"Najprej želim poudariti, da arbitraža ne sme prinesti razdora med ljudi. Kot župana me boli srce, ker se je pet družin odločilo, da sprejme ponudbo naše vlade in se preseli. Poglejte, to so tako lepe hiše, za katere so ljudje garali celo življenje. Vse življenje, tudi v času Jugoslavije, so nesporno živeli na hrvaškem ozemlju. Tudi danes, ampak problem je čudna, nedorečena meja, ki se je zadnjič spremenila leta 1947. To so labirinti, neka dvorišča nimajo ceste s hrvaške strani, ampak samo s slovenske, tako da so bili celo življenje vezani na Slovenijo," je za hrvaški Večernji list dejal župan občine Razkrižje Stanko Ivanušič.
"Z arbitražo nista nič izgubili ne Slovenija ne Hrvaška, izgubili so samo ljudje, ki živijo tukaj in so pričakovali, da se meja malo izravna. Moja želja je, da se vladni komisiji sestaneta tukaj, na terenu, s temi ljudmi in potem morda po svoji vesti sprejmeta odločitev, ki bi bila morda boljša od odločitve arbitražnega sodišča," je dejal Ivanušič.
Hrvaška občina Štrigova naj bi se sicer priključila na slovensko čistilno napravo, a jo je komunalno podjetje Međimurske vode obvestilo, da slovenska stran zavlačuje in da odstopajo od projekta. "Ne vidim, zakaj tega projekta ne bi izvedli. Vedite, da smo Slovenci vaši prijatelji in da nismo vsi proti Hrvatom," je za hrvaški časnik še dejal župan Razkrižja.
dezurni@zurnal24.si
Mogoče pa bi morala Hrvaška in Slovenija zaupati svojim državljanom in dati pooblastilo lokalni skupnosti, tj. obmejnim občinam, da sami uredijo mejo, saj pravijo, da bi uredili zadevo v 5 minutah.
Če že Hrvati izobešajo napačno zastavo Slovenije, ni treba , da tudi žurnalovci delate isto napako in objavljate to sliko.
Meja bi se morala vzpostaviti tako, da se državni uradniki z obeh strani primerno obujejo in peš prehodijo mejo. Vidiš naravne ovire in situacijo na terenu. In to bi se moralo zgoditi leta 1992, mogoče 1993. Meje ne moreš narisati na daljavo.