Franjo Bobinac, eden od dveh članov ožjega vodstva kluba, se je potrudil in Olimpiji zagotovil denar za aprilsko plačo. Zmajčice bodo tako vsaj malo boljše volje odpotovale v Nemčijo, kjer bodo naskakovale tri zadetke zaostanka. S kapetanko Vesno Puš pa smo se pogovarjali o tem, kako je videti življenje brez rednih dohodkov.
Kdaj ste sicer prej dobili zadnje dohodke?
Julija smo dobili za marec.
Kako je biti pol leta brez ficka?
Zelo težko je. Kar zadeva mene, sem imela nekaj prihrankov. Sicer životariš iz dneva v dan, čuvaš vsak evro, ker ne veš, kaj bo jutri. Dekletom so veliko pomagali tudi starši, čeprav vemo, da ti nimajo nekih astronomskih plač. Meni je pomagal mož.
Se vam je v tem času zgodilo, da niste imeli niti za osnovne potrebščine – hrano, obleko?
Obleke si nisem privoščila že lep čas, enostavno ni bilo denarja. Kar sem imela, je šlo za položnice, kredite in hrano.
Ste morali najeti kredit za vsakdanje potrebe?
Nisem, kredit sem imela še od prej in ga moram odplačevati.
Vas je kdaj prijelo, da bi vse skupaj poslali nekam ter končali kariero ali odšli v drug klub?
Pride ta občutek in razmišljanje, zakaj treniraš in delaš, ampak kljub vsemu imaš toliko rad rokomet, da še vedno vztrajaš. Zato je prišlo tako daleč, kot je.
Kaj vas je zadrževalo pri Olimpiji?
To, da je imel klub tako visoke ambicije. Glede na moja leta mi je bilo tudi žal, da bi na tak način končala svojo kariero. Rokomet imam tako rada, da si ne predstavljam, da bi ga tako zapustila. Motiv so bila tudi dekleta, ki sestavljajo takšno ekipo, da jo lahko le iščeš. Zato smo toliko časa vztrajale skupaj.
