Rodil se je 4. julija 1925 v Ponikvah v občini Sežana kot najmlajši med sedmimi otroki kmečko-delavske družine. V bližnjem Avberju je obiskoval italijansko osnovno šolo in v Gorici opravil prvo gimnazijo. Nadaljeval je v semenišču v Kopru, iz katerega so ga izključili, ko so odkrili, da piše pesmi v takrat prepovedanem slovenskem jeziku ter da je ustanovil in urejal ilegalno glasilo.
Pri 17 letih so ga konfinirali v Abruzzo, ob razpadu Italije pa se je vrnil domov in odšel v partizane. Po vojni je v Ljubljani dokončal gimnazijske študije in leta 1953 diplomiral na slavistiki. Deloval je kot novinar pri Ljudski pravici, Delu in na RTV.
Zamikala ga je tudi politika: med drugim je bil podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva in član Predsedstva Republike Slovenije (1990-1992). Predsedoval je Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985-1986) ter bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik Sodobnosti (1969-1999). Skupaj z Jankom Kosom je urejal tudi literarno revijo Beseda (1952-1957).
V svoje vrste so ga povabile štiri akademije znanosti in umetnosti, poleg slovenske (Sazu), v kateri je bil dva mandata tudi podpredsednik, še evropska in mediteranska akademija ter hrvaška akademija, v kateri je bil dopisni član. Njegova temeljna preokupacija, kot piše na spletni strani Sazuja, pa je bila in ostala literatura, predvsem poezija. Njegova bibliografija, v kateri so tako poezija, proza kot esejistika in prevodi, obsega več kot 110 knjižnih enot.
Kot pesnik se je prvič predstavil z omenjeno zbirko štirih - skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom -, ki je obveljala za eno najbolj uspelih slovenskih zbirk poezije. V celoti je podpisal približno 30 pesniških zbirk, njegova poezija pa je doživela in še doživlja številne prevode.
Na prvih večstrankarskih volitvah je dobil največ glasov od vseh, več od Milana Kučana in Jožeta Pučnika. "Imel sem imidž kulturnika, za pisatelje pa so rekli, da so edini pošteni, ” je dejal v intervjuju za Žurnal leta 2010.
Intimistično pesnjenje, v katerem ima močno vlogo misel, je razvijal ob pobudah slovenske moderne, Alojza Gradnika in italijanskih pesnikov različnih obdobij ter prehajal v zmerni modernizem. V tematiki so prihajali v ospredje razkol med stvarnostjo in osebnim hotenjem, erotika kot razmerje do bivanja, pesnjenje kot iskanje pomenov sveta, rodni Kras, zavest o nujnosti harmonije in razmislek o prehojeni poti, navaja veliki slovenski biografski leksikon Osebnosti.
Za svoje delo je med drugim prejel Prešernovo (1982), Župančičevo (1976) in Veronikino nagrado (2000), zlatnik poezije (2005) ter Lavrinovo diplomo (2013) za prevode. Več nagrad je dobil tudi v tujini, največ v Italiji, med njimi nagrado Eugenio Montale in Tomizzovo nagrado. Leta 1995 je bil odlikovan z zlatim častnim znakom svobode RS za "delo in zasluge v dobro slovenskemu narodu in še posebej za pomemben prispevek slovenskemu duhovnemu svetu".
Prevedel in izdal je preko 30 tujih pesnikov in romanopiscev, med katerimi so vrhunska imena svetovne in nacionalnih kultur, kot so med Italijani Dante, Leopardi, Carducci, Quasimodo, Montale in drugi, srbska pesnika Oskar Davičo in Vasko Popa, Hrvati Slavko Mihalić, Luko Paljetak in Milivoj Slaviček, Romun Stefan Dojnaš in Albanec s Kosova Alija Podrimja.
Ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2015 je Mladinska knjiga izdala izbor njegove ljubezenske poezije Ljubezen - čudež duše in telesa. Izmed več kot 200 ljubezenskih pesmi je izbor opravil sam, in kot je tedaj povedal za STA, je iz svoje ljubezenske lirike naredil življenjsko zgodbo ter skoznjo prikazal fenomen ljubezni, kot ga je živel sam.
Kot je povedal ob neki drugi priložnosti, je bila ljubezen v njegovi poeziji tudi bolečina: nenehno približevanje in oddaljevanje, strah, dvom in razočaranje, pa četudi samo za eno popoldne, stalna preizkušnja.Svoje življenje pa je videl kot potovanje iz sebe vase. A kot je dejal ob visokem jubileju, je bil še vedno zelo daleč od tega, da bi se res spoznal: "Toda le ko spoznaš sebe, lahko vzpostaviš etičen, pošten dialog z nekom, ki je drugačen od tebe." V današnjem času, ko je svet po njegovem mnenju na tržišču, zadovoljstvo človeka pa je popolnoma izločeno, pa je poezija po njegovih besedah možnost, da se človek zbere, poglobi vase, razmišlja in ohrani samospoštovanje.
S Kmecljem sta vozila iz SZDL in CKja pa še od kje zaposlene na Avbar k šlogarci Milaši Tomažič ('specialistka' ta tarot copranje). Morda sta bila zato sprejeta v SAZU ter z mesečno nagrado za članstvo 1.500€.
Hm... če drugo ne, bo imelo najmanj 5 upokojencev zajamčeno penzijo.
O mrtvih vse dobro, naj počiva v miru, ne gre pa mi kljub vsemu iz glave razglasitev dneva neodvisnosti naše države, kjer je imel negativno vlogo, pa so mu kljub temu podelili odlikovanje.