Braneta Legana gotovo zelo dobro poznajo vsi vozniki, ki so na Vranskem opravljali tečaj varne vožnje, prav tako pa tudi tisti, ki poklicno ali kot bralci medijev spremljamo problematiko prometne varnosti pri nas. Zato nas je seveda zanimalo, kaj nam lahko ob upokojitvi pove o svojih izkušnjah na področju vzgoje voznikov in varnostne problematike v prometu.
Za vami je dolga kariera inštruktorja varne vožnje. Kako danes gledate nanjo?
Inštruktor varne vožnje sem že kar 25 let. Začetki mojega delovanja na tem področju segajo v leto 1997, ko sem se začel med prvimi ukvarjati s tematiko poučevanja varne vožnje. Na področju avtomobilizma je sicer prve tečaje začel opravljati Brane Küzmič, sam pa sem z treningi varne vožnje začel na področju motociklizma. Leta 1997 sem torej prve tečaje varne vožnje začel izvajati z motoristi.
Če zdaj pomislim za nazaj, so bili prvi začetki izvajanje tečajev varne vožnje precej pogumni. Ljudje so me namreč gledali postrani in se norčevali z mene: »Češ, kaj se pa ta gre.« Danes je drugače. Danes so tečaji za motoriste zelo cenjeni, sploh zato, ker smo v okviru AMZS centra varne vožnje na Vranskem to dobro zastavili. Ekipa inštruktorjev, ki je danes tam, je zelo sposobna in strokovna. To je prineslo teh 25 let.
Domnevam, da tečajev niste začeli opravljati v okviru AMZS?
Ne. Z njimi sem začel kot policijski inštruktor, šele potem pa me je poneslo civilne vode. K sodelovanju me je namreč povabil BMW, ki ga je tedaj pri nas še zastopala družba Avto Aktiv. Preko njih smo začeli tudi izvajati tečaje. V tem okviru sem v letih 2000 in 2001 odšel tudi na tečaj varne vožnje v Nemčijo, k BMW-ju, kjer sem pridobil vse licence za motor in tudi avtomobil, ki sem jih pri njih lahko pridobil. Tam sem pridobil tudi veliko dodatnega zares strokovnega znanja, s katerim sem precej razširil svoje osebno znanje, ki sem ga do tedaj z motorjem nabral v različnih situacijah na cesti. Od tedaj je bilo moje znanje dodatno podprto s stroko in na ta način mi je do danes uspelo vse dobro opraviti in navsezadnje tudi preživeti na cesti.
Kako pa so se v tem času spreminjali promet, avtomobilizem, motociklizem in ostale oblike prometa?
Lahko rečem, da sem vozniške izkušnje začel pridobivati takoj, ko sem uspel splezati na vozilo. Najprej so to bili mopedi in motorji, potem pa tudi avtomobili po gozdnih cestah. Potem sem odšel na kadetsko šolo in nadaljeval kot miličnik. Iz splošne policijske postaje sem zelo hitro prišel v specialno enoto, kjer so bile neke posebnosti. Potem pa sem začel delati v prometni policiji, kar sem si vedno želel prav zaradi stika z motorji, avtomobili, tovornjaki in drugimi prometnimi sredstvi. Tukaj sem potem zares začel pridobivati izkušnje o varnosti v prometu.
V začetku sem imel sicer svoje motorje, s katerimi sem se vozil v prostem času. Bil sem tudi eden redkih, ki so imeli konec sedemdesetih let močne motorje. Imel sem denimo ducati 750, ki je bil tedaj redkost v Sloveniji, pa tudi ostale motorje. Hčerke so povzročile, da sem za vsako prodal tudi motor, kar je bilo nekaj razumljivega. Ko pa so otroci odrasli, sem ponovno sedel na motor, z menoj pa tudi žena. Lahko rečem, da sva z motorjem prevozila praktično celo Evropo, kjer sem nabral veliko izkušenj.
Kar se pa tiče same službe, sem se na prometni policiji ukvarjal s problematiko in reševanjem prometnih nesreč. To mi je dalo dodatno razmišljanje o varnosti in o tem, kar se na cesti dogaja. Spomnim se obdobja, ko je bilo na slovenskih cestah na leto tudi do 700 mrtvih. To so bila v prometu res črna leta. Današnje stanje, če pogledamo nazaj, je res velik uspeh za vse, ki so sodelovali pri tem. Takoj po tistem ko smo začeli hitreje graditi avtoceste, se je število smrtnih žrtev začelo zmanjševati. K temu pa je gotovo pripomogel tudi napredek avtomobilske in motociklistične industrije z naprednimi varnostnimi sistemi. Sistem ABS je zares tisti, ki rešuje življenja, a tudi ostali. Izstopa tudi ESP, ki je že dosegljiv tudi na motornih kolesih. Vsa ta napredna tehnika gotovo tudi pripomore k zmanjševanju števila prometnih nesreč in njihove intenzivnosti.
Evropski zakonodajalci zdaj zahtevajo vedno nove in nove varnostne sisteme. Morda to vodi ravno v nasprotno smer? Da bodo začeli ljudje preveč zaupati varnostnim sistemom in ne bodo tako pozorni na promet? Navsezadnje je še vedno voznik tisti, ki mora voziti avto.
Res je, da je voznik kljub asistenčnim sistemom, še vedno tisti, ki odloča in tudi odgovarja za svoja dejanja in obnašanje na cesti. Res je, da se marsikdo, ki ima avtomobil ali motorno kolo s sistemi, ki mu omogočajo boljši nadzor nad vožnjo, tudi prepusti nadzoru teh sistemov. Vendar ti sistemi niso namenjeni temu. Ti sistemi so namenjeni nadzoru voznika, kako vozi. Voznik pa mora še vedno ohraniti nadzor nad vožnjo. Sistemi so tisti, ki voznika opozorijo, da je nekaj narobe naredil, da je storil napako. In takrat se oglasijo in tudi posredujejo. Pomembno je predvsem razumevanje njihovega delovanja.
Kakšne pa so vaše izkušnje s tečajev? Se to pozna?
Na tečajih varne vožnje ljudje seveda spoznavajo te sisteme. Marsikdo prvič sploh spozna, kako deluje ABS, in je kar nekako presenečen. S spremljanjem prometnih nesreč smo ugotovil, da se ogromno voznic in voznikov na cesti, ko pride do kritične situacije, enostavno ne zaveda, kako deluje avtomobil. Bojijo se pritisniti na zavoro zato premalo ali prepozno zavirajo. Nekateri pa se preprosto prepustijo pričakovanju, da bo avto kar sam naredil vse. Ne, avto ne naredi vsega sam. Voznik je tisti, ki mora pritisniti na zavoro in tudi vsi asistenčni sistemi delujejo le, če jih zna aktivirati. ABS se denimo vključi, ko nekdo močno pritisne na zavoro in med zaviranjem poskrbi za stabilnost in vodljivost avtomobila. Razumevanje vseh teh sistemov je tisto, ki odloča.
Na tečajih varne vožnje se ljudje seznanijo s tem. Spoznajo delovanje sistemov in tudi to, kakšna je njihova vloga, ki je pomembna pri obvladanju avtomobila. Tudi sistem za stabilizacijo vozila se da spoznavati. Na Vranskem obstaja tudi posebni program, kjer se inštruktor posebej posveti spoznavanju tega in vseh ostalih asistenčnih sistemov: sistemov za prepoznavanje ovire, opozarjanje na pešce in kolesarje, zaviranje pred oviro in preprečevanje trčenja, sledenje voznega pasu, ACC… Morda lahko vsem voznikom in voznicam, ki imajo v avtomobilih takšne sisteme, priporočim, da se enostavno oglasijo na Vranskem in delovanje sistemov preskusijo.
Kakšni vozniki pa smo Slovenci?
Na to vprašanje pogosto naletim. Lahko rečem, da se je v mojih 40 ali 45 letih spremljanja prometa tudi vozniška kultura Slovencev precej spremenila. Slovenci smo se izboljšali. Ogromno so k temu pripomogli dobri zgledi, razvoj tehnologije pa je tudi naredil svoje. Čedalje več je tudi strpnosti, vendar še vedno premalo. Še vedno se pojavlja nestrpnost do starejših voznikov, mladih voznikov, kolesarjev in pešcev. Veliko nestrpnosti je še prisotne, vendar gre na bolje.
Sami sebe lahko sicer postavimo v neko vlogo. Kako se obnašam, ko sem pešec, kako kot kolesar ali kot voznika avtomobila? Ko so v avtomobilu, veliko ljudi opazi, da jih moti neustrezno ali celo agresivno vedenje kolesarjev in pešcev. Če se potem v vlogi kolesarjev ali pešcev enako vedejo do avtomobilistov, je to narobe. Kot pešci in kolesarji, ki se neustrezno obnašamo, namreč zelo dobro poznamo prometna pravila, a jih pa pogosto ignoriramo in prezremo. Včasih tudi nehote. Enako pa v nasprotni smeri velja tudi, ko smo v vlogi avtomobilistov. Velika težava pa nastane, ko so z nami otroci ali vnuki in jih s svojim vedenjem popolnoma narobe vzgajamo.
Se to pozna pri mladih voznikih. Se pozna, kako so jih vzgajali starši?
Pozna se, zelo se pozna. Lahko povem lastni primer. Imam dve hčerki. Starostna razlika med njima je osem let. Ko se je z mano začela voziti prva, saj ne, da sem agresivno vozil, a tedaj pripenjanje z varnostnim pasom še ni bilo samoumevno, otroški sedeži pa so bili še redki. Naslednja hči, ki se je rodila osem let pozneje, je bila že deležna novosti, ki so bile tedaj že uveljavljene. Ko je začela voziti, z njo ni bilo težav, ko se je morala pripeti z varnostnim pasom, ter si pravilno nastaviti sedež in volan. Pri prvi hčeri je bilo potrebnega več dela in vzpodbujanja, da je prišla do tega. Danes sta si kot voznici bolj ali manj enaki, so pa še vedno drobne razlike. Rekel bi, da je to z leti prinesla vsa ta tehnika. A velja tudi, da nas otroci gledajo in kopirajo. In kakor se bomo obnašali mi, se bodo tudi oni obnašali v svojem življenju.
Ljudje pravijo: »Kako pa so v našem času otroci preživeli, pa se niso pripenjali?« Je bil nekoč promet lažji, redkejši ali pa je to zgolj ukoreninjeno prepričanje?
Menim, da bi, če bi šli primerjat statistične podatke za trideset in več let nazaj, izluščili, da je bilo tedaj v prometnih nesrečah mrtvih tudi precej otrok. Danes so ti podatki veliko bolj vzpodbudni. Ugotovimo lahko, da je v prometnih nesrečah zelo malo otroških žrtev. Ravno tehnika je pripomogle k temu. Pripomoglo pa je tudi to, da se starši bolj zavedajo svoje odgovornosti v prevozu otrok. Nekoč, ne da nismo razmišljali o tem, a avtomobili so bili manj varni, v nesrečah so bile običajne hude poškodbe. Danes je tega veliko manj. Veliko je naredila tehnika, a veliko tudi zavedanje ljudi.
Nekateri tega še ne razumejo, a so redki. Vzpodbudno je, da se ljudje zavedajo pomena varnosti. Ko govorimo o prevozu otrok. V teh letih sem opazil, do so vozniki na poti do šole, ko vozijo svoj naraščaj, zelo previdni, ko pa enkrat otroka oddajo, pa na to nekako pozabijo. Tega je še vedno kar precej. Za svojega otroka poskrbijo, pozabijo pa na druge in o tem ne razmišljajo. Tukaj bi morali še veliko narediti.
Kdo pa so po vašem mnenju boljši vozniki, moški ali ženske?
Mislim, da se lahko moški kar enačijo z ženskami. Ne ženske z moškimi, ampak moški z ženskami. Bilo je neko obdobje, ko so ženske postale precej bolj previdne, dobre voznice, tako da so bili moški v slabšem položaju. Danes se je to spet precej izenačilo. Iz svojega aktivnega dela kot inštruktorja varne vožnje lahko povem, da so bila dekleta nekaj časa precej bolj zainteresirane, kako osvojiti veščine varne vožnje, kot pa fantje. Ne da moški vozniki niso bili zainteresirani, a ženske so bile veliko bolj. Ženske poskušajo na tečajih varne vožnje pridobiti precej več znanja.
Kako pa je s tistimi, ki poskušajo z udeležbo na tečaju varne vožnje doseči izbris negativnih točk?
Pri teh voznikih in voznicah so odzivi zelo različni. Marsikdo meni, da to ni potrebno, da so ga na tečaj prisilili in da mu hočejo »samo pobrati denar«. Ogromno pa je takih, ki na koncu tečaja, ki ga morajo opraviti, povedo: »Še dobro da sem dobil te točke in videl, kako in zakaj se kaj dogaja. Zdaj laže in bolje razumem, zakaj se mi kaj na cesti lahko zgodi.« Odzivi so različni, od zelo negativnih do zelo pozitivnih. Še največ je odzivov je tudi tu pri ženskah. Mogoče nekateri mlajši vozniki manj dojamejo pomen tega, zakaj so se morali tečaja udeležiti, a so tudi med njimi razlike.
Lahko v zvezi s tem poveste kakšno anekdoto?
Moram reči, takšno vprašanje dobim pogosto. Nanj težko odgovorim. Zelo pogosto se je pojavila takšna situacija. Nekoga je bilo zelo težko prepričati, da naj si ustrezno nastavi vozniški sedež. »To me utesnjuje, ne morem voziti, sem preblizu volana,« so v tem primeru pogoste besede. A iz vaje v vajo, predvsem pa, ko je bila na vrsti res zahtevna vaja, ki je pogojevala ustrezen položaj za volanom, pa je videl, da mu bo uspelo le, če bo pravilno sedel.. Na koncu je sam priznal, da smo imeli prav. Pri tečajnikih je sicer ogromno različnih odzivov. Morda so najboljši odzivi tistih, ko so spoznali, kaj lahko naredijo s svojim avtomobilom in kako ga lahko obvladajo v situacijah na poligonu.
Z motoristi je drugače. So tudi izkušeni in rutinirani motoristi, ki so prevozili praktično ves svet, na koncu pa rečejo: »Le kako sem do zdaj preživel. Šele zdaj vidim, da sploh ne znam voziti.« Lahko omenim takšne odzive, kakšne prave anekdote pa se ne morem spomniti.
Sam sem denimo dolgo imel težave z vožnjo preko odmične plošče, dokler mi niso razložili, da moram le gledati naravnost…
Drži, kamor gledamo, tja gre tudi avto. Iz tega izhaja tudi to, da včasih prevečkrat razmišljamo in se obnašamo, kot da je vožnja avtomobila nekaj samoumevnega. Ne ni. Avtošola vam posreduje neko znanje, z izkušnjami pridobite svoje, tehnika k temu tudi doda svoje, vendar se mora voznik še vedno zavedati, da vožnja ni nekaj samoumevnega, ampak je treba voziti premišljeno in predvsem opazovati okolico ter prepoznavati nevarnosti. Tega se danes premalo zavedamo in pozornosti ne dajemo pomena, ki bi ji ga morali. V tem oziru je ravno telefon tisti, ki odvrača pozornost voznika in v prometu lahko povzroči hude probleme.
Ko smo ravno pri telefonu: kako pa ocenjujete vse večjo prisotnost zaslonov v avtomobilih ?
Moje osebno mnenje je, da zasloni jemljejo voznikom preveč pozornosti in niso ugodni. Kako pomemben je pogled voznika na cesto, je raziskano, je zelo jasno, vendar trenutno vlada moda zaslonov. Morda bi omenil govorno upravljanje, ki je bolj ustrezno ali ugodno. Sicer pa sistemov ne bi smeli upravljati med vožnjo, ampak bi se morali ustaviti. So pa tudi določene funkcije, ki jih je treba urediti med vožnjo. Te bi morale biti urejene na ta način, da čim manj motijo voznika. Žal pa marsikdaj niso.
Verjetno se na to ob daljši uporabi voznik navadi?
Vseeno. Ko rabim aplikacijo v takem programu, jo moram iskati z rokami in očmi. Že prostoročno telefoniranje vozniku vzame nekaj pozornosti. In čim mora pozornost usmeriti s ceste, je to problem. So določeni sistemi, izklop sistema za nadzor nad zdrsom pogonskih koles, denimo, za katere ne bi smeli iti v meni na zaslonu. Njihovemu upravljanju bi moral enostavno biti namenjen fizični gumb, ki bi ga pritisnili in bi bila zadeva rešena.
Mi se pogosto pritožujemo nad sistemom za zadrževanje avtomobila na voznem pasu. Včasih se nam zdi celo nevaren.
V tem ne vidim problema. Sistem, če ga vozniki in voznice uporabljajo, izboljša natančnost vožnje. Temu so sistemi tudi namenjeni. Da izboljšujejo voznikovo vožnjo. In če se voznik navadi bolj natančne vožnje, sistemu enostavno ne bo treba delati. Ko posreduje, takoj opozori, da si nekaj narobe naredil.
Ste imeli pri svojem delu primer, ko bi za koga radikalno rekli, da ne bi smel imeti vozniškega izpita? Ljudje smo zelo različni.
Da ljudje smo različni. Nekdo, ki ne razume svoje vloge v prometu, ne bi smel na cesto. Ki ne razume, zakaj obstajajo pravila, ki jih vedno zavestno ignorira. Tak voznik zares ne bi smel na cesto. Zakaj do tega pride, ali ni sposoben razumevanja ali pa odklanja vse, tu pa bi morala pokazati veljavo druga stroka. Najdejo se takšni, ki motorično ali kognitivno niso sposobni upravljati avtomobila ali udeležbe v prometu. Pri tem se postavi vprašanje, kako je dobil izpit in pravico, da se udeležuje v prometu.
Menite, da bi bilo dobro, če bi imeli v Sloveniji dirkališče? Da bi se ljudje zdivjali in tega ne bi počeli na cesti?
Moje že dve desetletij znano mnenje je, da Slovenija nujno potrebuje dirkališče ali celo več dirkališč. Dirkališče bi konec koncev marsikomu omogočilo, da se tam znori. Tam naj vozniki norijo, ne na cesti. Vse je namreč lažje in lažje je tudi preživeti. Seveda se lahko tudi na dirkališču zgodi tragedija, vendar je promet enosmeren in tudi »norcem« je zagotovljeno več varnosti, Ko bo nekdo enkrat dobil izkušnjo z dirkališča, na cesti tega ne bo več preskušal. Ko sem šel prvič z dirkališča, sem se na cesti vozil »kot po jajcih«. Še vedno sem bil namreč pod vtisom dveh situacij, ki sta mi dali misliti. Šele na dirkališču sem videl, da ne znam voziti, potem pa sem se pustil naučiti. Težava je, da ljudje nekaj vidijo na televiziji, potem pa gredo to vadit na cesto. Vendar cesta ni namenjena treningu vožnje. Temu je namenjeno dirkališče. Dirkališče je zato nacionalnega pomena.
So torej drakonske omejitve in kazni res recept za izboljšanje stanja v prometu?
Nekomu kazni pomagajo, drugemu pa ne. Še vedno je bolj pomembno priti do spoznanja, da se zaradi velike hitrosti začne marsikaj dogajati in to hitreje. Hitrost je namreč tista, ki v osnovi omejuje sposobnost voznika, da na prostoru, kjer se trenutno nahaja, ustrezno reagira. Tukaj je problem. Pri nižji hitrost lažje nekdo nekaj vidi, laže se odzove, laže obvlada avto. Visoka hitrost je tista, ki to oteži ali celo onemogoči. Pravijo, da hitrost ubija, vendar zares ubija nerazumevanje, kaj se lahko pri visoki hitrosti zgodi. Sam sem se na dirkališču peljal 300 kilometrov na uro in sem še kar živ. Marsikdo se je peljal še hitreje in zaradi same hitrosti ni umrl. Ubija nerazumevanje in neznanje, ki ju velika hitrost le še bolj izpostavi.
10 let pred njim sem spoznal, da ne znam voziti po snegu. Zato sem poiskal varen kraj za vadbišče (raven …
Amazon je za vsak teden spletnega dela od doma plačal od 6000 do 10.000 evrov. Za prvi mesec sem od …
Niso preživeli ali pa so postali invalidi. Poznam dobro dva primera, ko je otroka ob trčenju vrglo iz avta čez …