Pri Volkswagnu pravijo, da je bila njihova razkošna limuzina phaeton avto za poznavalce, individualiste in entuziaste, ki je navduševala s samozavestnim , mirnim in zbranim značajem, vrhunskim udobjem, visoko tehnologijo in impresivno kakovostjo izdelave.
S tem avtomobilom je Volkswagen prvič v zgodovini vstopil v segment razkošnih limuzin. Pri Volkswagnu dodajajo, da je phaeton deloval kot bleščeča zvezda, ki je prispevala k ugledu znamke i tlakovala pot za druge razkošne modele, kakršna sta arteon in touareg.
Kratko življenje
Vendar pa je Volkswagnova razkošna limuzina kljub temu imela kratko življenje, saj se je Volkswagnov upravni odbor že leta 2016, torej le štirinajst let po uvedbi, odločil, da jo ukine zaradi preurejanja ponudbe znamke in njene usmeritve v električno mobilnost. In to kljub temu, da je bil novi phaeton s projektno oznako phaeton D2 že skoraj pripravljen.
Naslednik bi bil menda prav tako impresiven kot phaeton prve generacije. Predserijski prototip je komentiral tudi Volkswagnov sedanji vodja oblikovanja Josef Kaban, ki pravi: »Avtomobil ima še vedno impresiven nastop in lepe proporce, impresionira pa tudi z otipljivo visoko kakovostjo in vrednostjo.« Skupaj s kolegoma, vodjem zunanjega oblikovanja Marcom Pavonejem in vodjem notranjega oblikovanja Tomaszem Bachorskim je trenutno odgovoren za oblikovno zasnovo wolfsburške znamke.
Vozna študija phaeton D2 je bila sicer zmagovalka Volkswagnovega internega natečaja, na katerem so se odločali med štirimi predlogi. Izbran je bil prototip, ki sta ga zasnovala prav Pavone in Bachorski in je žirijo prepričal s športnimi elegantnimi linijami in kakovostno notranjostjo. Za dokončno odločitev žirije so izdelali celo vozeči prototip na platformi za avtomobile z vzdolžnim motorjem MLB. A kot rečeno, se za njegovo proizvodnjo v luči prizadevanj za elektrifikacijo znamke, na koncu niso odločili.
Na pobudo vrhovnega šefa
Volkswagen phaeton je tako ostal omejen zgolj na prvo generacijo, ki je konec devetdesetih začela nastajati na pobudo tedanjega predsednika uprave Ferdinanda Piëcha, ki je hotel za Volkswagen zagotoviti novi segment in povečati njegov ugled nasploh.
Phaeton si je prostor med razkošnimi limuzinami zagotovil že s svojimi zunanjimi merami: dolžino 5,06 metra, širino 1,90 metra in višino 1,45 metra. Vendar pa je bil videti manjši kot so nakazovale mere in je s svojimi oblikami svojim lastnikom zagotavljal tudi precej želene zadržanosti. Edina zares izstopajoča oblikovna posebnost so tako bile okrogle zadnje luči pod oglatimi pokrovi.
Pod zadržano zunanjostjo se je skrivala precej razkošno urejena kabina, z visoko kakovostnimi materiali, kombiniranimi s prefinjeno razporejenimi tehničnimi detajli. Potnike so pred zvoki iz zunanjosti varovala masivna vrata, ki so se zaprla z zadovoljivim pokom, ter debela stekla, vrzeli med komponentami pa so bile zelo tesne in strogo vzporedne. Za prijetno zvočno ozadje je skrbel kakovosten hi-fi sistem Dynaudio.
Volkswagen je za proizvodnjo phaetona v Dresdnu zgradil slovito »stekleno manufakturo«, kjer so ga v dvoranah z naravno svetlobo izdelovali skoraj povsem ročno. Delavci so bili oblečeni v bele kombinezone, mnogi so nosili rokavice, tla pa so bila tlakovana v kombinaciji svetlega javorovega lesa iz Kanade in temnega močvirskega hrasta iz Nemčije. Po zaključku proizvodnje leta 2016 je phaeton svoje mesto v tovarni prepustil e-golfu, od januarja 2021 pa tam izdelujejo volkswagen ID.3.
Phaeton se je izkazal predvsem na dolgih poteh, ko je za gladko vožnjo po avtocestah skrbelo serijsko zračno vzmetenje s prilagodljivimi blažilniki, k udobju pa je svoje dodala tudi karoserija z visoko vzvojno trdnostjo. Pokrov motorja, vrata in prtljažna vrata so bili izdelani iz lahkega aluminija. Na voljo so bili tudi masažni sedeži z zračenjem.
Motorna ponudba brez elektrike
V skladu s časom je bila tudi motorna ponudba, ki se je morala pozneje umakniti elektrifikaciji. V začetku tisočletja je to pomenilo, da so bili na voljo dva bencinska in en dizelski motor. Uvodno ponudbo je predstavljal 3,2-litrski bencinski motor V6 z močjo 177 kilovatov, pri katerem so bili valji postavljeni pod ozkim kotom 15 stopinj. Močnejši je bil 6-litrski bencinski moto W12, ki je bil v bistvu sestavljen iz dveh motorjev V12 in je razvijal moč 309 kilovatov.
Najbolj poseben je gotovo bil turbodizelski motor V10 TDI z delovno prostornino pet litrov, dvema turbopolnilnikoma s prilagodljivo geometrijo turbin , močjo 230 kilovatov in navorom celih 750 njutonmetrov. Tako kot bencinski motor W12 je poganjal vsa štiri kolesa.
Volkswagen je sicer skozi leta nadgrajeval phaetonovo motorno ponudbo. Leta 2003 je tako dobil 4,2-litrski bencinski motor V8, leto pozneje pa še turbodizelski motor 3,0 V6 TDI, ki je z močjo 180 kilovatov hitro postal najbolj priljubljeni motor v tem modelu. Leta 2006 so iz ponudbe vzeli turbodizelski motor V10, leta 2011 pa bencinski motor W12, 3,2-litrski bencinski motor V6 pa so tedaj nadomestili z 3,6- in 3,0-litrskima različicama motorja V6.
Stalna modernizacija
Seveda je bil tudi sam avtomobil v svojem življenju deležen osvežitev. Največja prenova leta 2010 mu je prinesla drugačna sprednji in zadnji konec, vključno z osvežitvama v letih 2007 in 2014 pa je pridobival različne dodatke, med katerimi so bili za dotik občutljivi zaslon, karbonske keramične zavore za model W12 in vrsta asistenčnih sistemov, med njimi Rear Assist, Side Assist, prepoznavanje prometnih znakov, dinamične žaromete in izboljšani radarski tempomat. Nekaj let so bila, kjer je bilo to možno, na voljo tudi svetleče registrske tablice z elektroluminiscenčno tehnologijo.
Hudo!
Kdor hoče tak avto bo kupil Audija.
ljudsko vozilo pa v ligo z RR ... ma ne me hecat. si predstavljate karjolo z flaying Emily in značko RR