"Težko je, ko moram prositi za pomoč"

"S hčerko živiva v garsonjeri, veliki 16 kvadratnih metrov. Hčerka spi na zlomljenem kavču, jaz na tleh," pravi oče, ki želi ostati anonimen. Trenutno živita v bivalni enoti, že četrtič sta se prijavila za neprofitno stanovanje, ki bi imelo kakšno dodatno sobo.

Rad bi kavč za spanje

"Za hčerko, ki ima 19 let, skrbim sam že od njenega prvega leta, do zdaj nikoli nisem potreboval pomoči," pripoveduje oče, ki je pred dobrim letom izgubil službo. Zdaj se ne prebijeta skozi mesec, zamuja s plačilom položnic, večkrat nimata nič za jesti.

Na mesec dobi socialno pomoč v višini 414 evrov, otroškega dodatka zaradi starosti hčerke ne dobi več. "Prvič v življenju sem prisiljen trkati na vrata in prositi za pomoč; najbolj se mi smili hčerka, ki tega do zdaj ni bila navajena," je obupan. Rad bi nekaj pomoči, da bi si za silo opremila bivalno enoto, tako da bi lahko vsaj hčerka normalno spala. Rad bi kupil nov kavč. Ta, ki ga imata zdaj, ima več lukenj, vzmetnica na njem je obrabljena in polna pršic. "Res bi ji privoščil nov kavč, ker je alergična na pršice in dobi grde izpuščaje," še pravi. Rad bi tudi kakšno manjšo omaro. "Dobri ljudje so mi že želeli podariti omare, a so vse prevelike. Težko je dobiti primerno omaro za takšno majhno sobo," opisuje. Pisalne mize za hčerko si v majceni sobi ne moreta privoščiti, tako je brez svojega kotička za učenje.

Največja težava hrana

"Največja težava je nakup hrane. S hčerko jeva ves čas isto hrano, ki jo dobiva v paketu, najhuje pa je, ko nimava več ničesar za v lonec," razlaga. "Hvaležen sem za hrano, ki jo dobiva; brez tega ne vem, kako bi živela," dodaja. Zelo pa si želi iti v trgovino in kupiti nekaj raznolikega za hčerko, predvsem kaj sadja in zelenjave. "Pokvaril se nama je tudi pralni stroj, pa niti razmišljati ne morem o popravilu ali nakupu novega," še opisuje.

Zaposlil bi se kot voznik

Hčerka obiskuje srednjo šolo, oče si želi, da bi jo lahko končala, da ji ne bi bilo treba zdaj v službo za polni delovni čas. Sam išče službo kot voznik, prek zavoda za zaposlovanje je naredil tudi izpit za tovorna vozila: "Ampak začetnika pri prevozu zelo vrednega tovora ne želi nihče zaposliti." Delo išče tudi v gradbeništvu, a pravi, da ni sreče.

"Težko je, če po toliko časa izgubiš službo. Ko sem šel prvič na center za socialno delo, sem se zjokal kot otrok," pravi. "Zame ni pomembno, bolj me skrbi za hčerko. Pred njo poskusim kaj tudi skriti, a vidim, kako trpi," sklene.