Konkurenca med družinskimi enoprostorci na trgu je velika. Vsak ima vsaj eno posebnost; pri opel zafiri tourer jih je še več.
Videz opel zafire tourer je po dobrih dveh letih na cestah dobro znan. Morda ni tak posebnež kot C4 grand picasso, ima pa dovolj lastnosti, da je samosvoja in drugačnega značaja od konkurenčnih modelov na trgu.
1. Integriran nosilec za kolesa
Gregor Prebil
Posebnost družinskega vozila je zdaj v Oplovi paleti vozil že dobro znan sistem nosilca za kolesa FlexFix. Nanj opozarjajo le zareze v zadnji odbijač, v katerega je popolnoma skrit nosilec za kolesa. Izvleče se preprosto, kot predal. Namestitev koles je hitra; nam je dve kolesi uspelo namestiti v slabih petih minutah, in še pomembneje, preprosta. Težav ne bi smeli imeti niti manj vešči ročnih opravil. Dobra plat je, da dodaten prtljažnik ne zavzema prostora v garaži, pa tudi po uporabi ga takoj pospravite v prtljažnik. Tisti, ki se vsak konec tedna vozijo s kolesi, prtljažnik redko pospravijo z vozila, kar se občutno pozna pri porabi goriva in udobju vožnje (hrup vetra). Slabost v primerjavi s klasičnimi nosilci za kolesa je plastičen videz sistema.
2. Sedeži spredaj preozki, v drugi vrsti pomični
Gregor Prebil
Medosna razdalja je v primerjavi z grand C4 picassojem manjša, a je prostora za noge v prvi in drugi vrsti dovolj. Šesti in sedmi sedež v tretji vrsti sta zasilna. Druga sedežna vrsta s tremi povsem ločenimi sedeži je vzdolžno pomična naprej in nazaj (210 milimetrov). Če se v drugi vrsti vozita dva potnika, lahko srednji sedež preprosto pospravimo v dno, s čimer dobimo bolj zračen prostor. Sedeža v tretji vrsti sta pospravljena v ravno dno – ko ju s potegom za vzvod postavimo, je med njima prostora za pollitrski plastenki. Je pa vstop na zadnja sedeža težavnejši. V hrbtišču prednjih sedežev smo pogrešali zložljivo poličko, v drugi vrsti sta le dva prostora za isofix za otroške sedeže. Če imate tri otroke in tri otroške sedeže, imate težavo. Sedeži spredaj niso tako udobni kot naslanjači v omenjenem francoskem konkurentu, so tudi preozki. Voznikov sedež je bil električno nastavljiv, sovoznikov ne; v nasprotju s francozom ne poznata masaže.
3. Uporabno zasnovan potovalni prostor in prtljažnik
Gregor Prebil
Vsi potniki imajo dovolj velikih predalov in odlagalnih površin. Most med sedežema spredaj, ki je hkrati naslonjalo za roko voznika in sovoznika, je prilagodljiv, pod njim je velik in uporaben predal. V ravno dno se zložijo tudi sedeži v drugi vrsti. Prostornina prtljažnika v konfiguraciji sedmih postavljenih sedežev meri 152 litrov, ko je podrta tretja vrsta zajetnih 710 litrov; ko je podrta še druga vrsta sedežev, pa 1.792 litrov. Prtljažnik je dobro obdelan, opremljen z vodili in mrežo, prtljažna vrata so se odpirala ročno.
4. Tehnike veliko, gumbov preveč
Gregor Prebil
Ergonomija ni med najboljšimi, tudi enobarvna rdeča grafika na zaslonu med merilniki je za časom. Gumbov je ogromno, zmeda je predvsem na armaturni plošči, manj na volanu. Projekcijskega zaslona nima, tudi vmesnika za brskanje po samostoječem zaslonu ne. Vse je treba opravljati ročno, s pritiskanjem gumbov. Teh je veliko zaradi številnih asistenčnih varnostnih sistemov. Voznik lahko izbira med različnimi režimi vožnje: eco, sport ali comfort. Sistem za nenamerno menjavanje voznega pasu voznika opozarja s piskom, v C4 grand picassu vibrira varnostni pas; med vzvratnim manevriranjem se lahko zanašamo na tipala in kamero z širokokotno sliko visoke ločljivosti, ne pa tudi sliko 360-stopinjskega prikaza okoli vozila, ki se iz premium razreda vozil vse pogosteje seli v cenovno najdostopnejša vozila. Prepoznavanje prometnih znakov deluje dobro in hitro, tudi v temi. V dežju je testnik znal spregledati kakšno vozilo v mrtvem kotu, zato se ni vedno dobro zanašati le na tehniko. Spet hvalimo prilagodljive žaromete, ki ponoči s samodejnim uravnavanjem svetlobnega snopa voznika razbremenijo. Sistem deluje hipno, tako da nasproti vozeči ni nikoli zaslepljen.
Zelo pregledna je grafika navigacijske naprave, a je vnašanje podatkov zamudno. Z vrtljivim vmesnikom bi bilo hitrejše. Radarskega tempomata še ne pozna, zato pa ima sistem, ki opozarja na trk s spredaj vozečim vozilom; z gumbom na volanu določimo oddaljenost od vozila pred nami; računalnik pa s pomočjo kamere izračuna oddaljenost in hitrost vozila spredaj ter voznika zvočno opozori na možnost trčenja; a spet v dežju, ko je nevarnost za trčenje večja, deluje manj zanesljivo.
5. Dizel končno ne trese kot traktor
Gregor Prebil
1,6-litrski turbodizelski motorji postajajo standard v velikih vozilih; 2,0 CDTi ecoFLEX je šibka točka, pa čeprav je motor porabi malo, tudi 119 gramov ogljikovega dioksida ni veliko. Novinec porabi še manj goriva, v zrak pa izpusti še 10 gramov ogljikovega dioksida manj. Dvolitrski dizel je glasen kot manjši traktor, novinec je občutno bolj uglajen in tišji, a ne tako kot 1,6-litrski turbodizel v hondi, kjer smo morali napeti ušesa, da smo ga ločili od bencinskega motorja. Odzivnost pri pritisku na stopalko za plin je boljša, predvsem v srednjih vrtljajih. Pomanjkanje moči se pozna le pri polni zasedenosti vozila, a to se v praksi zgodi redko. Na avtocesti je turbina obremenjena bolj; takrat se poraba približa meji sedmih litrov, v mešanem ciklu se da shajati s porabo dobrih šestih litrov na sto kilometrov.
Bogato založeni testnik ponuja celoten paket varnosti in udobja, dodali pa bi panoramsko streho, ki ceno še zasoli; z vsemi dodatki že tako seže do 33.210 evrov. Omili jo 2.800 evrov popusta.
Podatki o vozilu (Opel Zafira Tourer 1,6 CDTI Ecotec Start/Stop Cosmo):Motor: turbodizel, 1.598 ccm
Največja moč: 100 kW (136 KM) pri 4.000 vrtljajih
Največji navor: 320 Nm pri 2.o00 vrtljajih
Zmogljivost: 193 km/h, pospešek 11,2 sekunde
Poraba na testu: 6,4 litra/100 km, 149 g CO2
Dimenzije v mm (D x Š x V): 4.656 x 1.884 x 1.685, medosna razdalja: 2.760
Cena: 27.450 evrov (osnovni testni), 33.210 evrov (testni z dodatki)
