Večini se je že zgodilo: "Ne, ti me pa ne boš." In sta peljala, divjala, se izsiljevala. Na koncu eden popusti, drugi pa domnevno zmaga. Ali pa oba izgubita in kličeta avtovleko. V avtu torej ljudje velikokrat in veliko prej počnemo družbeno nesprejemljive stvari, kar vključuje tudi vožnjo z visoko hitrostjo in izsiljevanja neznancev, da se vriamo pred druge v parkirni prostor, da zavestno ne uporabljamo smerokazov, izvjamo nevarne manevre ...
Zdi se, da so ti vzorci tekmovalnosti na cesti v Sloveniji še posebej prisotni. A se psihologinja Vesna Radonjič Miholič, ki je večino svoje kariere posvetila rehabilitaciji žrtev prometnih nesreč in izvrstno pozna psihologijo voznikov, s tem ne strinja povsem. "Gre bolj za standard, ki smo ga kot družba dosegli, da lahko več ljudi kot nekoč pride do avtomobila in vsega, kar ta avto predstavlja. Je pa tudi res, da v avtu mnogokrat sproščamo svojo napetost, kar pa ni povezano z nekim nacionalnim značajem temveč osebnim," pojasnjuje Radonjič Miholičeva.
Dojemanje drugih udeležencev na cesti je stvar, ki jo psihologi raziskujejo že vrsto let. Že 50 let je tako stara raziskava iz uglednega ameriškega Massachussets Institute of Technology, da se kot posamezniki v skupini obnašamo drugače, tudi v prometu. Tudi ostalih ljudi v avtomobilih ne jemljemo več za posameznike temveč kot del neke skupine, ta anonimnost pa posledično povzroča razrahljanje naših notranjih zavor, postanemo tudi manj empatični do drugih. Ko opazujemo druge udeležence, v prvi vrsti vidimo njihov tip avta in ostale voznike po tem tudi segmentiramo in jim pripisujemo določene lastnosti, vzorce. Vse to je plodna podlaga za naše burne, impulzivno vzpodbujene reakcije, ki med vožnjo toliko bolj pridejo na plano, ker upravljanje vozila često ne sodi med takšne kognitivne dejavnosti, pri katerih bi nas razum dejavno zavrl in nam sporočil, naj nečesa nikakor ne storimo, ker to ni prav.
Radonjič Miholičeva k temu dodaja, da je vožnja posameznika velikokrat povezana z značajem. Tisti ljudje, ki tudi v vsakdanjem življenju impulzivno reagirajo, bodo to zelo verjetno počeli tudi v prometu, medtem ko bodo bolj zadržani na cesti delovali previdneje.
Vse je odvisno od naše reakcije, ne od drugih
A obstaja tudi druga kategorija voznikov in voznic, ki svoje frustracije "zdravijo" na cesti in si tako domnevno skušajo priboriti neko mesto, vidni položaj v družbi, pojasnjuje psihologinja in dodaja, da se med vožnjo veliko bolj ventilira jeza, kot pohvala. Veliko prej nekoga okaramo, kot pa se mu zahvalimo.
Hkrati opozarja tudi na prisotnost stresa zaradi vsakdanjega življenja, ki ga prenašamo za volan. "Ampak to je tempo življenja, ki nam je vsiljen. Mi pa smo tisti, ki se bomo odločili, ali se bomo pustili zapeljati in denimo slediti zahtevi, da je potrebno iz Ljubljane do Kopra nujno priti v 50 minutah, ne pa na varen način kakih deset minut kasneje. Brez stresa je težko živeti, pravzaprav smo se ga že tako navadili, da si ga celo sami ustvarjamo. A odgovoren voznik se mora znati spoprijeti s stresom!"
Kako? "Bistvo vožnje je predvsem, da se držiš pravil in da si previden, da upoštevaš pravila in ne uporabšalj mobitela, niti v prostoročnem načinu, saj je zaradi jemanja pozornosti enako nevaren. Da ne poskušaš tekmovati, kdaj bom prišel na cilj. Je pridobljena minuta vredna, da nekoč v nekem hipu nekoga izsiliš, in uničiš njemu in svojcem življenje, ali pa sam v bolnišnici mesece okrevaš?"
Kako se zoperstaviti spirali cestne agresije in nejevolje
"Če naletimo na nek avto, ki divje vijuga med pasovi ali nas skuša prehiteti, pomislimo, da se morda temu človeku pač zelo mudi, da bo zamudil na nujen sestanek ali kaj podobnega. S takšno mislijo mu bomo gotovo veliko prej dali prostor," svetuje Radonjič Miholičeva.
Takšnemu pristopu pritrjujejo tudi drugi psihologi, med drugim Julia Galef iz ZDA. Kot je pojasnila za Gizmodo, smo vozniki ves čas obremenjeni z veliko stvarmi, s skrbjo, ali bomo pravi čas na cilju, z različnimi situacijami v prometu.
Ampak zelo bo pomagalo, če bomo prepoznavali, da se naš pas ne premika vedno počasneje od sosednjega, da ne bo nič narobe, če bomo nekaj minut zamudili v trgovino. Če se tik pred nami prižge rumena luč na semaforju, nas to ne sme vreči iz tira, saj gre za stvar, na katero sami nimamo in ne moremo imeti nadzora. V resnici je "izguba" časa, ki ga prečakamo pred semaforjem veliko krajša kot se nam zdi, prav tako vožnja za počasnejšim voznikom.
V pomoč je tudi, da si vnaprej v glavi izdelamo nekaj scenarijev "če ..., potem ...". "Če se mi zadaj prilepi voznik, se bom pomaknil na desni pas in ga spustil mimo." "Če nočem prejemati kazni za prehitro vožnjo, potem vozim po omejitvah ..."
"Pomembna je pot. Da ni vir frustracij ampak prijetno preživljanje časa. In da prideš varno na cilj," sklene psihologinja Radonjič Miholičeva.
andrej.leban@zurnal24.si
Prav imaš. Pa že od vsega začetka "tupijo" tile veleumni psihologi kako takšni oglasi ne zaležejo. Jaz še danes živo spomnim prvih, ki sem jih kot otrok gledal in so bili dejanske prometne nesreče posnete... Od takrat se na cesti… ...prikaži več ne zaj...Kaj pa psihologi znajo s pijanci? Vse edukacijske, rehabilitacijske in ostale delavnice so zreducirane na "easy money", vprašalnik o tveganem pitju alkohola, par nasvetov in adijo ter nasvidenje čez nekaj mesecev. Se mi zdi, da je bilo prej manj nesreč, ko so avtošole potrdila kao prodajale kot je sedaj.
A, res, po čemu pa to sklepaš?
mph ali svoj ego uspevaš obvladovati? Ne daješ takega občutka !!!