Benzov avtobus sicer ni bil zares prvi avtobus v zgodovini, saj so že od začetka devetnajstega stoletja marsikje uporabljali avtobuse oziroma omnibuse s konjsko vprego, potem pa tudi s parnim in električnim pogonom. Vendar pa je bil nekaj posebnega, saj je bil začetnik vozila, ki je s cest sčasoma izpodrinil vse druge, z izjemo morda električnih trolejbusov, ki pa so bili vezani na ozka območja mest. Šele zdaj, po dobrem stoletju, se na ceste spet vračajo električni avtobusi.
Benz je svoj prvi avtobus zasnoval na avtomobilu benz landauer, največjem modelu v svoji ponudbi, ki je sam po sebi nastal na štirikolesnih modelih victoria in vis-a-vis. Prvi avtobus z motorjem na notranje zgorevanje je imel osem sedežev, ki so bili v zaprti kabini, voznik pa ga je upravljal na prostem. In če se je prav Benz s svojim prvim avtomobilom močno oddaljil od koncepta vprežne kočije, je njegov prvi avtobus bil videti natanko tako kot kočija brez konj.
Po prvem kmalu tudi drugi
Benzov prvi avtobus je uporabljalo podjetje Nepthener Omnibus-Gesselschaft, ki ga je naročilo že 19. decembra 1894, od 18. marca 1895 pa ga je uporabljalo na progi Siegen-Netphen-Deuz. 29. marca 1895 je isto podjetje naročilo še en avtobus, ki mu ga je Benz dobavil 26. junija 1895. Benz je sicer avtobuse kmalu dobavil tudi drugim podjetjem v okolici, nekaj pa se jih je odpeljalo celo na Saško in Tirolsko.
Tako kot Benzove druge modele tistega časa je tudi za pogon prvega avtobusa skrbel 2,9-litrski enovaljnik z velikim vztrajnikom, samodejnim sesalnim ventilom in nadzorovanim izpušnim ventilom. Njegovo moč so ocenili na 3,7 kilovata (oziroma točno pet 'konjev'), za njegovo hlajenje je skrbel hlapni sistem, za vžig pa magnetnik.
Kratek seznam opreme
Zanimiv je tudi seznam dodatne opreme, ki jo je imel prvi avtobus. Najbolj vidna je bila seveda tabla z napisom proge, po kateri je vozil. Čeprav jih je bilo le osem, so bili vsi sedeži oštevilčeni. V opremi so bile tudi nadomestne polne gume, ki jih je avtobus imel namesto pnevmatik. Podobno opremo je imel tudi drugi avtobus, dodali pa so mu še signalni zvonec. In tu se seznami opreme bolj ali manj končajo.
Prvo redno avtobusno službo so sicer izvajali le dobrega pol leta do zime 1895-96, ko so jo ustavili zaradi hudih obremenitev, ki sta jim bila avtobusa izpostavljena na spolzkih zimskih cestah. Kljub temu je imela prelomni pomen, saj se je s tem začelo uveljavljanje avtobusov z motorji na notranje zgorevanje, ki so sčasoma s cest izrinili avtobuse s konjsko vprego ter parnimi ali električnimi motorji.
Zgane se tudi Daimler
Benzovim poskusom proizvodnje avtobusov je kmalu sledil tudi Daimler, ki je leta 1898 predstavil kar štiri modele, katerih moči so segale od štirih do deset 'konjev', opremljeni pa so bili z osmimi do šestnajstimi sedeži. Eden desetsedežni je začel še isto leto voziti v okrožju Hohenlohe, kjer pa so zanj bili usodni predvsem odseki s strmimi klanci. Ko je k temu pripomogla še slaba oskrba z bencinom in rezervnimi deli, je bilo julija 1899 voženj konec.
Daimler se je iz bridke izkušnje precej naučil in avtobuse hitro izboljšal. Ker so postali bolj zanesljivi, je kmalu sledilo odpiranje novih in novih avtobusnih linij. Do preboja je prišlo predvsem potem, ko sta württemberška in bavarska pošta začeli naročati vozila za prevoz poštnih pošiljk, kmalu pa sta začeli z avtobusi voziti tudi potnike. V obdobju pred prvo svetovno vojno sta bila sicer Daimler in Benz vodilna dobavitelja avtobusov. Daimler je obvladal 43-odstotni delež, Benz pa 18-odstotnega, na tretje mesto pa se je z 12 odstotki uvrstil Büssing.
Dober in slab sprejem
Pomembno vlogo pri uveljavitvi avtobusov z motorji na notranje zgorevanje je odigral tudi London. Aprila 1898 je namreč londonska družna Motor Car Company naročila Daimlerjev dvonadstropni avtobus, ki je samostojno prevozil pot med Cannstattom in Lonodnom in na »angleški« etapi med pristaniščem Gravesend in Londonom med opazovalci vzbudil veliko navdušenja.
Manj navdušenja so bili avtobusi leta 1899 deležni v Stockholmu. Tam so na cestah, ki so bile tlakovane z granitnimi kockami, povzročali toliko hrupa in tresenja, da so se začeli prebivalci mesta strahovito pritoževati. Avtobus so zato kmalu umaknili iz službe in ga predelali v tovornjak.
A kljub temu to ni ustavilo napredka novega prevoznega sredstva, ki se je zaradi svoje praktičnosti do začetka prve svetovne vojne že povsem uveljavilo na evropskih cestah.
