Ko je Grega Žemlja pred enim letom napovedal konec profesionalne kariere, je marsikdo privzdngnil obrvi. Še pred dopolnjenim 31. letom starosti je športu, kjer je dosegel uspehe, o katerih si ni upal niti sanjati, odločno pomahal v slovo. Med vrhunce prištevamo 43. mesto na lestvici ATP - slovenski rekord, ki si ga deli z Aljažem Bedenetom, finalni nastop na turnirju serije ATP 500 na Dunaju ter odlične predstave na sveti travi Wimbledona, kjer se je leta 2013 prebil celo do tretjega kroga.
Ko je igral najboljši tenis kariere in se nezadržno vzpenjal po lestvici ATP, mu je načrte prekrižala zahrbtna bolezen. Tedni in meseci so neusmiljeno tekli, medtem pa je zdravniška stroka tavala v temi. Zaradi napačne antibiotične terapije se je zdravljenje razvleklo na dve leti in zdelo se je, da bo nočna mora trajala večno.
Z ustreznim zdravljenjem je Žemlja vendarle ugledal luč na koncu tunela in se podal na zahtevno pot povratka. Čeprav je naredil vse, da bi znova posegel po odmevnih rezultatih, stare slave ni uspel podoživeti. Z neuspehi se vanj naselil nemir, začel ga je prevevati občutek, da je konec blizu.
Kljub slovesu od tekmovanj ostaja tesno povezan s tenisom. Iz igralca se je prelevil v trenerja in s sodelavci ustanovil teniško akademijo, katere primarni cilji so razvoj mladih talentov, vzpostavitev boljše prakse pri prehodu v tekmovalni tenis in uresničitev kariernih ambicij. Mladim želi zagotoviti trening na najvišjem možnem nivoju ter tako kljubovati črnim napovedim o prihodnosti slovenskega tenisa.
Minilo je eno leto, odkar ste končali svojo kariero. Kakšni pomisleki, obžalovanja?
Ne. Vse je tako, kot sem si zamisli, ko sem sprejel to odločite. Ničesar ne obžalujem. Tenis mi je dal ogromno. Če bi vse skupaj še enkrat ponovil, bi se enako odločil. Seveda so stvari, ki bi si jih želel narediti drugače, ampak v tistem trenutku se je tega težko zavedati. Minilo je že eno leto od konca kariere. Hitro je minilo in bilo je zelo pestro. Delo z akademijo je zelo zahtevno, zato včasih rečemo, da je delo na igrišču še najlažji del.
Ali mogoče pogrešate vrvež tekmovanj, potovanj, treningov?
V bistvu me je ravno to vedno malo motilo. Potovanja, hoteli, žreb. Naveličal sem se ustaljenega rituala. Še vedno sodelujem z Blažem Rolo, tako da se mi to še vedno dogaja. Moram reči, da ravno prav. Ko si tekmovalec, je tega res ogromno. Našel sem pravo razmerje med časom, ki ga preživim na turnirjih, in časom, ki ga preživim doma.
"Ko sem začel igrati tenis, so bili časi drugačni. Spominjam se časov, ko je bila vsaka ATP točka velik uspeh. Nekoč sem zapisal, da bi rad prišel med 500 najboljših igralcev sveta."
Grega Žemlja
Kateri je bil glavni razlog, da ste se razmeroma mladi odločili končati kariero?
Fizičnih težav nisem imel. Ne morem reči, da sem bil kadarkoli poškodovan, z izjemo manjših poškodb, ki so sestavni del vsakega športa. Preprosto se je nabralo stvari, iz katerih nisem videl izhoda. Ko športnik dobi občutek, da se vse skupaj vleče in ne uživa več v tem, kar počne, takrat je odločitev zelo enostavna. Pri meni je bilo tako. In seveda občutek, da nisem dosegal enakih rezultato kot prej, čeprav sem ogromno vložil v to. Želel sem si več, kot sem v tistem trenutku dosegel. Preprosto nisem več užival, postal sem bolj nervozen.
Vsi pa niso bili zadovoljni z vašo odločitvijo. Vas je kdo poskušal prepričati, da nadaljujete?
Vsi so imeli določene pomisleke, vključno z menoj. Tudi za navijače je bila to odločitev, ki je niso najbolje razumeli. Ko sem enkrat pojasnil svoje stališče, je bilo razumevanja precej več.
Kako danes gledate na karierne dosežke, ste presegli svoja pričakovanja?
Ko sem začel igrati tenis, so bili časi drugačni. Spominjam se časov, ko je bila vsaka ATP točka velik uspeh. Nekoč sem zapisal, da bi rad prišel med 500 najboljših igralcev sveta. Cilji so se iz sezone v sezono spreminjali. Ko dosežeš rezultat, ki si ga nisi znal niti predstavljati, si želiš še višje.
Dosegli ste kopico zmag na turnirjih serije ATP, challenger in futures. Katera vam je najbolj ostala v spominu?
Zmagi proti Janku Tipsareviću in Grigorju Dimitrovu sta mi veliko pomenile. Tudi medijsko najbolj odmevni. Bilo je kar nekaj tekem na nižjem nivoju, ki so mojo kariero ponesle na višjo točko.
V tenisu se obrača ogromno denarja, vendar na nižjih ravneh igralci še vedno životarijo. Kako gledate na to?
Na turnirjih serije futures in challenger se obrača premalo denarja, da bi bil finančno neodvisen. Treba je poseči na grand slame in ATP turnirje, kjer se začne bolj luksuzno teniško življenje.
Koliko bi moral tenisač zaslužiti v eni sezoni, da bi dosegel pozitivno ničlo?
Izračun je težko določiti. Odvisno od posameznika, kakšno ima ekipo in koliko je pripravljen vlagati v šport. Višje kot si, več si pripravljen vlagati. Načeloma je splošno znano, da imajo igralci v najboljši stoterici neko finančno zaledje, sploh če so v tej eliti nekaj zaporednih let.
Iz leta v leto ste nas navduševali z igro na travi, čeprav v Sloveniji ni enega konkretnega travnatega igrišča za trening?
Mislim, da zdaj je. Pogovarjal sem s trenerjem Tamare Zidanšek. Ne vem točno, kje ...
Ampak vi ste se na Wimbledon pripravljali kar na trdi podlagi?
Ja, moje priprave so bile na trdi podlagi. Udeležil sem tudi nekaterih turnirjev v tujini, kjer je bila travnata podlaga. To je bila moja priprava na Wimbledon.
Kako ste razvili občutke za igro na travi, ki je precej specifična?
Zagotovo nisem imel veliko priložnosti. Moram pa reči, da sem pred prvim Wimbledonom odigral samo en pripravljani turnir, pa sem se takoj uvrstil v glavni žreb. Časa za privajanje ni bilo. Hitro sem osvojil igro na travi, res pa je, da travnata podlaga odgovarja mojemu stilu igre.
Kdaj ste se odločili, da želite ostati v tenisu in se preizkusiti v vlogi trenerja?
To se je zgodilo tekom zaključka kariere. Poslovil sem se v Portorožu, čeprav sem s treningi prenehal že prej. Takrat sem začel delati načrte za naprej in se povezal z ljudmi, s katerimi zdaj vodimo našo akademijo.
Eden najboljših igralcev vseh časov Andre Agassi je slavno izjavil, da je sovražil tenis in da je treniral po sili razmer. Vi očitno niste imeli takšnih težav, ste od nekaj uživali v igri?
Doma sem imel veliko podporo. Težko rečem, da sem užival. Bil sem upornik. Potegnilo me je teniško okolje, družba, navijači. Moram priznati, da v mladih letih nisem kazal takšnega navdušenja, ki bi ga verjetno moral.
Odločili ste se za ustanovitev teniške akadmije, s katero imate velike načrte. Nam lahko opišete vaš projekt?
Trenutno smo štirje trenerji in kondicijski trener. Imamo kar nekaj mladih igralcev, sodelujemo tudi z Blažem Rolo. Zbrali smo zanimivo skupino ljudi, s katerimi želijo projekt razširiti. Zaenkrat smo v teniškem klubu Triglav Kranj, kjer imamo zelo dobre pogooje za trening. Seveda si želimo določene stvari še izboljšati in nadgraditi, ampak začetek je dober. Imamo zelo dobre smernice in uresničujemo svojo vizijo.
Koliko članov imate?
Trenutno imamo sedem mladincev, starih nekje okoli 17 let. So zelo dobra in konkurenčna skupina. Eden drugemu konkurirajo in se medsebojno ženejo naprej. To je zagotovo dobra filozofija za te fante in vse, ki se želijo profesionalno ukvarjati s tenisom.
Kakšna je vaša dolgoročna vizija?
Odprti smo za različne projekte. Imamo vizijo, za katero smo prepričani, da je v Sloveniji dobrodošla. Glede na naše izkušnje sem prepričan, da so ideje prave in da bomo pripomogli k boljši prihodnosti za slovenski tenis.
Kako mladim vcepiti prave vrednote za delo?
Vrhunski tenis ponuja ogromno užitkov, ki jih v življenju nikoli ne bžaluje. Spomini in izkušnje, ki so vredni več kot finance. To so stvari, ki prinesejo dober rezultat. Želim si, da se mladi tega zavedajo.
Kot igralec ste pogosto zamujali, imeli ste celo zanimivo prigodo s kasnejšim finalist OP Avstralije Marcosom Baghdatisom. Ali ste kot trener spremenili svoj pristop?
Vedno sem zamujal. Iz svojih napak se največ naučiš. Kot trener to zelo poudarjam. Zato sem vedno točen. Na igrišče pridem precej pred začetkom treninga. Zgodilo se mi je, da sem pred dvobojem z Baghdatisom zamudil uraden prevoz do kluba. Zamudil sem celotno ogrevanje in prišel neposredno na igrišče. Kljub temu sem dobil prvi niz. Vedno sem imel občutek, da ogrevanja ne potrebujem, čeprav to ne drži. Za vse igralce, ki želijo uspeti, je ogrevanje zelo pomembna stvar. Takšne stvari najbolj poudarjam.
Tenis je še vedno zelo drag šport, ali se trudite, da bi ga približali tudi otrokom iz manj premožnih družin?
Zagotovo. Zaenkrat težko govorimo o širši bazi, ker nimamo ustreznih kapacitet. V prihodnost pa nedvomno. Če je nekdo resen in pripravljen žrtvovati vse, kar tenis zahteva, potem smo tudi mi naklonjeni projektom, ki bi bili finančno dostopnejši.
Pred leti smo govorili o zlati dobi slovenskega tenisa. Vi, Aljaž Bedene, Blaž Kavčič, Blaž Rola. Danes so v ospredju predvsem dekleta. Kje vidite razloge za krizo moškega tenisa?
Potencial je vedno. Kako igralce pripraviti na članski tenis, je pa druga stvar. V Sloveniji se pri prehodu v tekmovalni tenis marsikaj zalomi. Stvari niso na nivoju, da bi igralci lahko uspeli. Pri dekletih imamo res dobro stanje, veliko imamo mladih igralk, ki jim uspevajo vrhunski rezultati. Za ženski tenis se ni treba bati, saj prihaja generacija, ki bo posegala po vrhunskih rezultatih. Pri fantih bo to trajalo kar nekaj let.
Imamo preslabo infrastrukturo, premalo strokovnjakov?
Ja. Število klubov, pogoji, infrastruktura. V Sloveniji niso najboljši pogoji za tekmovalce, ki si želijo tekmovalnega tenisa po 17 ali 18 letu. V tem pogledu bi lahko vrzel zapolnila naša akademija. Upam, da bomo s tem v pomoč.
Kako ocenjujete delo teniške zveze, ali dovolj vlaga v mlade?
Zveza ima določene projekte, vendar na splošno menim, da se premalo podpira tekmovalni tenis. Primanjkuje angažiranosti, kar se odraža tudi v rezultatih. Zagotovo bi o tem veljalo razmisliti.
Ali ste imeli pri prehodu v nov poklic kakšno pomoč s strani teniške zveze?
Vse smo naredili na lastno pest. Zveza nam ni pomagala. Želimo si, da bi se trend tekmovalnega tenisa v Sloveniji spremenil. Imamo svojo vizijo in načrte.
Zanimivo je, kako uspešni so teniški igralci iz Srbije in s Hrvaške. Ali so pogoji za delo tam toliko boljši?
V tem trenutku nedvomno. Vendar verjamem, da smo tudi v Sloveniji sposobni vzpostaviti sistem, ki bi izboljšal rezultate. Osnove imamo dobra, zato upam, da se to v prihodnosti realizira.
"Čudil sem se, da nihče ni podal prave diagnoze. Tudi zdravniki v Avstraliji so imeli mešane ideje. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. V Sloveniji so bile diagnoze različne. Trajalo je skoraj pol leta, da sem izvedel, za kaj gre."
Grega Žemlja
Ko ste bili na vrhuncu kariere, ste zboleli za mononukleozo. Kako se je vse skupaj začelo?
Najrej sem dobil visoko vročino. Zelo me je presenetilo, ker nikoli nisem bil veliko bolan. Pred tem nisem zbolel več let. Takrat sem bil ravno v tekmovalnem zagonu. 14 dni sem preživel v postelji na Novi Zelandiji in v Avstraliji. Naredil sem vse, da bi ozdravel, vendar ni šlo. S pomočjo antibiotikov se je stanje izboljšalo, na dolgi rok pa poslabšalo. Tega ne bi smel jemati. Moral bi počivati in regenerirati telo. V želji po rezultatih sem telo preveč forsiral. Kasneje se mi je to pojavljalo v oblikah gripe, vročine... Vsakih nekaj tednov sem zbolel za nepojasnjenimi razlogi. Trajalo je skoraj dve leti, da sem to uspel sanirati.
Kako je reagirala zdravniška stroka, kako dolgo je trajalo, da ste dobili diagnozo?
Zelo dolgo. To je velika težava. Čudil sem se, da nihče ni podal prave diagnoze. Tudi zdravniki v Avstraliji so imeli mešane ideje. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. V Sloveniji so bile diagnoze različne. Trajalo je skoraj pol leta, da sem izvedel, za kaj gre.
Mononukleoza je pogosta bolezen v svetu profesionalnega tenisa. Roger Federer jo je prebolel zelo hitro, Mariu Ančiću in Robinu Söderlingu je uničila kariero?
Obstajajo različne oblike bolezni. Zelo blago obliko lahko preboliš v nekaj tednih. Mislim, da je to posledica nenehnih potovanj. Imunski sistem je pod velikim pritiskom. Poleg najslavnejših primerov je še malo morje drugih igralcev. Bolezen je še vedno slabo raziskana.
Vrnitev po takšni bolezni zagotovo ni lahka, kje se je zalomilo?
Bolezen sem premagal in imel sem vse predispozicije, da se vrnem. Preprosto se ni izšlo. Trdo sem treniral. Bil sem bogatejši za veliko izkušnjo. Prevelika želja mi je morda celo škodovala, saj nisem bil več tako miren in sproščen. Postal sem bolj nervozen ni nisem mogel sprejeti, da ne morem spet igrati na tako visokem nivoju.
Trenutno smo priča nenavadni situaciji, ko v tenisu dominirajo igralci, stari nad 30 let. V preteklosti bi bili pri teh letih že upopojeni. Kje vidite razloge za podaljševanje teniške kariere?
Roger Federer, Novak Đoković, Rafael Nadal, Stan Wawrinka, Juan Martin Del Potro, Andy Murray so tako kvalitetni igralci, da dvigujejo povprečje. Pri ostalih ni takšnih sprememb. Res pa je, da že nekaj časa nismo videli igralca, ki bi zmagoval v mladih letih. Nekoč si lahko s talentom in dobrim občutkom uspel že pri 17 letih. Danes je to nepredstavljivo. Trening, izkušnje, psihološka pripravljenost. Potrebne so dolgoletne izkušnje, da se poseže po največjih turnirjih ali najviših mestih.
"Imel sem dve različni poti. Do mononukleoze sem bil zelo miren. Kasneje sem bil mnogo bolj nervozen. V eni sezoni sem zlomil 18 loparjev. Večinoma na treningih, na tekmi sem se znal zadržati."
Grega Žemlja
Večkrat ste z izbranimi besedami govorili o Rogerju Federerju in Rafaelu Nadalu, precej manj pa o Novaku Đokoviću. Zakaj?
Nadal in Federer res neverjetni osebnosti. Jaz na to gledam bolj iz človeškega vidika. Imata res izjemen vpliv na navijače. Pri Đokoviću to malo pogrešam. Morda srbska mentalieta ali njegovo obnašanje, želja po pozornosti. To se mi zdi pretirano. Nisem njegov največji navijač. Kar zadeva njegovo igro, je neverjeten. Cenim njegov tenis in vem, da ga je zelo težko premagati. Eden največjih igralcev vseh časov.
Đoković v težkih trenutkih večkrat pokaže temnejšo plat, ko pa se strasti umirijo, ima zelo dobro razdelano PR podobo...
Točno to, kar ste omenili. Ko mu ne gre, se je sposoben skregati s sodnikom, gledalci, ekipo. Takrat pokaže tisti del osebnosti, ki meni ni preveč všeč. Po koncu se vidi, da je naučen, kako mora postopati. To mi ne odgovarja.
Troboj Federerja, Nadala in Đokovića se nadaljuje iz leta v leto. Komu pripisujete največ možnosti, da bo na koncu okronan za najboljšega igralcea vseh časov?
Zame je največji Roger Federer. Ne samo po rezultatih, ampak po sami igri. Tenisač z največjim repertoarjem. V mojih očeh bo on ostal največji igralec tenisa. Ne moremo pa izključiti možnosti, da bi ga rezultatsko presegel bodisi Đoković bodisi Nadal.
Kako bi ocenili bizarno početje Serene Williams na letošnjem OP ZDA?
Nisem bil na njeni strani. Vse skupaj je bilo smešno. Taki igralki se to ne bi smelo zgoditi. Sodnik je ravnal v skladu s pravili. Njeno obnašanje je bilo nedopustno. Meni je izpadlo otročje. Takšna športnica bi morala to drugače sprejeti.
Vi ste na igrišču delovali zelo mirno, ste kdaj zlomili kakšen lopar?
Zelo redko. Imel sem dve različni poti. Do mononukleoze sem bil zelo miren. Kasneje sem bil mnogo bolj nervozen. V eni sezoni sem zlomil 18 loparjev. Večinoma na treningih, na tekmi sem se znal zadržati. Med treningi je bilo prisotne veliko nervoze. Takrat sem uvidel, da je to morda začetek konca moje kariere.
V tenisu se uvajajo številne novosti. Nedavno smo dobili uro, ki meri razmak med točkama, razmišlja se o uvedbi niza na štiri dobljene igre, na obzorju je tudi podaljšana igra v petem nizu vseh štirih grand slamov. Ali podpirate novosti?
Absolutno. Ko bodo odšli Federer, Nadal, Đoković, bo potrebno najti način, kako povečati priljubljenost športa. Spremembe pravil so zelo dobrodošle. Gledati peturno tekmo je težko. Malo je takšnih gledalcev, ki vztrajajo.
Imate še kakšno sporočilo za mlade, ki razmišljajo o profesionalni teniški karieri?
Če bomo naš projekti izpeljali v skladu z načrtom, bodo pogoji za tenis na najvišjem možnem nivoju, ki bo primeren tudi za preboj na ATP touru. Verjamem, da je to dobro povabilo za vse, ki si želijo uspeti v tenisu.
Gregor ali bi še kdaj stisnil roko Pahorju po vsem tem ?