Specializantka psihoanalitične psihoterapije Eva Kokol pojasnjuje, da se pri svojem delu srečujem z nalogo, da se razodene nežnost in ranljivost notranjega otroka, ki kriči po ljubezni. Pravi, da se z ozaveščenem travm in psihodinamike med starši in otroci ustvarja prostor za sprejemanje, obžalovanje ter odpuščanje: "Z vsakim korakom zacelimo kanček ran in na koncu spoznamo kakšno življenjsko darilo so prinesle seboj."
Ranjeni otroci
"Kot dojenčki, ki smo privekali v svet, smo popolnoma prepuščeni našim skrbnikom. Izkustvo popolne predanosti in odvisnosti, prinaša seboj temeljno doživljanje, ki nas bo spremljalo celotno življenje," pojasnjuje Eva Kokol. Uglašenost naših staršev, na naše notranje potrebe po varnosti, negi in ugodju po njenih besedah ustvarja vzorčne modele, na katerih se bo gradil vedenjsko-kognitivni in emocionalni razvoj.
Pojasnjuje, da je biti otrok močno povezano z ranljivostjo: "Vsak otrok hlepi po občutku ljubezni, saj mu zagotavlja občutek varnosti in možnost razvoja. Nenehna bitka v vsakem posamezniku se kaže ravno na tem področju. „Biti ljubljen“ je klic vsakega otroka, arhetip le tega pa še ostaja v nas tudi takrat ko smo odrasli."
Eva pravi, da skozi odraščanje vsak posameznik izkusi ranjenost, ki jo prinaša pozicija odvisnega otroka in težnja po ljubezni, ki nam zagotavlja preživetje. Vprašanje pa je, kako globoke so te rane.
O obrambnih mehanizmih
"Kot otroci smo vsi nezavedno ustvarjali obrambne mehanizme, ki so nas obvarovali pred občutkom ranjenosti, krojili strategije kako pridobiti občutek ljubljenosti in z tem gradili naš notranji jaz, ki se je na podlagi ponotranjenja občutka ljubljenosti vedno bolj gradil ter krepil," opisuje specializantka psihoanalitične psihoterapije.
"Močni odnosni vzorci, ki so nastali iz odnosa med vami kot otrokom ter vašo mamo in očetom, predstavljajo model, kateremu nezavedno sledimo celotno življenje," pravi.
Dodaja, da je odnos, ki je temeljil na osnovi ljubeznivega sprejemanja vaše individualnosti ter dopuščanja individualnosti, dober predpogoj za izpopolnjujoče odnose. "Če pa temu ni bilo tako, ste po svojega notranjega otroka vedno bolj zapirali za nezrelimi obrambami, ki so vam omogočile „psihično preživetje“. Ta otrok je še vedno v sebi neljubljen, saj se je za ljubezen moral podrediti, prekomerno prilagajat, zanikat samega sebe, samo zato da bo sprejet," pravi Eva. Odnos med starši in otroci je tako po njenih besedah lahko poln ran in bolečin, ki živijo naprej v odrasli osebi.
Človek, ki je živel v agresivnem okolju po njenih besedah praviloma ne zaupa, je ves čas na preži in skriva svoja čustva: »Obrambe so enake kot v otroštvu, čeprav morda sedanje okolje več ni tako ogrožajoče kot je bilo tedaj.« Tako je posameznik ujet v staro zgodbo, življenje pa se ves čas nadaljuje v začaranem krogu.
Eva meni, da moramo prisluhniti temu ranjenemu otroku in ga odrešiti. "Pot k svojim temnim najbolj ranljivim delom ni enostavna. Večje kot so rane, težje je vstopiti v stik z svojim ranjenim otrokom," pravi.
Ključ do celjenja starih otroških ran je po njenih besedah v tem, da se jih zavedamo, jih ozavestimo v varnem okolju in obžalujemo za izgubljeni deli otroštva: "Ali bolje rečeno za izgubljenimi deli izpopolnjujočega odnosa med mamo in očetom, ki nista zmogla dati več. Na koncu sledi odpuščanje, saj so tudi naši straši samo ranjeni otroci."
Pomoč psihoterapevta je po njenem mnenju treba poiskati tedaj, ko "je v vas ogromno bolečine ali občutek velike praznine, ki se odražata skozi številne simptome."
