Lara Slivnik je možgansko doživela pri 30-letih, med rojevanjem drugega otroka. Po 14-dneh na ginekološkem oddelku v kliničnem centru in še 14-dneh v porodnišnici je skupaj z možem in novorojenčkom odšla v univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, kjer je preživela skoraj šest mesecev.
Učenje vsakdanjih opravil
Skoraj dvajset let po dogodku še vedno ne more ne uporabljati desne roke, zato se je morala naučiti vsakdanja opravila, kot so zavezovanje vezalk, ločevanje rumenjaka in beljaka ter vožnjo avtomobila, opraviti z levo roko. Dodala je, da je po možganski kapi tudi doktorirala z levo roko. "Podzavestno pa sem vedela, da nisem takšna, kot sem bila prej. Tudi danes mi je težko pripovedovati," je dodala Slivnikov, ki ji bolezen ni prišla do živega.
Strokovnjaki pričakujejo, da bo število možganskih kapi do leta 2035 naraslo za 25 odstotkov, kar pomeni, da bo takrat v Evropi s posledicami možganske kapi živelo skoraj pol milijona ljudi. Ena od študij pa je še pokazala, da ni vseeno, v kateri izmed evropskih državi utrpiš možgansko kap.
V nekaterih evropskih državah lahko preživiš z manjšimi posledicami, v drugih je možnost preživetja ali sodobnega zdravljenja bistveno manjša, so pojasnili strokovnjaki na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu - Soča (URI Soča). V okviru Evropske unije sedaj pripravljajo akcijski načrt za zmanjšanje možganskih kapi in poenotenje oskrbe teh bolnikov, ki je pomanjkljiva tudi v Sloveniji.
Bolnikove sposobnosti za vožnjo pogosto neocenjene
Strokovnjaki so opozorili, da potrebujemo predvsem bolj urejeno oskrbo in rehabilitacijo tudi na nacionalnem nivoju. Klinična psihologinja Barbara Starovasnik Žagavec je na primer izpostavila spremenjene zmožnosti pri vožnji, ki pri bolnikih z nevrološkimi boleznimi niso ponovno ocenjene. Vožnja avtomobila namreč zahteva številne sposobnosti; od hitrega odzivanja, poznavanja pravil vožnje, sposobnosti presoje razmer v prometu, prilagajanja hitrosti in razdalje ...
Na cesto po lastni presoji
"Raziskave kažejo, da se spremembe v miselnih sposobnostih v akutnem obdobju pojavljajo kar pri 92 odstotkih bolnikov, do 60 odstotkov teh posledic ostane tudi v kroničnem obdobju. Posebej pri bolnikih, kjer je okrevanje na motoričnem področju ugodno potekalo, lahko brez sistematične ocene posledice na miselnem področju ostanejo spregledane in predstavljajo tveganje pri vračanju k vožnji osebnega avtomobila," je ponazorila specializantka klinične psihologije Vesna Mlinarič Lešnik.
V Sloveniji takšno ocenjevanje trenutno poteka v sklopu Ambulante za voznike v URI Soča, vendar področje ni jasno zakonsko opredeljeno. Zaradi tega je odločitev glede vožnje pogosto v rokah bolnika in njegove lastne presoje. "Tako v vsakdanjem življenju srečujemo tudi voznike, ki so kljub posledicam bolezni aktivni udeleženci v cestnem prometu, in lahko ogrožajo svojo varnost in tudi varnost drugih udeležencev v prometu," je opozorila strokovnjakinja.
"Največ bolnikov je rehabilitiranih v zdraviliščih, kjer rehabilitacija ni celostna."
Veliko jih potrebuje pomoč
Štirideset odstotkov bolnikov ima po možganski kapi zmerne, 15 do 30 odstotkov pa hujše težave pri funkcioniranju, več kot polovica jih potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. "Bolniki in njegovi najbližji se morajo soočiti z zmanjšano zmožnostjo za gibanje, sporazumevanje, slabšimi sposobnostmi pri dnevnih opravilih, morda tudi s številnimi ovirami v domačem in zunanjem okolju, pojavijo se čustvene stiske, poveča se nevarnost za poškodbe," je dodala fizioterapevtka Nika Goljar in ob tem dodala, da so padci po možganski kapi dvakrat pogostejši.
Žalovanje za izgubljenim zdravjem
Sicer pri okrevanju po možganski kapi bolnik potrebuje tudi psihološko pomoč. Sledi namreč dolgo okrevanje, hkrati pa proces žalovanja za izgubljenim zdravjem. "Občutek, da so zaradi bolezni lahko naenkrat vzeti samostojnost, dostojanstvo in tudi osebna integriteta, je strašljiv. Nepredstavljive pa so stiske bolnika, ki se mora spoprijeti z resnimi in dolgotrajnimi posledicami bolezni" je pojasnila Starovasnik Žgavčeva. Kot je dodala, možganska kap ne prizadene samo bolnika, ampak tudi družino. Strokovnjakinja je še opozorila, da je klinični psiholog sicer v oporo takoj ob nastanku kapi in v procesu rehabilitacije, ki po kapi poteka vsekakor več kot leto dni, vendar je po mnenju mreža za tovrstno pomoč v Sloveniji premalo razvejana in prepogosto omejena le na bolnišnice.
Za možnost vračanja na delo so ključnega pomena delodajalci
V Centru za poklicno rehabilitacijo so od januarja 2012 do decembra 2016 obravnavali 124 pacientov po možganski kapi. Povprečna starost ob dogodku je bila 42 let. V času začetka obravnave je bilo 29 odstotkov brezposelnih in 71 odstotkov v delovnem razmerju. Povprečna delovna doba je bila 22 let.
Po prvi oceni zmožnosti za delo so pri 69 odstotkih ocenili, da se ne morejo vrniti v službo in pri 31, da so zmožni za delo, kar pomeni, da so pri tem dobili tudi strokovno pomoč. "Statistika kaže, da smo pri vračanju bolnikov po možganski kapi na delo nekje v običajnem povprečju," je dejala zdravnica Metka Teržan in poudarila, da tudi bolniki uspešnost zdravljenja pogojujejo z delovno spodobnostjo. Po njeni oceni so za možnost vračanja na delo ključnega pomena delodajalci. "Žal nam je, da takšni projekti niso možni v širšem slovenskem prostoru," je dodala.
vanda.levstik@zurnal24.si
V Avstriji opažam, da starejšim, pa tudim tisti z manjšimi zmožnostmi vožnje z avtomobilom, mobilnosti ne odvzamejo, vendar smejo taki vozit avto, ki gre največ 45km/h.