Med številnimi zgodbami, ki govorijo o grozi izpred desetih let, ko je svet prizadela največja naravna katastrofa doslej, je tudi groza avstralske matere, ki je z 2-letnim sinom v naročju spustila roko svojega drugega sina, starega 5 let.
Jillian Searle je z družino božične praznike preživljala na tajskem otoku Phuket. Po desetih letih se spominja, da lepo sončno jutro z ničemer ni napovedovalo groze, ki je sledila, piše avstralska izdaja Daily Maila.
Na plaži se je igrala s svojima dvema sinovoma, mlajšim Blakom in starejšim Lachiem. Čez nekaj minut je stala pred odločitvijo, s katero se ne bi smela soočiti nobena mati.
“Spominjam se, da se je nenadoma pojavil zvok, podoben letalskemu, zato sem pogledala v nebo. Ničesar nisem videla, kar se mi je zdelo sila nenavadno,” opisuje Searlova. “Čez nekaj trenutkov sem opazila, da številne ptice letijo proti obali, kar se je zdelo še bolj čudno.”
Nato je mati dveh otrok zagledala ogromno gmoto vode, ki se z veliko hitrostjo približuje obali. “Mlajšega sina sem pograbila v naročje, starejšega pa prijelaza roko. Zakričla sem, naj teče za svoje življenje,” pravi.
Bila je prepričana, da so ga izgubili
Stekli so v hotelsko avlo z namenom, da se povzpnejo v jedilnico, ki je bila v prvem nadstropju. Vendar ljudje so jo že prehiteli, do nadstropja ni mogla. Zagledala je najstniško dekle, ki jo je poznala. “Pomolila mi je roko in v tem trenutku sem morala spustiti Leachija. Vedela sem, da če tega ne bom storila, bomo umrli vsi trije, saj se ne bi mogla ničesar oprijeti,” se z grozo spominja Avstralka.
Ko jih je zalila voda, se ji je zdelo, da bodo pod vodo tudi ostali. Ko se je vendarle uspela prebiti nad gladino, je zakričala najstnici, kje je njen otrok. Ko ji je ta povedala, da ga je morala spustiti, je lahko le nemočno zakričala.
Vendar časa za žalost ni bilo, saj se je približeval že naslednji val. “Slišala sem ljudi kričati, da prihaja. Nekako sem se prebila v višje nadstropje, našla moža in mu povedala, kaj se je zgodilo.” Mož je takoj stekel, da bi našel sina.
Našli so ga reševalci
Vrnil se je brez njega. “Ko mi je ovedal, da ga ne more najti, sem dobila histerični napad. Kričala sem, jokala. Počutila sem se grozno krivo.” Verjetnost, da bi 5-letnik preživel, je bila toliko manjša, ker še niznal plavati. “Po glavi so mi rojile podobe, da bo njegovo truplo naplavilo, da ga bomo domov pripeljali v vreči, da bomo poslej živeli brez njega. Grozno!”
V šoku in solzah je nato obupana mati zaslišala: “Hej, a ni to Lachie, ki je pogrešan?” Skozi jok je prepoznala svojega sina in solze so se v hipu spremenila v solze sreče in olajšanja.
“Prva stvar, ki jo je rekel, je bila, mami, res sem umazan. Potrebujem tuš,” se s solzami sreče po desetih letih spominja avstralska mati. Njen sin je bil sicer nepoškodovan, le prestrašen.
To je le ena izmed številnih zgodb uničujoče katastrofe, ki je pred desetimi leti zahtevala okrog 230.000 življenj. Preberite, kako so se uničujočega cunamija spomnili na vseh območjih, ki jih je prizadel.
