače, da so lahko one na prvem mestu.
Nedavno sem brala knjigo Damjane Bakarič o neustreznih partnerskih odnosih. V spominu mi je ostal primer zelo znane psihologinje, ki se je zapletla v neustrezen odnos ... Ni namreč nujno, da ti nekaj manjka, da imaš neustrezne vzorce iz otroštva. Včasih se preprosto zgodi. A pri teh ženskah se večinoma pokaže, da so ti manjki oziroma vzorci obnašanja, ki jih prinašajo iz matične družine. Da so bile ranjene že v otroštvu. Zato je tudi pot iz tega toliko težja.
Ko delamo statistiko in ko ženske izpolnjujejo vprašalnike, je vprašanje, ali je bilo nasilje v njihovi družini ali v partnerjevi družini. In ta korelacija je zelo močna.
Večina žensk, ki prihaja iz drugih kulturnih okolij, izpostavlja zelo visoka pričakovanja družine in prijateljev, da se bodo podredile moškemu in potrpele, zato pri svoji odločitvi, da ga zapustijo, nimajo njihove podpore. Pričakuje se, da ženska ne izpostavlja svojih potreb, ampak da potrpi in se podredi. A tudi če se vrnemo za par desetletij v preteklost, niti 100 let ne, je bilo tudi v naši kulturi zelo podobno. Stvari so se spremenile, a ne čisto za vse in povsod. Zavedati se moramo, da so marsikatere ženske še vedno v precejšnji meri tudi finančno odvisne od svojega partnerja.
Tako v varni hiši in materinskem domu je že v startu pomembno, da si uporabnice same aktivno prizadevajo za razrešitev svoje situacije. In velja tudi pravilo, da je namestitev mogoča za eno leto, izjemoma se podaljša.
Veliko je stanovanjskih stisk, tudi pri drugem prebivalstvu, a te so še težje za matere z otroki, kajti lastniki nepremičnin jih večinoma zavrnejo pri najemu stanovanja. Zato se kažejo vedno večje potrebe po vzpostavitvi programa za daljše bivanje, se pravi več kot eno leto, in z manj podpore, kot jo zdaj dobijo v programu materinskega doma. Da, in tudi v varnih hišah je maksimum bivanja eno leto.
V povprečju ženske na Gorenjskem v varni hiši bivajo med štirimi meseci in šestimi meseci, kar je, glede na hudo stisko, kar presenetljiv podatek. Če ima torej žrtev nasilja v sebi notranjo motivacija, da si želi urediti razmere, se takoj vidi razlika. Pri vsem tem pa močno poudarjamo, da ne gre za namestitev, ampak vključitev v program, varna hiša in ali materinski dom, in pri tem vztrajamo. Vsaka ima individualni program z določenimi cilji, in na tem programu se potem dela, vmes pa se seveda tudi spreminja glede na potrebe.
Izpostavljate tudi druge težave, s katerimi se srečujete pri delu z žrtvami.
Da, denimo vpis v vrtec ali šolo. Žrtev nasilja se mora z otroki umakniti od doma, pustiti vse, mnogokrat zaradi varnosti tudi prešolati otroke oziroma zamenjati vrtec – zakonodaja pa določa, da je za prepis potrebno soglasje drugega starša – to je problematično tudi z vidika varnosti, ker potem izvajalec nasilja ve, kje so žrtev in otroci. V določenih primerih o tem odloči sodišče, a včasih postopki trajajo predolgo. Zelo koristen je na primer prednostni vpis v vrtec na podlagi mnenja centra za socialno delo. Zelo je pomembno, da smo vsi previdni in da izvajalec nasilja ne pridobi podatkov o tem, kje so žrtev in otroci.
Že dlje časa zaman opozarjamo tudi na težave glede stikov. Od žrtve nasilja se namreč še vedno zahteva, da vodi otroke na stike z izvajalcem, se z njim srečuje, včasih celo kljub prepovedi približevanja, ki je izrečena izvajalcu do žrtve. Na to opozarjamo že dlje časa, a se še ni nič spremenilo.
Imeli smo primer, ko se je žrtev nasilja že večkrat selila, kajti partner ji je grozil in res ni bilo mogoče predvideti, kaj se bo zgodilo. Kljub temu da je imel prepoved približevanja je potem otroka predajala v prostorih centra za socialno delo, nato pred stavbo centra za socialno delo, on pa ji ga je vrnil, ker je bilo to na nedeljo, kar pred stavbo policijske postaje. A na teh krajih ni bilo nobenega človeka, ki bi jo zaščitil, če bi bilo kaj narobe. Centri za socialno delo zaradi kadrovske stiske tudi vedno težje zagotavljajo stike pod nadzorom. Ti zdaj običajno potekajo ob popoldnevih, predvsem ob sredah, ko je delovni čas do 17. ure, a je to težko zagotoviti.
Če doživljate nasilje, na primer žaljivke, udarjanje, posiljevanje, grožnje nadziranje, lasanje, boksanje, udarjanje, davljenje, brcanje, omejevanje gibanja, zasledovanje, ljubosumje, klofutanje, zmerjanje, ... ne odlašajte, svetujejo iz Društva za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja Varna hiša Gorenjske. Ženske, moški, otroci in mladostniki lahko za prvi pogovor pokličejo za brezplačno svetovanje in informiranje na Center za informiranje in svetovanje za žrtve nasilja na Gorenjskem na telefon 030 380 380, in sicer ob ponedeljkih in torkih od 13. do 19. ure, ob sredah in četrtkih od 8. do 15. ure in ob petkih od 8. do 14. ure. Lahko pa tudi pišejo na cis.gorenjske@siol.net
Za informacije o varni hiši lahko nosečnice, ženske z ali brez otrok, ki so ogrožene zaradi nasilja v družini, pišejo vh.gorenjska@siol.net ali pokličejo na telefon 051 200 083 do ponedeljka do četrtka od 8. do 18. ure, ob petkih ob 7. do 13. ure.
Nosečnice, ženske z ali brez otrok, ki so se znašle v socialni stiski, lahko pokličejo v materinski dom Gorenjske na 031 688 805 ali pišejo na mdg@materinskidomgorenjske.si
Za konec objavljamo še besede uporabnice, ki je iz programa odšla na novo pot polna optimizma:
"Danes, ko zapuščam to hišo, me obdajajo srečni občutki. Življenje se mi je uredilo in čeprav smo postali kot velika družina in vas s težkim srcem zapuščam, vem, da bom dala prostor ženski, ki bo prišla za mano s ciljem, da zmaga, kot je to uspelo meni.
Vsem, ki prihajajo za mano, predlagam, da zaupajo strokovnim delavkam, ki vedo kaj delajo, imajo veliko srce in vam bodo pomagale, ko boste same pripravljene pomoč sprejeti in nekaj storiti za vašo prihodnost."
