27. februarja je državo prizadel potres z magnitudo 8,8 in velja za peti največji potres na svetu, odkar potrese merijo. Najhuje jo je odnesel osrednji del Čila, močno tresenje tal pa je sprožilo tudi cunamije. Na nevarnost pred njimi so opozarjali celo na Havajih.
Po zadnjih podatkih je v potresu umrlo 521 ljudi, okoli dva milijona ljudi pa je ostalo brez domov.
Skoraj osem mesecev po potresu pa je nekoč cvetoče pristanišče Talcahuano, ki je od glavnega mesta Santiago de Chile oddaljeno okoli 483 kilometrov, še vedno paralizirano. Tamkajšnje hiše so še vedno porušene, potniški promet pa je zelo okrnjen.
Pred mestom pa v zasilnih domovih še vedno živi 600 ljudi. "Pozabljeni smo," je za britanski časnik Daily Telegraph dejala vodja kampa, 40-letna Cecilia Vallejos, "v primerjavi s pozornostjo pri reševanju rudarjev. Seveda, kot vsi Čilenci smo zelo veseli, da so rešeni. Toda oni so bili tam le dva meseca. Mi še vedno živimo tukaj."
Vallejosova se ob tem spominja, kako je bilo tisto noč, ko se je zemlja močno stresla. "Pograbili smo, kar nam je prišlo pod roko, in pobegnili, saj smo vedeli, da takšnemu potresu sledi cunami." Več tisoč ljudi je po njenih besedah takrat zapustilo domove in za sabo gledalo poškodovane hiše.
"Nato je prišla voda. Nismo je videli, saj je bila popolna tema, vendar smo jo slišali in čutili. Da smo se rešili, smo se povzpeli na hrib in se prijeli za veje, da nas voda ne bi odnesla."
Naslednji dan so se vrnili in videli, da je mesto popolnoma uničeno. "Samo ena hiša v moji ulici še vedno stoji in ribiške ladje so bile raztreščene po ulici, nekatere pa je naplavilo več metrov v notranjost. Takrat smo izgubili svoje domove in svojo sosesko," še pravi Vallejosova.
Tri mesece so nato živeli v zabojnikih, ki so jih pripeljale človekoljubne organizacije, junija pa so jim čilske oblasti razdelile lesene domove, ki za vsako družino merijo tri krat pet metrov.
"Prenašamo vodo z enega konca kampa in štiri družine si jo v lavorju delimo za umivanje," pa razlaga 60-letna vdova Maria Vasques iz mesta El Moro, ki je del svojega bivališča spremenila v majho trgovino toaletnih izdelkov.
"Veseli smo, da smo preživeli potres, toda koliko časa bomo morali še tako živeti?" se vpraša Vasquesova. "Vlada je naredila vse, da je rešila rudarje, do nas pa ni medtem prišel nihče."
"Nihče nam ne pove, kdaj ali če sploh bodo prenovili naše domove, in nismo prejeli nobene denarne pomoči."
V mestu Concepcion, ki je od Talcahuana oddaljeno 25 minut vožnje, se oblasti zavedajo, da bo obnova potekala dlje. "V tej regiji imamo sto tisoč žrtev," je razložil regionalni direktor čilske organizacije za izgradnjo hiš SERVIU.
"Vprašanje ni samo prenova poškodovanih hiš in novogradnja. 1,3 milijona dolarjev imamo zagotovoljenih za izgradnjo novih hiš, toda medtem je poškodovana še druga infrastruktura. Kot na primer ceste, vodovod, električni kabli. Na novo zgraditi vse je zelo velik zalogaj in trajalo bo še nekaj časa."
"Nove hiše ne moremo zgraditi na območju, kjer so stale prej, saj obstaja možnost, da se potres ponovi," pa je razložil arhitekt in vodja prenove v regiji Bio-Bio Sergio Baeriswyl.
