Josip Broz Tito. Polemike okoli njegovega lika in dela so trideset let po njegovi smrti izjemno žive.
Poleg zgodovinsko znanih in potrjenih dejstev je o okoliščinah Titove smrti slišati številna ugibanja. Eno izmed teh je, da ni umrl 4. maja, kar je uradni datum njegove smrti v Kliničnem centru Ljubljana.
Naša sogovornika, raziskovalni novinar in avtor knjige o Titu Pero Simić ter zgodovinar Janko Prunk, se strinjata, da je to možno, vendar temu ne pripisujeta velikega pomena.
''Ne izključujem te možnosti. Tako zaradi varnostnih razlogov kot zaradi priprav, ki so potrebne za pogreb take osebnosti. Menim, da ni tako pomembno, ali je umrl dan prej ali dan kasneje, kot je znano. Gre za detajl, ki ni zanemarljiv, vendar tudi ni tako zelo pomemben,'' pravi Simić.
''To ne spremeni dejstva. Morda so res nekaj dni zadrževali smrt v tajnosti, da so ljudje 1. maj preživeli v veselju, potem pa ... Takrat je bila res neka velika žalost, vsi smo bili indoktrinirani. Ljudje so resnično jokali,'' je za zurnal24.si dejal Prunk.
Simić o Titovi karizmiTito je pustil vtis na vsakega sogovornika, še danes so tu ostanki njegove magije. V arhivih sem našel sezname daril, ki jih je nesel v različne države. Kar nekajkrat sem na teh seznamih videl njegov pripis ''To smo jim podarili že prejšnjič''. To kaže, da je želel vedno pustiti močan vtis.
Ni bil samo pozitiven ali samo negativen
''Tito je bil in pozitiven in negativen, preprosto se ga ne da uvrstiti v kategorijo pozitivno ali negativno. Gre za veliko osebnost, enega največjih politikov 20. stoletja, imel je zelo plodno politično kariero. Vsak poskus, da bi Tita opredelili kot pozitivno ali negativno osebnost, se je izjalovil. Bil je človek, ni bil bog, ni bil nezmotljiv. Treba ga je razumeti znotraj časa, v katerem je živel,'' meni Simić.
''Nedvomno je zelo kompleksna osebnost. V zgodovini je pozitivno zapisan kot borec proti fašizmu, kot vojskovodja jugoslovanske armade. Veliko ime ima, ker se je uprl Stalinu, in zaradi tega je bil zelo popularen tudi na Zahodu.
Slovenci se ga pozitivno lahko spominjamo kot jugoslovanskega voditelja protifašističnega gibanja, ki nam je prineslo osvoboditev. Na drugi strani je vpet v ideološki in politični sistem komunizma, totalitarizma, ki pa ni pozitivno gibanje. Ni prineslo pozitivnih rezultatov in se je sesulo kot hišica iz kart. Dve stvari, za kateri si je prizadeval – komunističen sistem ter bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov – sta se sesuli,'' pa pravi Prunk.
Prunk o zadnjih razprtijah glede poimenovanja ulice v Ljubljani po Titu.To je neokusno. Nesmiselno ga je po tolikem času hvaliti in mu dajati ulico. Po drugi strani pa je neokusno vse, kar so zdaj grdega rekli o njem. Imel je dovolj svojih obeležij in ulic, ta zgodba se zlorablja za današnjo politično rabo.
''Tito bi se distanciral od Hude jame''
''To je treba obsoditi in niti slučajno ne opravičevati s kakršnokoli ideologijo. Moderna civilizacija obsoja zločine, tudi te, storjene v Sloveniji po drugi svetovni vojni, ki so vse do danes ostali skrivnost. Ne ve se, kje so ljudje pokopani, ne ve se za njihova imena ... to je ubijanje po ubijanju,'' pravi Simić o povezavi Tita in povojnih pobojev in dodaja, da za te zločine tedanji sistem nima nobenega izgovora.
''Če bi bil Tito še živ, bi se zagotovo distanciral vsaj do nekaterih zločinov, ki jih na primer pooseblja Huda jama,'' meni Simić, Prunk pa ugotavlja, da smo se Slovenci izmed vseh jugoslovanskih narodov še najmanj distancirali od Tita.
