Ugotavlja namreč, da so prijatelji, znanci in sorodniki umrlih razočarani nad načinom poročanja o nesreči in njenih udeležencih.
Kot je zapisala Pirc Musarjeva, se zdi, da so za dvig branosti posameznega medija dovoljena prav vsa sredstva, tudi objava fotografij iz osebnih spletnih profilov pokojnih in zapisi njihovih prijateljev, ki jih ti niso želeli deliti s splošno javnostjo, pač pa s tistimi, s katerimi so bili sicer v stiku na družbenem omrežju.
"Na srečo tako težkih preizkušenj, tudi za novinarje, pri nas ni veliko, vendar zadnja kliče po resnem premisleku o etičnosti ravnanja piscev," je poudarila informacijska pooblaščenka.
Pirc Musarjeva je še dodala, da s sporočilom v imenu sorodnikov apelira na medije, da svojcem, prijateljem in znancem umrlih v balonarski nesreči dovolijo, da jih k zadnjemu počivališču pospremijo v miru, stran od luči javnosti.
Novinarji so lešinarji, slaba novica je dobra novica in obratno.
Vse to je res, ker so novinarji prisiljeni v prodajanje svojih zgodb na tako majhnem prostoru z tako malo dogodki. Trd posel in trdo zaslužen denar. Vsaj tako mislim. Vprašanje pa je, kdo plačuje Pirc Musarjevo, ki vsakih… ...prikaži več 5 mesecev napiše en članek. Kdo plačuje takšno majhno produktivnost? Kateri bogat delodajalec si lahko to privošči? Kako preživlja svoje delovne dni v vmesnih obdobjih med posameznimi članki?
Ni več nobenega spoštovanja in gledanja na čustva, samo da je branost velika in čim več denarja!