Samodejni menjalniki si vse bolj utirajo pot v naše avtomobile, saj proizvajalci z njimi laže dosegajo okoljske standarde in implementirajo varnostne sisteme, ki v kombinaciji s samodejnimi menjalniki lahko ponujajo več, precej pa olajšajo tudi samo voznikovo delo, daj temu odpade skrb za ročno prestavljanje.
Samodejni menjalniki so tudi veliko bolj odzivni kot pred leti in vse bolj usklajeni s pričakovanji voznikov, vendar pa vsi niso enako neproblematični. Na ameriškem spletnem portalu go4trans.com so pod drobnogled vzeli samodejne menjalnike različnih tipov, čeprav je največ takšnih s pretvornikom navora, in jih razporedili na najbolj zanesljive in najbolj problematične. Tokrat naštevamo najbolj zanesljive.
ZF 5HP 24/30
ZF svojo družino petstopenjskih samodejnih menjalnikov izdeluje že od leta 1992 in v tem času je seveda razvil več različic svojega menjalnika za avtomobile z vzdolžno vgradnjo motorjev. Različico 5HP30 so denimo vgrajevali v BMW-jeve premijskem limuzine z motorji V8 in V12. Podobne različice, ki so jih zasnovali za navore do 560 njutonmetrov, so vgrajevali tudi v avtomobile znamk Aston Martin, Bentley in Rolls Royce.
Leta 1996 so razvili različico 5HP24 za navore do 440 njutonmetrov, ki so jo vgradili v modele s spredaj vzdolžno vgrajenim motorjem znamk Audi, BMW, Jaguar in Land Rover. Leta 1997 predstavljena različica 5HP24A, ki je bila namenjena avtomobilom s štirikolesnim pogonom in spredaj vzdolžno vgrajenim motorje z navorom do 430 njutonmetrov, je našla svojo pot v audije A6 in A8 s pogonom quattro in volkswagne s pogonom 4motion. Vsi drugi menjalniki iz družine 5HP24/30 so bili namenjeni avtomobilom z zadnjim pogonom.
Menjalniki iz te družine so pripomogli k zavrnitvi prepričanja, da lahko močan motor močno skrajša življenjsko dobo samodejnega menjalnika, saj se je na njihovem primeru izkazalo, da lahko kakovostne komponente omogočijo zelo dolgo življenjsko dobo, saj je marsikateri zgolj z rednim vzdrževanjem učinkovito deloval tudi 500.000 kilometrov in več.
GM 5L40-E/6L50
Pri General Motorsu so petstopenjski menjalnik 5L40-E zasnovali za motorje z delovno prostornino od 1,8 do 3,6 litra in najvišjimi navori 340 njutonmetrov. Izdelovali so ga v obdobju med 1998 in 2007. Sprva so ga namenili avtomobilom z vzdolžno vgradnjo motorja in zadnjim pogonom. Takšnega so denimo vgradili tudi v BMW-je 323i in 328i četrte generacije z oznako E46. Leta 2000 je GM menjalnik prilagodil tudi za štirikolesni pogon. Z njim so bili opremljeni prvi BMW-ji X5.
Leta 2001 je bila predstavljena različica 5L50 za bolj ostre pogoje, ki so jo vgrajevali v avtomobile z največjo maso do 2.300 kilogramov in navorom do 422 njutonmetrov. GM je ta menjalnik od leta 2004 vgrajeval tudi v manj zmogljive različice ameriških in avstralskih modelov cadillaca CTS, pontiaca solstice in holdna commodorja.
6-stopenjski menjalnik 6L50 so razvili kot nadomestilo za menjalnik 5L40, vendar pa je z zanesljivostjo in trpežnostjo ostal na enaki ravni kot predhodnik. Menjalnik 6L50 lahko namreč z lahkoto zgolj z rednim vzdrževanjem deluje od 400 do 500 tisoč kilometrov.
Chrysler 545RFE
Chrysler je petstopenjski menjalnik z oznako 545RFE predstavil leta 2001, šlo pa je za evolucijo štiristopenjskega menjalnika 45RFE, ki ga je izdeloval od leta 1999. Menjalnik 545RFE so sprva vgrajevali v jeep grand cherokee WJ, pozneje pa tudi v druge jeepe. Dodge jih je vgrajeval tudi v svoje polltovornjake dakota in durango, znašli pa so se celo v črnih londonskih taksijih.
Kljub temu, da so menjalnik torej vgrajevali v avtomobile z zelo visokimi obremenitvami, so se lastniki z njim opremljenih avtomobilov redko pritoževali nad težavami. Sicer gre za tipični ameriški samodejni menjalnik s počasnim menjavanjem prestav in veliko rezerve moči. Generalno popravilo običajno nastopi šele po 400 tisoč kilometrih in ni zahtevno.
Toyota A340
Toyotin menjalnik zahteva generalni servis šele pri 700 tisoč kilometrih. Štiristopenjski samodejni menjalnik, ki ga je Toyota izdelovala od leta 1986, je bil sicer namenjen avtomobilom z motorjem spredaj ter zadnjim ali štirikolesnim pogonom. Menjalnik po 300 do 400 tisoč prevoženih kilometrih zahteva menjavo tesnil in sklopk, potem pa lahko do velikega servisa opravi prav toliko kilometrov.
Menjalnik A340 se je med drugim znašel v toyotah 4runner in supri ter lexusih GS in LS. Z Aisinovimi (pri njih so ga dejansko razvili) oznakami AW30-40, AW30-41, AW30-43LE/LS, AW31-41 in AW31-81 so ga vgrajevali tudi v terence in športne terence, majhne poltovornjake in minibuse. Med drugim so bili tudi v terencih in športnih terencih znamk Mitsubishi, Hyundai, Jeep, Volvo in Lexus. Toyota sicer menjalnik še vedno izdeluje v Vietnamu, Indoneziji, Filipinih, Argentini in ZDA.
Da bi lahko tekmoval z ZF-om in Daimlerjem, je Aisin leta 1995 razvil tudi 5-stopenjsko različico za Lexusove modele z zadnjim pogonom A350, vendar so jo izdelovali le dobro leto, saj jo je že leta 1997 nasledil novi menjalnik z oznako A650.
Toyota A750
Toyota 5-stopenjski menjalnik izdeluje od leta 2003, največkrat pa se je znašel v velikih športnih terencih in terencih znamk Toyota in Lexus. Menjalnik se sicer ne pohvali z bliskovitim prestavljanjem, vendar velja za enega najbolj zanesljivih menjalnikov, ki večinoma deluje pod visoko obremenitvijo. Z njim je denimo opremljen kleni terenec toyota land cruiser.
Generalno popravilo načeloma potrebuje po 600.000 prevoženih kilometrih, a zaradi visokih obremenitev lahko do njega pride tudi prej, a zelo redko pred 400.000 kilometri. Prej je pogosteje potrebna le menjava solenoidov, vendar pa je mogoče težavo zelo preprosto rešiti.
Mercedes 722.4
Daimler danes tega menjalnika, ki izhaja iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ne izdeluje več. Menjalnik, ki je slovel po zanesljivosti, je sicer med drugim deloval v mercedesih serije 190, razreda E generacije W124 in zgodnje pripadnike razreda C, kjer je ne glede na to, če je bil spojen s 4-, 5- ali 6-valjniki, vedno zanesljivo opravil svoje delo. Konstrukcijsko je bil praktično neuničljiv, menjavo so zahtevale le določene komponente. Do generalne obnove je lahko prevozil tudi 700 tisoč kilometrov.
Jeep A904
Menjalnik, ki ga je Jeep od leta 1960 vgrajeval v kombinaciji s šestvaljniki, velja za prednika vseh Chryslerjevih samodejnih menjalnikov. In celo ta menjalnik je modifikacija menjalnika iz petdesetih let. Med drugim so ga vgradili v jeepe cherokee XJ ter wrangler YJ in TJ, prav tako pa tudi v ameriške poltovornjake z motorji V8.
Zaradi preproste zasnove popravilo tega menjalnika ni zahtevno, deluje pa lahko vse do 600.000 kilometrov. Tudi nabava nadomestnih delov ni zahtevna, saj komponente zanj izdeluje veliko poprodajnih dobaviteljev.
Mazda FN4A-EL / ford 4F27E
Štiristopenjski menjalnik je plod skupnega razvoja Mazde in Forda, ki ga tudi različno poimenujeta. Leta 2000 predstavljeni menjalnik ima le štiri prestave, kar velja tudi za njegovo edino pomanjkljivost. Prestavljanje je namreč hitro in gladko, pretvornik navora pa lahko zaklenejo v zelo širokem razponu vrtljajev, kar pripomore tudi k varčevanju z gorivom. Glavna prednost tega menjalnika je, da skoraj nikoli ne povzroča težav in popravila le redko potrebuje pred 500.000 prevoženimi kilometri.
Bi rekel, da je delovanje avtomatskega menjalnika močno pogojeno z delovanje samega motorja. Daleč najbolj zoptimiziran je geartronic v kombinaciji z d5 motorjem od Volvota. Agregat je pevaljni dizel, deluje zelo uglajeno za svojih skoraj 2500 ccm brez dizelaškega klenkanja… ...prikaži veča skorajda. To posledično na celotno vozila ne prenaša preteranih odvečnih vibracij, ki pa za materiale sploh na dolgi rok niso ok. Ravno prav cilindrov, ravno prav konjev...pa stroj deluje zelo zelo dolgo lahko...