Zakaj se je politiki zgodil Maribor

Počilo je. Leta brezposelnosti, desetletja brezperspektivnosti, nobene vizije prihodnosti. Beda, revščina in obup večine na eni strani ter pohlep, slepo vztrajanje na stolčkih, nepotizem in nesorazmerno bogatenje kapitalistične in politične elite na drugi. Da bo ljudem nekoč prekipelo, je bilo jasno. Kdorkoli bo poskušal obsoditi izražanje besa in obupa nad stavbami, se mora spomniti, da so ljudje leta poskušali tudi drugače. Poglejmo samo relativno mizerne odškodnine, ki jih po dolgem vlačenju po sodiščih dobivajo tisti, ki tožijo državo. Pa to vseeno naredijo. Ne ker bi se slepili, da bodo s tem obogateli, ampak da dokažejo, da to, kar se ljudem dogaja, ni prav in da si takšne družbe ne želijo.

Nasilje. Včeraj se je država na legitimen politični protest za dostojanstvo odzvala z uporabo prekomerne sile. Da zaščiti nekaj oken, se je z vsemi silami zapodila v ljudi in ogrozila vse, ki so bili na trgu. Država se na ječanje svojih ljudi odziva z represijo in zapira kanale, po katerih je njihovo nezadovoljstvo mogoče izraziti. Pri sojenju v nerazumnem roku to počne z zmanjševanjem sredstev, na ulici to dela z nasiljem. In pri tem še novinarjem onemogoča, da bi ljudem prenesli informacije o tem, kaj se dogaja. Tako si sama ustvarja vzdušje, ki je podobno argentinskemu iz leta 2001. Po veliki finančni krizi so ljudje na ulicah vztrajali tri tedne in v tem času v odstop prisilili štiri predsednike. Vzklikali so: “Que se vayan todos!” (Vsi morajo oditi!) Mariborčanom je prekipelo. Po včerajšnjem dnevu se je upravičeno vprašati, ali in kdaj bo še drugim.