Z vodo odteklo 25 milijonov

Ministrstvo za okolje med letoma 2005 in 2011 zaradi neučinkovitosti v postopkih odločanja o podeljevanju koncesij in vodnih dovoljenj ni pobralo najmanj 25 milijonov evrov, je ugotovilo računsko sodišče (RčS). Ker je ministrstvo neenakopravno obravnavalo uporabnike vode in nekaterim s tem omogočalo boljši tržni položaj, obstaja možnost, da gre za nedovoljeno državno pomoč. Z ministrstva za kmetijstvo in okolje so že sporočili, da bodo priporočila RčS upoštevali, predlagali rešitve in nadaljevali odpravljanje nepravilnosti.

Uporabljali, a ne plačali

Po ugotovitvah RčS je tako ministrstvo od začetka leta 2009 do konca 2010 imelo v reševanju 2.784 vlog, ob koncu obdobja pa je bilo nerešenih 1.185 vlog, torej slabih 43 odstotkov. Pri koncesijah pa so na primer za stekleničenje vode imeli nerešenih 25 pobud, od tega jih je sedem čakalo na dopolnitev, 13 na pridobitev strokovnih mnenj, le pet pa na pripravo uredbe o koncesiji. Podelitev koncesij je sicer ena od prioritet dela ministrstva, saj gre za pravno zelo zahtevno situacijo, ki je posledica skoraj desetletnih zaostankov na tem področju. Na tem dela tudi posebna delovna skupina, novi minister Dejan Židan pa je pred dnevi že obljubil javno razpravo o dopolnitvah zakona o vodah. Zakonodaja je uporabnikom kljub temu omogočala uporabo – čeprav zaradi nepodeljene koncesije dajatev niso plačevali. Vrhovni državni revizor Samo Jereb je naštel tudi tri največje proizvajalce pijač, ki koncesijske dajatve ne plačujejo: Pivovarna Laško, Fructal in Radenska. “Te dajatve bi bilo treba poračunati tudi za preteklo uporabo, ne le od dodelitve koncesije,” je dejal Igor Šoltes, predsednik RčS, saj zakonodaja glede neplačevanja ne določa izjem. Na ministrstvu zato obljubljajo, da bodo rešili pravno vprašanje v zvezi z zaračunavanjem za nazaj.

Premalo za preventivo

Šoltes je opozoril tudi, da je kljub že tako okrnjenemu izplenu dajatev država okoli 25 odstotkov namenskih prihodkov sklada za vode v letu 2010 spremenila v nenamenske. “Poraba ni temeljila na vnaprej določenih ciljih, čeprav obstajajo potrebe po urejanju vodotokov in so velike vodne izgube. Velikokrat se zato zgodi, da se zaradi naravnih nesreč in poplav več sredstev pozneje porabi za kurativo, kot pa bi se jih za preventivo,” še pravi Šoltes.