Preprosta in cenovno ugodna rešitev so vžigalni kabli za povezavo akumulatorja z »zdravim« iz drugega avtomobila, ki bi danes skoraj morali biti v prtljažniku vsakega avtomobila. Zunanji vir energije je namreč edini način za vžig avtomobila z izpraznjenim akumulatorjem, saj porivanje ali vleka nista priporočljiva ali sta celo nevarna za motor.
Tudi njihova uporaba je preprosta, saj dva vira energije, izpraznjenega in polnega, z njimi enostavno povežemo med seboj. A pri njihovi uporabi je vseeno potrebne nekaj previdnosti, saj lahko poškodujemo akumulator ali električno napeljavo v avtomobilu. Pomembno je torej predvsem, da akumulatorja pravilno povežemo med seboj.
Ustrezni»dajalec« elektrike
Pozorni bi morali biti tudi, kateri »avtomobil bo »donor« elektrike. Če je namreč to le možno, naj bosta oba avtomobila približno enake moči in velikosti motorja. To bo namreč pomenilo, da sta podobno zmogljiva tudi njuna sistema za polnjenje akumulatorja.
Pomemben pa je predvsem podatek o napetosti električne napeljave. Dolgo časa, potem ko so proizvajalci v šestedesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opustili 6-voltno napetost, načeloma ni bilo težav, saj električni sistemi vseh avtomobilov načeloma delovali pri napetosti 12 voltov. V zadnjih letih pa se uveljavlja 48-voltna napetost, ki ni kompatibilna z 12-voltno. Na neustrezno napetost so občutljive predvsem elektronske kontrolne enote, ki se lahko zaradi električnega udara tudi nepopravljivo pokvarijo.
Postopek povezovanja
Najprej priključek prvega kabla, ta je večinoma rdeče barve, nataknite na pozitivno (+) elektrodo izpraznjenega akumulatorja. Ker je napetost v njem nizka, je manj nevarnosti, da bi z nerodnim ravnanjem , če bi denimo z drugim polom kabla udarili ob pločevino avtomobila, povzročili škodo zaradi kratkega stika. Drugi priključek rdečega kabla potem nataknite na pozitivno elektrodo akumulatorja v pomožnem avtomobilu. Potem drugi kabel, ki je običajno črne barve, z enim priključkom povežite z negativno elektrodo na akumulatorju pomožnega avtomobila, drugi pa povežete z maso avtomobila z izpraznjenim akumulatorjem, najbolje, da čim bliže zaganjalniku.
Večina voznikov ne ve, da kabla z negativnim polom ne smemo neposredno povezati z negativnim polom praznega akumulatorja, ampak z maso avtomobila, s katero je negativni pol akumulatorja tako ali tako neposredno povezan. To je pomembno zato, ker kmalu po sklenitvi električnega tokokroga začnejo iz elektrolita izhajati eksplozivni hlapi, ki bi lahko zaradi iskre na elektrodi eksplodirali. Takšna eksplozija sicer ni nevarna za ljudi, vendar pa rada povzroči zlom ohišja akumulatorja, sploh, če je to zaradi mraza krhko. V tem primeru lahko na plano steče zelo korozivni elektrolit, ki lahko v skrajnem primeru povzroči celo požar.
Nekateri avtomobili imajo akumulator v zadnjem delu ali pa je nedosegljiv zaradi katerega drugega razloga. V tem primeru so, običajno v motornem prostoru, na voljo posebni priključki za kable. Nekateri avtomobili jih imajo kljub temu, da je akumulator povsem dostopen. Če jih avtomobil ima, jih uporabite, saj zagotavljajo povezavo z manjšimi izgubami napetosti. Ko akumulatorja s kabli povezujete med seboj, se tudi ne dotikajte avtomobila.
Donorski avtomobil naj deluje
Ko avtomobila povezujete med seboj, naj bo donorski avtomobil ugasnjen, pred zagonom problematičnega, pa ga le vžgite, saj bo delujoč zagotovil več elektrike. Še bolj je, če motor deluje s povišanimi vrtljaji. Če je akumulator povsem izpraznjen ali pa ima problematično vozilo večji motor od donorskega, je pred poskusom zagona dobro tudi malo počakati. Včasih je dovolj deset minut, včasih pa je potrebno celo pol ure.
Pozorni bodite tudi na karakteristike kablov. Ti se običajno delijo na dve osnovi skupini, za bencinske ali dizelske avtomobile, razlika pa je v toku, ki ga lahko prevajajo. Lastniki dizelskih avtomobilov bi morali kupiti takšne, ki lahko prevajajo vsaj 500-amperski tok, v primeru večjih motorjev pa celo 600-amperskega. Za zagon bencinskega motorja bodo nasprotno praviloma dovolj kabli za 350-amperski tok. Kabli bi morali biti dolgi vsaj tri metre, pomembno pa je tudi, kakšni so in s kakšnega materiala so izdelani priključki. Kakovostni so večinoma izdelani iz bakra. In tudi tu načeloma velja, da višja cena prinaša višjo kakovost.
Kaj pa »tradicionalni« metodi za zagon motorja: porivanja ali vlečenje avtomobila? Proizvajalci tega ne priporočajo, saj bi lahko poškodovali katalizator ali pa bi preskočila jermena ali veriga, kar bi privedlo do resnih poškodb motorja. Poleg tega takšno početje niti ne bi bilo učinkovito. Današnji sistem namreč za zagon motorja potrebujejo vsaj minimalno električno napetost (okrog 5 voltov), ki je porivanje ali vleka avtomobila ne zagotovita. Nekateri avtomobili brez elektrike ne zaženejo niti sistema za vbrizgavanje goriva. Kabli so za zagon »klinično mrtvega« avtomobila torej nujno potrebni.
