Še pred začetkom posveta so Špela Zgonc, vodja v programih Društva VHG, Staša Sitar, predsednica Društva VHG, in Martina Cuznar, koordinatorica za obravnavo nasilja za Gorenjsko, spregovorile na novinarski konferenci.
Staša Sitar je predsednica društva od leta 2004. Dejala je, da "pred 20 leti nismo pričakovali, da bomo toliko časa obstajali, saj smo si obetali, da bomo z našim pristopom uspešni in učinkoviti. A danes ugotavljamo, da je nasilje še kako prisotno in da je danes naša naloga še bolj pomembna. Da postavljamo mejo, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno ..." Društvo je, kot je pojasnila, kot svoj prvi program ustanovilo varno hišo, zatočišče za ženske, ki so odšle od doma oziroma pobegnile od nasilja. V nadaljevanju je bilo treba zaradi potreb odpreti še eno enoto. "Zdaj imamo dve enoti oziroma dve varni hiši na Gorenjskem. Po odprtju materinskega doma, ki je naš drugi program, se je društvo z ustanovitvijo centra za preprečevanje nasilja usmerilo tudi v prevnetivo, v katerem svetujemo vsem ne glede na spol in starost, tudi mladostnikom ... Zavedati se moramo, da je v nasilju v domačem okolju najbolj oškodovan otrok, a je večkrat prezrt. Otroci so tisti, ki najdlje nosijo posledice dolgotrajnega nasilja, ki vlada v družini," je povedala.
Špela Zgonc, vodja v programih Društva za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja Varna hiša Gorenjske, in Staša Sitar, predsednica Društva VHG (desno).
Martina Cuznar, regijska koordinatorica za obravnavo nasilja Centra za socialno delo Gorenjska, je razložila, da "je v Sloveniji zakonodaja na področju nasilja v družini zelo napredna in da zelo pomaga žrtvam nasilja, a le, če žrtve sprejmejo našo pomoč." Pohvalila je sodelovanje z Društvom VHG in drugimi institucijami, kajti, kot je navedla, le dobro medinstitucionalno sodelovanje obrodi dobre sadove. "Otroci, žrtve nasilja, so včasih spregledani, vzrok za to pa je, da so zgolj navzoči ob nasilju med staršema, niso pa neposredne žrtve nasilja. In o tem zelo naglas govorimo in opozarjamo," je poudarila.
Nekatere se vrnejo. Tudi do sedemkrat
Varni hiši na Gorenjskem sta trenutno zasedeni 80-odstotno, kar pomeni, da je v njih osem žensk, v materinskem domu, ki je vseskozi popolnoma zaseden, so štiri ženske z otroki. Na vprašanje, kakšne uspehe ima program varne hiše na Gorenjskem, je Špela Zgonc odgovorila, da je v programu VHG zaposlena slabi dve leti in da si je sama pri sebi predstavljala, da žrtev nasilja potrebuje eno leto, da si uredi življenje. "Ampak v praksi se je izkazalo, da je povprečen čas bivanja malo nad štiri mesece ... Je pa nekaj takih, ki se vrnejo. Tudi do sedemkrat. Po drugi strani se v programe vključujejo tudi povzročitelji nasilja. Gre za vrsto nasilja, ki so bolj kot neki vzorci vedenja, in jih povzročitelji nasilja ne prepoznajo kot nasilje. Če se vključijo v program pomoči, dobijo vpogled in so pripravljeni nekaj narediti".
Martina Cuznar, regijska koordinatorica za obravnavo nasilja CSD Gorenjska
Na pripombo, ali je varna hiša rešitev, sploh če se žrtev umika že šestič, sedmič in ali ne bi bilo treba umakniti povzročitelja nasilja, je Martina Cuznar (CSD) odgovorila, da smo z zakonodajo v Sloveniji sicer res že veliko storili in dosegli, a se še težave. "Poglejte, kako je z ukrepom prepovedi približevanja. Stvari se lahko hitro zapletejo. Po več različnih zakonih so možni izreki ukrepov prepovedi približevanja, največkrat jih izreče policija ob sami intervenciji. Zakon o preprečevanju nasilja v družini omogoča žrtvam nasilja, da s pomočjo brezplačenega odvetnika uveljavlja na sodišču ukrepe izselitve iz skupnega bivališča in prepoved približevanja. Problem se pojavi, ko je prepoved izrečena samo v odnosu do ženske oziroma matere, do otrok pa ne. In psihično nasilje, raznorazne oblike nadzora in manipulacije preko otrok se nadaljujejo. Lani je bilo po zakonu o preprečevanju nasilja v družini izrečenih 24 ukrepov prepovedi približevanja ali izselitve, v letošnjem letu pa do konca oktobra že 23. V CSD Gorenjska smo v letošnjem letu do 30. oktobra obravnavali 327 primerov nasilja v družini, od teh 103 novih. Pretežno govorimo o nasilju nad odraslimi. Srečujemo se s primeri, ko so odrasli otroci nasilni do staršev in kar je v zadnjem času še posebej zaskrbljujoče: povzročitelji nasilja nad starši so njihovi mladoletni otroci," je nanizala boleča dejstva in statistiko Martina Cuznar.
Na današnjem regijskem posvetu so se sicer strokovnjaki zlasti osredotočili na vprašanje, zakaj žrtve nasilja ne zmorejo oditi iz odnosa in ga prekiniti ter zakaj se vračajo k storilcu. Špela Zgonc je pojasnila, da so razlogi za to zelo individualni. Če ženska odide, mora zapustiti vse. Nekatere morajo otroke prepisati v drug vrtec ali šolo, pustiti službo in si poiskati novo. Razlog, da vztrajajo v odnosu, je lahko tudi strah ali ekonomska odvisnost od povzročitelja nasilja.
Sestavila se je v devetih mesecih, zdaj je medkulturna mediatorka
Svojo izkušnjo je danes med navzoče novinarke, sprva z negotovim glasom, nato pa zelo odločno, delila tudi nekdanja uporabnica programa v materinskem domu, ki je bila žrtev psihičnega in fizičnega nasilja.
Povedala je, da v okolju ni dobila nobene podpore, ampak le na centru za socialno delo in potem, ko se je odločila oditi v materinski dom, tudi tam. "Tamkajšnje punce so mi bile veter v krila. Nisem verjela vase, nisem se zavedala, ali bom zmogla. Dobila sem tudi gmotno pomoč. Potrebovala sem dolgo časa, da sem se zacelila in da sem spoznala, da ni vse tako črno, kot mi je to prikazoval partner. Sem pa vesela, da se mi to ni zgodilo sedemkrat, kot je bilo omenjeno prej, in da nisem del te statistike. Pri meni se je to zgodilo enkrat. In ko sem se odločila oditi, sem odšla in se nisem vračala. Potem ko sem odšla, nisem imela časa zase, ukvarjala sem se s svojima dvema otrokoma in se z njima pogovarjala ... Pravico imam biti srečna, pravico imam, da nekdo ne izvaja nasilja nad mano, ... glede na to, da sem bila jaz podporni zid otrokoma, sem zelo vesela, da so bile punce, ki so danes tukaj z mano, moj podporni zid. V materinskem domu sem bila leta 2019 devet mesecev, potem sem odšla. A sem se v materinski dom že v letu 2020 vrnila kot prostovoljka, kot medkulturna mediatorka pomagam predvsem ženskam albanske skupnosti. Zdaj sem podporni zid za druge, " je pripovedovala mlada ženska.
Špela Zgonc je v nadaljevanju navedla še primer ženske, ki se je zatekla v varno hišo, a z jasnim ciljem, da bo preko sodišča s pomočjo odvetnice dosegla izselitev partnerja iz skupnega stanovanja. "To ji je uspelo v treh mesecih in v stanovanje se je vrnila odločena, da z njim ne bo več imela stikov in ga tudi ne spušča več v stanovanje. On je sicer še imel neke želje in zamisli, da bo prišel na kavo, a ga je odločno zavrnila."
Sklepno misel o ukrepih prepovedi približevanja, ki so začasne narave, je podala Martina Cuznar. "Na dolgi rok si mora družina poiskati drugačno pomoč in druge reštive. In povzročitelj nasilja mora poiskati pomoč, prav tako pa seveda žrtev in otroci. To, da se okrepijo vsi člani družine, pa je naloga nevladnih organizacij, zdravstva in psihoterapevtske obravnave."
Statistika s Policijske uprave Kranj
Za statistiko o nasilju v družini na Gorenjskem smo zaprosili tudi na Policijsko upravo Kranj.
"Gorenjski policisti so v letošnjem letu do 31. oktobra obravnavnavali 45 kaznivih dejanj nasilja v družini, v primerljivem obdobju lani pa 49 oziroma 61 v celem letu 2021," je za Žurnal24 odgovoril Roland Brajič, predstavnik za stike z javnostmi na PU Kranj.
Na vprašanje, koliko je bilo kršitev javnega reda in miru v družinskih, izvenzakonskih in sorodstvenih razmerjih v letošnjem letu in koliko v lanskem, je navedel, da so policisti na Gorenjskem v letošnjem letu do 31. oktobra 2022 obravnavali 101 kršitev javnega reda in miru (četrti odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru), lani pa so v vsem letu obravnavali 174 tovrstnih kršitev.
Gorenjski policisti so v letošnjem letu do 31. oktobra odredili že 29 prepovedi približevanj (60. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije). Od tega je bila ena prepoved približevanja odrejena za storjeni prekršek (četrti odstavek 6. člena ZJRM-1) in 28 za storjeno kaznivo dejanje (191. člen KZ-1). Prepoved približevanja je bila v tem časovnem obdobju kršena v 12 primerih.
Lani so gorenjski policisti v vsem letu odredili 30 prepovedi približevanj, od teh so bile tri prepovedi približevanja odrejene za storjeni prekršek in 27 za storjeno kaznivo dejanje (191. člen KZ-1). Prepoved približevanja so povzročitelji nasilja lani kršili v 14 primerih.
Dvajset izpovedi
Društvo VHG je bilo ustanovljeno 15. julija 2002, njegovi ustanovitelji so bili Božo Pogačar, Marjan Podbevšek, Miloša Kos Ovsenik, Ivana Košir Erman, Silva Košnjek (direktorja in direktorice centrov za socialno delo na območju Gorenjske) in Vilma Regovc, vodja v programih društva do decembra 2020.
Maja 2003 je bila odprta prva varna hiša na Gorenjskem, januarja 2009 druga enota varne hiše, oktobra 2010 materinski dom, 2015 je začel delovati Center za informiranje in svetovanje za žrtve nasilja na Gorenjskem. Vsi trije programi so verificirani pri Socialni zbornici Slovenije kot javni socialnovarstveni programi. Bili so strokovno ocenjeni in potrjena je bila strokovnost programa po zahtevanih kriterijih za javne socialnovarstvene programe.
V program Varna hiše Gorenjske se je prva uporabnica vključila 15. maja 2003 in v programu je ostala en mesec in devet dni, potem je dobila občinsko stanovanje in se odselila. Stara je bila 32 let, imela je enega otroka. Njej je v naslednjih letih sledilo še 528 žensk in 530 otrok, vseh skupaj 1058.
Najmlajša uporabnica je bila stara 18 let, najstarejša 83. Povprečen čas bivanja v varni hiši je 4,3 mesece. Najkrajši čas bivanja je bil en dan oziroma ena noč, najdlje je uporabnica ostala 15 mesecev, kar je bilo izjemoma. Uporabnice lahko ostanejo vključene v program eno leto, le izjemoma se čas vključitve podaljša.
V program Varna hiša Gorenjske oziroma varno hišo se lahko zatečejo ženske in otroci, ki so žrtve družinskega nasilja. V hiši nudijo ženskam varen prostor, strokovno pomoč za okrevanje od posledic preživelega nasilja, pomoč pri organiziranju novega načina življenja brez nasilja ter pomoč pri osebnem razvoju, da ne bi v prihodnosti vnovič postali žrtve nasilja.
Najmlajša uporabnica v materinskem domu je bila stara le 17 let
Takoimenovani drugi program Društva VHG je Materinski dom Gorenjske, v katerega se je prva uporabnica, ki je bila tedaj stara 25 let, imela pa je dva otroka, vključila 22. oktobra 2010. Ostala je osem mesecev in 29 dni. Še pred tem je ta mlada ženska zaradi nasilja v družini iskala varnost v varni hiši Gorenjske. Po uspešnem zaključku programa v materinskem domu se je z otrokoma preselila v najemniško stanovanje. Njej in njenima otrokoma je nato v naslednjih letih sledilo še 99 drugih žensk in 132 otrok, med njimi sedem dojenčkov, rojenih v času vključitve v program Materinski dom Gorenjske. Povedno je tudi, da so na telefonsko številko v vseh letih delovanja prejeli 502 klica oseb, ki so bodisi iskale informacije o programu materinski dom bodisi se zanimale za vključitev v materinski dom.
Povprečna starost doslej vključenih uporabnic materinkega doma je 34,4 leta, najmlajša je bila stara 17 let, najstarejša 76. Najkrajši čas vključitve je bil dva dni, najdaljši pa 15 mesecev in osem dni.
V sedmih letih svetovali že 500 uporabnikom
Center za informiranje in svetovanje za žrtve nasilja na Gorenjskem je tretji program Društva VHG. Svetovalnica deluje od leta 2015 na Oldhamski cesti 14a v Kranju, svetovanje pa je anonimno in brezplačno. Lahko poteka osebno, po telefonu ali po elektronski pošti. V sedmih letih so svetovali več kot 500 uporabnikom, največ ženskam, otrokom in mladostnikom, med njimi 88-tim, ki so bili vključeni dlje časa. V ta program se lahko vključijo osebe z izkušnjo nasilja ne glede na spol in starost, s soglasjem staršev se vključijo mladoletniki, ki imajo izkušnjo nasilja. Svetovalnica pa je, kot pojasnjujejo, vstopna in izstopna točka za ženske, ki se umikajo v Varno hišo oziroma zaključujejo bivanje v njej, a potrebujejo pomoč in podporo pri reševanju stiske. Uporabniki so lahko vključeni tudi dlje časa za izboljšanje samopodobe, zmanjšanje fizičnih in psihičnih simptomov nasilja, vzpostavitev varnega okolja, lahko pa gre le za enkratno srečanje ali klic. Po potrebi uporabnikom in uporabnicam nudijo spremstvo do ustanov, strokovnjakov in po potrebi izvajajo tudi zagovorništvo. V prihodnje bi radi v okviru tega programa ustanovili skupino za samopomoč za ženske, ki imajo izkušnjo nasilja.
