“Ker smo zaupali državni instituciji, smo šli po pomoč za mojega bolnega bratranca na Center za socialno delo (CSD) Ljubljana-Šiška, a zdaj vidim, da bi bilo bolje, če bi negovalko poiskali kar v časopisu, saj smo zaradi nje oškodovani za najmanj 150 tisoč evrov,” začne svojo grenko izkušnjo opisovati Ljubljančan, ki je želel ostati anonimen.
Po smrti bratranca, ki je bil hud sladkorni bolnik, težak 140 kilogramov in na koncu celo slep, je bila družina neprijetno presenečena, ko se je negovalka vpisala med dediče. Negovalka, ki jo je šišenski CSD napotil k bolniku, se je po navedbah družine z izgovorom, da ji je vožnja od Bežigrada do Šentvida, kjer je živel, dolga, preselila v njegovo veliko hišo. Bolnik jo je pooblastil tudi za svoj tekoči račun, saj se je sam težko premikal.
Zaradi odsotnosti negovalke Zore Jesič nam je njena stališča sporočil Jožef Klavdij Novak iz odvetniške pisarne Čeferin:
• Sprememba. Odnos negovalke in bolnika se spremeni v odnos med zunajzakonskima partnerjema.
• Obljuba. Premožni bolnik ji obljubi dedovanje. • Pogodba. O dosmrtnem vzdrževanju jo sestavi odvetnik, a ni overjena pri notarju in ne velja.
• Tožba. Od družine zahteva 50 tisoč evrov nadomestila za nego. V hišo je vpisala pridržno pravico, zato izvršba o deložaciji še ni pravnomočna.
“Vse je bilo korektno”
Da družina našega sogovornika že 11 let hodi po sodiščih, da bi povrnila premoženje, in da tam uveljavlja svoje pravice iz naslova nege tudi negovalka, se gre “zahvaliti” CSD Ljubljana-Šiška, ki ni sklenil nobene pogodbe z negovalko.
Po podatkih direktorja Miha Rotarja (zaman je v arhivu šišenskega CSD iskal pogodbo) je takrat (leta 1996) zadeve v zvezi s tovrstno pomočjo vodila Barbara Samec. “CSD je bil takrat samo posrednik, negovalka pri nas sploh ni bila zaposlena, našli smo jo v bolnišnici, v kateri se je zdravil bolnik,” pravi Samčeva, ki zdaj dela na Zavodu za oskrbo na domu Ljubljana.
Na naša vprašanja ni hotela odgovarjati. Vseeno je povedala, da je bilo v skupini več delavcev in pravnica. “Stvari so se takrat pač urejale tako – korektno. Center s tem ni imel popolnoma nič, družina bolnika bi se morala dogovoriti z negovalko,” doda.
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije Darja Kuzmanič Korva pa je drugačnega mnenja: “V Ljubljani so do ustanovitve mestnega zavoda za oskrbo na domu leta 2002 pomoč na domu izvajali CSD. Vsaka drugačna oblika dela ali posredovanja kot v tem primeru tudi leta 1996 ni bila niti običajna niti sprejemljiva.” “Tudi takrat je veljal isti zakon o storitvah, ki obstaja od leta 1992. Torej bi lahko organizirali pomoč na domu. Odgovor delavke, da se je takrat tako delalo, ne more držati,” piše Kuzmanič Korvova.
Miha Rotar, direktor CSD Ljubljana-Šiška. Vse, kar smo našli v arhivu, je zapisnik z dne 3. 10. 1996, v katerem so strokovni delavci obravnavali primer in sklenili, da bolnik potrebuje dnevno varstvo. Bolnišnica je zahtevala namestitev v ustanovo, ki so jo delavci centra tudi iskali, a jo je bolnik odklonil. “Gospod ima hišo, kjer živi sam in ima plačano pomoč. Institucijo odklanja,” piše v zapisniku. Sam bi v takšnem primeru naredil vsaj uradni zaznamek. Zdaj so pogodbe med centri za socialno delo in oskrbovanci obvezne.
“Zastarelo kaznivo dejanje”
“Ko so bile doktrine pomoči na domu še v povojih, je bila največja težava, da ni bilo nikogar, ki bi nadzoroval delo negovalke in skrbel za to, da bi zasebno razmerje ostajalo vidno in pregledno,” ocenjuje Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo. “CSD nima nobenih možnosti skleniti pogodbo o negi, saj bi bila ta takrat pravno nična,” pravi. Opozarja, da je treba preveriti, ali je negovalka zlorabila odvisno osebo.
“Nedvomno je šlo za kaznivo dejanje, ki je žal zastaralo. Centri so verjetno na tak način posredovali storitve mimo zakona, vendar so bili ljudje zadovoljni, da je vsaj nekdo prišel,” pa pojasnjuje odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, ki se je srečevala s podobnimi primeri.
Miniintervju: Nadzor je pomanjkljiv
Kako komentirate izkušnjo Ljubljančana?
Ko še ni bilo razvitih konceptov skupnostne skrbi, centri niso mogli ponujati varnih in regularnih oblik skrbi.
Kaj se lahko naučimo iz tega primera?
Ključnega pomena je vednost o tem, da gre med naročnikom (človek, ki potrebuje pomoč ali nego) in izvajalcem vedno za odvisno razmerje.
Kako preprečiti zlorabe?
Ker ranljivost mnogi zlorabijo, je treba izvajanje storitev nege še posebno dosledno nadzorovati.
