"V Siriji so revolucijo zanetili otroci"

Kdaj in kako ste prišli v Slovenijo?

Oče je bil prvi arabski študent v Sloveniji. Prišel je leta 1959 in spoznal mamo Korošico. Deset let pozneje sta se odločila, da gresta živet na Bližnji vzhod. Oče je mamo najprej peljal na obisk, in ker ji je bilo všeč, sta se kmalu za tem preselila v Sirijo. Rodili smo se jima trije otroci, ki smo tam tudi maturirali. Vsaki dve leti smo prihajali na obiske v Slovenijo, zato smo že takrat govorili tudi slovensko. Pri 18 letih pa smo se po opravljeni maturi preselili v Slovenijo. Najmlajši brat je prišel leta 1989, jaz eno leto prej.

Zakaj?

Predvsem zato, da smo se izognili služenju vojaškega roka. Zadnja leta se je nad Palestinci izvajal tudi velik pritisk v smislu omejevanja služb in podobnega, moj oče pa je bil Palestinec.

Kako se spominjate razmer v državi?

Življenje je bilo lepo, le o politiki se ni smelo govoriti. Gospodarske razmere so bile relativno dobre. Arabci niso zahtevni in so zadovoljni že z malim. Družinsko življenje je bilo lepše kot v Sloveniji – ne zaradi islama, ampak zato, ker med ljudmi prevladujejo povsem druge vrednote.

S čim se ukvarjate v Sloveniji?

Prevajam, predvsem simultano. Donedavnega sem imel službo, a nastopila je kriza in z njo odpuščanja. Zdaj se ukvarjam izključno s prevajanjem. Tudi brata sta v tem poslu; oba sta sodna prevajalca.

Imate še stike s sorodniki oziroma prijatelji iz Sirije?

Še vedno imamo stike prek telefona in spleta. Toda ko se je kakšno leto po začetku spopadov v državi začela kriza, so večinoma vsi pobegnili na različne konce: v Združene arabske emirate, Kanado, Egipt in Gazo. V Siriji so ostali stric in nekaj bratrancev. Eden je že kakšno leto zaprt, vendar zanj domnevamo, da so ga ubili. Tam je tako, da ko enkrat prideš v zapor, je malo možnosti, da ti uspe priti ven živ.

Kakšne so razmere v Siriji zdaj?

Država ne funkcionira – vse je v razsulu. Vse, kar deluje, je vojska predsednika Bašarja al Asada. Registriranih je dva milijona beguncev, mrtvih je uradno 150 tisoč ljudi, 250 tisoč je zapornikov. Prepričan sem, da so dejanske številke še vsaj za 20 odstotkov višje. Razmere so katastrofalne. Infrastruktura je uničena, vse je odvisno od vladnih sil in upornikov; vmes pa so ljudje.

Kdo pa so uporniki?

Upor se je samoiniciativno začel med čisto običajnimi ljudmi. Potem pa so začeli prihajati tudi od drugje. Vmešale so se Al Kajda in organizacije, kot sta Džabhat al Nusra in Muslimanska bratovščina, ki so bile v Siriji vedno prepovedane. Oborožujejo se s tistim, kar zasežejo vladnim silam, do neke mere pa jih financira tudi Zahod.

Je politična rešitev konflikta mogoča? Se vladna stran in uporniki lahko usedejo za mizo?

Predsednik Asad je politično rešitev ponudil že na začetku spopadov, a uporniki nanjo niso pristali. So pa napade začele vladne sile. Uporniki na začetku niso imeli težke oborožitve, raket in tankov. Sploh veste, kaj je sprožilo revolucijo? Otroci so v mestu Dera na zid napisali, da hočejo več pravic in kruh. Napadla jih je vojska, kar je pognalo ljudi na ulice, vlada pa je demonstracije zatrla z orožjem. Revolucijo so zanetili otroci. Da so bile razmere za življenje zadnja leta res slabe, so potrdili tudi naši sorodniki. Ni bilo pravic, služb ...

Bi lahko za napadom s kemičnim orožjem stal kdo drug kot vladna vojska?

Prepričan sem, da je napad izvedla vladna stran. Za izstrelitev teh raket je potrebna infrastruktura, ki je uporniki nimajo. Če bi ti imeli tako orožje, bi z njim napadli že prej, predvsem pa bi udarili po vojakih, ne po ljudeh. Če ZDA ne bodo posredovale, lahko pričakujemo nove napade s kemičnim orožjem. Vprašanje pa je, kaj se bo z njim zgodilo, če zmagajo uporniki. Kje bo končalo? To bo postal svetovni problem!

Je za prihodnost države sploh kakšna razlika, če v vojni zmaga vladna stran oziroma uporniki?

Če zmaga Asad, bodo razmere še hujše. Poskušal bo uničiti vse nasprotnike. Če zmagajo uporniki, pa obstaja vsaj upanje, da bo boljše. Tega za vlado ne moremo reči. Mi živimo za upanje, da bo boljše.

Bi moral Zahod po vašem mnenju v Siriji vojaško posredovati?

Podpiram vojaški napad, vendar je treba posredovanje jasno definirati. ZDA ne širijo demokracije ali miru po svetu, marveč gledajo le na svoje interese. Pred dvema tednoma je bilo v spopadih uporabljeno kemično orožje in o posredovanju se je veliko govorilo, vendar se je izkazalo, da Zahod pri tem ni enoten. Cilj Američanov je varovanje Izraela. Z vojaško akcijo bodo Sirijo spravili razvojno za 50 let nazaj. Država se bo morala spet zadolžiti, da postavi infrastrukturo, medtem pa bo imel Izrael mir.

Bi se po vojaškem posredovanju stvari obrnile na bolje ali bi izbruhnilo nasilje na povsem drugi ravni, kot smo temu priča v Iraku?

Tudi Sirijo sestavljajo številne nacije – od Kurdov do alavitov in sunitov. Slika je podobna kot v Iraku. Vendar mislim, da se dogodki iz Iraka ne bi smeli ponoviti, če ZDA v Sirijo ne bodo poslale kopenskih enot. Dvomim pa, da bi se lahko Sirci med sabo lepo dogovorili o prihodnosti države in pozabili na vse, kar se je zgodilo. Preteklo je preveč krvi.

Kakšne interese imajo v Siriji zahodne države?

Razen zaščite Izraela jih praktično ni. Sirija nima nafte ali diamantov, turizem je slabo razvit. Gre torej skoraj izključno za ameriške interese. Je pa res, da je za Rusijo Sirija zadnja enklava na Bližnjem vzhodu, zato poskušajo posredovanje na vse načine preprečiti. Dogodki v Siriji so absolutno v interesu Izraela. Država, ki je bila poleg Egipta geopolitično ena od najpomembnejših na Bližnjem vzhodu, je zdaj sesuta, brez moči.

Ali lahko povlečemo vzporednice med dogodki v Siriji in Egiptu oziroma Tuniziji? Tudi tam so se ljudje uprli avtokratskim voditeljem.

Težko bi primerjal dogajanja v teh državah. V Egiptu in Tuniziji se je oblast hitro zamenjala, ni bilo prelivanja krvi. To, kar se zdaj dogaja v Egiptu, pa je krvav boj za oblast.

Recimo, da Asada strmoglavijo. Mar se ne bi boji med različnimi nacionalnimi entitetami razplamteli tudi v Siriji?

Absolutno. Je pa vse odvisno od prihodnje vlade in medsebojnega dogovora različnih nacij. Kurdi se želijo združiti s Kurdi iz Sirije. Interese ima tudi Turčija, ki bi rada imela dostop do vode.

Kakšno prihodnost napovedujete Siriji? Bo obstala v takšni obliki kot doslej?

Dvomim, da bo še kdaj v taki obliki, kot je bila do zdaj. Kurdi si bodo poskušali prisvojiti sever, šiiti bodo prek Hezbolaha v Libanonu poskušali dobiti zahod države, preostali del pa bo razcepljen med Turčijo in Irak. Če si bodo državo tako razdelili, miru ne bo nikoli. Tu bo veliko merjenja moči, rivalstva in boja za prevlado.

Zakaj Asad ne odstopi?

Mislim, da Asad vztraja zaradi zahtev Irana, ki ima prek Sirije in Hezbolaha na jugu Libanona prost koridor za morebiten napad na Izrael.

Je mogoče demokracijo sploh izvoziti v državo, kot je Sirija ali katerakoli druga država Bližnjega vzhoda?

Seveda. Ampak postopoma. Arabci so bili 50 let zatirani, navajeni so na palico. Če demokracijo dobijo naenkrat, lahko pričakujemo samo kaos. Zelo nazorno se to lahko vidi v Egiptu. Tamkajšnji prebivalci demokracijo enačijo s tem, da lahko počnejo, karkoli želijo, vendar je tudi v demokraciji treba poslušati. Ker pa so to počeli 50 let, tega nočejo več. Kljub temu mislim, da bi lahko postopoma tudi Arabci dosegli točko, ko bi se razvila demokracija.

Kakšno prihodnost napovedujete državi?

Zelo težko. Že sama vojna se lahko vleče še dolgo, če Američani ne bodo posredovali.

Bi se vrnili v Sirijo, če bi imeli možnost?

Tam ne bi več živel. Po 24 letih v Sloveniji bi se na to težko navadil. Sem jo pa v preteklosti želel večkrat obiskati, a je zaradi dezertiranja nisem mogel, ker me je tam čakal zapor.