Bržkone bo prihodnji teden na finalu Lige prvakov v Madridu le malokdo pomisli, da se je na današnji dan pred 55 leti v nekdanji španski koloniji zgodila največja stadionska tragedija doslej. V Limi je življenje izgubilo 350 ljudi, več kot 500 je bilo ranjenih.
Pred natanko 55 leti je bila prestolnica Peruja v prazničnem vzdušju. Peru je v olimpijskih kvalifikacijah za turnir na igrah v Tokiu gostil Argentino. Gostje so imeli pot v Deželo vzhajajočega sonca že zagotovljeno, gostiteljem pa je na objektu Estádio Nacional zadostoval remi, da bi prehiteli Brazilce. Ljudje so v tistih dneh govorili samo o nogometu, stadion za 50.000 gledalcev je bil hitro razprodan.
Splet okoliščin in neznanje obvladovanja nogometnih prireditev pred šestimi desetletji pa so pripeljali do strašne tragedije. Zaradi velikega zanimanja je pred stadionom ostalo prav toliko ljudi, kot se jih je zbralo na stadionu. Policija je v skrbi, da bi množica vdrla na stadion, vrata enostavno zaklenila in objekt spremenila v trdnjavo, ki se je izkazala za smrtonosno past.
Nato so se zvrstili dogodki na zelenici. Argentina je v 60. minuti z zadetkom Néstorja Manfredija povedla, Perujci pa nikakor niso našli načina, da bi strli gostujočo obrambo za potrebno točko. V končnici se je sreča vendarle nasmehnila gostiteljem. Žoga se je, potem ko jo je eden od argentinskih branilcev na silo želel brcniti iz svojega kazenskega prostora, od Víctorja Lobatóna odbil v argentinski gol za rešilni 1:1. Sodnik je gol najprej priznal, po prigovarjanju argentinskih nogometašev pa dosodil prekršek Lobatónu in gol razveljavil.
Sledila je reakcija na tribunah. Eden od navijačev je skočil na igrišče v smeri proti sodniku, kjer so ga policisti obvladali. Drugega navijača so policisti pričakali s pendreki in službenimi psi. V množici je v tem trenutku dokončno zavrelo. Predmeti so poleteli proti policistom in vodja varnosti se je zbal, da bo prišlo do množičnega vdora navijačev na igrišče, zato je ukazal uporabo solzivca v najbolj razgretem predelu stadiona.
Po uporabi solzivca je na tribunah izbruhnila panika. Zasilnih izhodov ni bilo in zaprta stadionska vrata so se izkazala za past. Dodatno tragedijo pa so povzročila vrata, ki so se "odpirala v napačno smer". Potem, ko je nanje pritisnila množica, jih namreč ni bilo več moč odpreti, saj so se odpirala v smeri igrišča.
Po policijskih poročilih je življenje na stadionu izgubilo 340 ljudi, uradna preiskava ni bila nikoli izvedena, drugi viri so poročali celo o več kot 400 mrtvih. Zadeva pa se je nadaljevala tudi pred stadionom, kjer so navijači v jezi nekaj policistov linčali, sledili so nasilne demonstracije v mestu.
V Peruju so po tragediji razglasili sedemdnevno žalovanje in že takoj je bilo ljudem jasno, da so za nesrečo ob upravnikih stadiona krivi predvsem varnostni organi, ki so zaprli stadion. Po sedmih letih pa so sodne oblasti obsodile poveljnika policije Jorgeja Azambujo, ki je bil odgovoren za varnost, na 30-mesečno zaporno kazen.
Oblasti so nekaj let po katastrofi modernizirale perujski nacionalni stadion in ga zmanjšale na 43.000 gledalcev ter s tem poskrbele za večjo varnost. Naslednjo prenovo je nato doživel konec prejšnjega stoletja v okviru priprav na Copo Americo 2004. Sicer pa ne gre spregledati, da perujski navijači veljajo za morda najbolj mirne v celotni Južni Ameriki. Strašna katastrofa iz leta 1964 je le izjema.
