Po podatkih raziskav Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, je 19 do 20 odstotkov slovenskih delavcev poročalo, da so bili trpinčeni na delovnem mestu, kar pomeni, da so preživljali psihološko - čustveno, verbalno ali ekonomsko nasilje. Te ljudi so socialno osamili, bodisi jim onemogočili karierni razvoj. Tukaj so še agresivna dejanja ter sovražnosti, vse pa se je dogajalo dlje časa, kontinuirano in sistematično.
Družba je z leti razvila večjo občutljivost za mobing, ugotavljajo na inštitutu za medicino dela, čeprav večina žrtev še vedno molči in se ne odloča za pomoč, ki je na inšitutu na razpolago brezplačno.
"Ne iščimo krivde," je na okrogli mizi o psihično nasilju v javni upravi in njegovem vplivu na organizem dejala predstojnica inštituta. Težava je namreč v tem, da se mnogi kaj hitro postavijo v vlogo žrtve in išče krivdo le pri sebi: "Če iščeš vzroke za svojo krivdo; češ, mogoče sem pa jaz tisti, ki ni dovolj naredil, mogoče bi si moral delo odnesti domov in ponoči delat, samo zato, da bi ugodil šefu, vse to je nedokončana zgodba. Pomembno pri tej stvari je, da ne smeš pustiti dostopa do sebe. Postavi si mejo, postavi se za svojo dostojanstvo," je dejala Dodić Fikfakova.
Vemo, pa se še vedno dogaja
Glede na dolgoletne izkušenje na inštitutu medicine dela in športa, sogovornica ugotavlja, da je v Sloveniji spoštovanje človekovega dostojanstva zdrsnilo na dno in ob tem pokaže na parlament: "Poglejte politiko ljudje božji, mi kopiramo kaj počno oni. V Sloveniji razvijamo diskurz, ki dovoljuje sovraštvo, negiranje, jezo, nevoščljvost. Tudi pred dvajsetimi leti so bili ljudje nevoščljivi, vendar tega niso govorili navzven, ni šlo v javnost, ker to ni spadalo v definicijo uglajenega človeka. Zdaj nima teh težav, ni mu težko reči, kako strahotno je nevoščljiv, " je na nedopustno toleranco do sovražnega govora, ki so mu priča pri nas, pokazala strokovnjakinja.
Kdo so "moberji" in zakaj to počno?
Kakšne so posledice?
Skupno poročilo Evropske komisije in OECD o kazalnikih zdravja za leto 2016 kažejo, da v naši državi izstopamo po absentizmu; kar pomeni zelo visoko stopnjo bolniških odsotnosti pri zaposlenih, ki imajo dve ali več kroničnih bolezni. Ob tem jih še dvajset odsotkov poroča o šikaniranju, kar je glede na 800 tisoč zaposlenih pri nas, zastrašujoč podatek:
Kaj torej storiti?
Dr. Dodič-Fikfakova v praksi trpinčenim posameznikom svetuje, naj si čim prej poiščejo drugo delovno okolje. Rešitev za problem mobinga vidi v zavesti človeka od malega naprej, da ga ta prepozna in se mu pravočasno upre: "Vedno je dilema. Po teoriji bi rekli, ostani in se bori, ker puščanje pomeni, da se bo mober spravil na nekoga drugega. Posvojih izkušnjah v praksi, ko vidim situacijo iz katere človek prihaja, pa bi rekla, čimprej pojdi na zdravljenje in si najdi drugo delo."
vanda.levstik@zurnal24.si
Ne me narobe razumet, to je vsekakor problem. Vendar pa ni vse tako črno belo. Ogromno ljudi danes nima nikakršnih delovnih navad, enostavno noče delat, ali pa svojega dela ne obvlada. Ob vsakem najmanjšem pritisku pa se jim zdi da… ...prikaži več se nad njimi vrši sila in pričakujejo, da se bo z njimi delalo v belih rokavičkah. Tudi to je problem.
Tudi zavod za zaposlovanje izvaja mobing. In to kar konkretno. Konstantne grožnje, da te bodo izbrisali iz eveidence, če ne boš naredil vsako neumnost, ki jim pade na pamet.
če bi vam povedal kaj se dogaja v trgovskih centrih da se pred kupci dere na delavce in se jim jebe mater samo ker ima človek slab dan