Šola in simpatije sta kot 'rit in srajca'

V teh težkih in negotovih covid časih v Žurnalovi rubriki Glas generacije z misijo "Vse je mogoče, če se hoče" pišemo o željah, opozarjamo na težave, a hkrati iščemo rešitve, pišemo tudi o pozitivnih zgodbah, intervjujamo navdihujoče ljudi različnih generacij in skupaj ustvarjamo boljšo družbo.

Torat smo se pogovarjali z Darjo, ki je dokaz, "da je res vse mogoče, če se hoče," saj se svojih želja z resnostjo in lubeznijo loti ter jih uspešno izpelje. Zdaj se tudi ona kot učiteljica in mati sooča s šolanjem na daljavo, z nami je odkrito je spregovorila tudi o učni snovi, šolskih simpatijah in svojih željah. Pred kratkim je uspela uresničiti še eno veliko željo, izdala je prvi mladinski roman ...

Kako ste kot učiteljica sprejeli vest o vnovičnem delu od doma?
Tudi v tem primeru se trudim ostati pozitivna. Šolanje na daljavo ima tako dobre kot slabe strani. Menim, da slabe prevladujejo. Težko pridem v stik z otroki, pogosto nagajajo povezave. 

Nikoli prej nisem pomislila, da bom kdaj pogrešala kričanje otrok po šolskih hodnikih. Rada sem z učenci v neposrednem stiku, vendar nobena videokonferenca ne more nadomestiti klasičnega pouka v učilnici.

Poleg tega je težje razlagati snov na daljavo, hkrati pa se zavedam tudi dejstva, da vsi otroci niso vestni pri izpolnjevanju nalog in da ne delajo sproti, kar pomeni, da je vse več lukenj v znanju. Nekateri nimajo spodbude, drugi ne zmorejo sami. Po drugi strani pa je v šolanju na daljavo tudi nekaj pozitivnega. Sem namreč zelo zvedava oseba in v času dela od doma sem se zelo spoprijateljila z nekaterimi orodji, ki jih ponuja svetovni splet. Naučila sem se delati kvize, posneti razlago, pripraviti videokonferenco, jo izpeljati, urejati spletne učilnice in še kup drugih koristnih stvari.

Nekatere so mi v kratkem obdobju, ko smo še lahko šli v šolo, prišle zelo prav. Lahko bi rekla, da me je šolanje na daljavo prisililo, da sem se končno lotila stvari, ki sem se jim kar predolgo izogibala.

Kaj vam je pri delu od doma najtežje?
Najtežje je usklajevati različne vloge, v katere sem bila nenadoma postavljena. Naenkrat nisem več le mama, žena, gospodinja in učiteljica, ampak moram pomagati, če zataji tehnika, razlagati, če otroka česa ne razumeta, prekiniti svoj pouk, da jima pripravim malico, spodbujati, ko pade motivacija, poskrbeti, da se vsi štirje dovolj gibljemo in da gremo vsak dan vsaj na krajši sprehod ter da otroka na preživita preveč časa za ekrani, kar je od vsega največja umetnost.

Na srečo mi veliko pomaga mož, ki je prav tako doma, in tašča, ki med tednom prevzame skrb za kosilo. Ves čas pa se tudi trudim, da ne pozabim nase, kajti kdor ne poskrbi dobro za sebe, tudi drugim ni koristen. Brez slabe vesti vzamem v roke knjigo, si skuham kavo, poklepetam s prijateljicami po telefonu, pobrskam po Facebooku in tudi jaz odigram kakšno igrico na mobitelu.

Kaj pa boste od tega odnesli pozitivnega? 
Kot sem že omenila, me je šolanje na daljavo prisililo, da sem končno tudi sama stopila v korak s časom in začela raziskovati orodja, ki jih ponuja svetovni splet. In verjemite, tega je ogromno. Zadnjih štirinajst dni po prvi seriji šolanja na daljavo, ko so bile pred vrati že poletne počitnice in je bilo absurdno pričakovati, da bodo učenci zbrano prepisovali in poslušali razlago nove snovi, sem izkoristila orodje Kahoot!

Preko kvizov, ki sem jih v večini pripravila sama, smo skupaj ponavljali obdelano snov. Učenci so bili navdušeni, saj so lahko med poukom uporabljali telefone in med seboj tekmovali, jaz pa sem bila prav tako zadovoljna, saj ure niso šle v nič. Združili smo prijetno s koristnim.

Sreča Slovenija Neverjetno, kaj je naredil učitelj za svojega učenca

Ste tudi mama enega osnovnošolca in ene dijakinje ... Kako je z vidika starša prijetno delo od doma?
Nam ni hudega, saj smo prvič v življenju vsi štirje skupaj doma. Prej se nam je to dogajalo le, kadar je imel mož dopust, kar pa je bilo preredko in vedno je prehitro minilo. Imamo tudi to srečo, da imamo v stanovanju vsak svoj prostor in vsak svoj prenosnik. Jutra so zdaj veliko mirnejša.

Malo dlje spimo, pozajtrkujemo, se v miru pripravimo na pouk, nato se za nekaj časa zapremo vsak v svojo 'pisarno', skupaj pojemo kosilo, gremo ven, se popoldan znova razkropimo po stanovanju in zvečer spet pristanemo skupaj na sedežni pred televizijo. Opazila sem, da se precej manj prepiramo kot prej.

Darja Arh Centrih

Ponekod si en računalnik deli več otrok, kar lahko privede do težav, če jih ima več videokonference istočasno. Nekateri otroci snovi ne razumejo in verjamem, da se starši ne počutijo dobro, če jim pri tem ne znajo pomagati. Najbolj pa mi je hudo za tiste družine, kjer ni medsebojne ljubezni in razumevanja. Ali še huje, kjer sta doma alkohol in nasilje.

Kako je zaprtje spremenilo vaš pogled na vaš poklic?
Poklic učiteljice sem izbrala že, ko sem bila v osnovni šoli. Takrat sem učila medvedke, ki so pridno sedeli na kavču, in na mamino grozo popisala s kredo vrata omare. Da bom učila jezike, sem se odločila, ko sem se srečala s francoščino. Ljubezen do angleščine je prišla veliko kasneje.

Rada učim, rada delam z otroki in s starejšimi. Res je, da se pri svojem delu srečujem z ogromno težavami, med katerimi je tudi lock down, a zaenkrat se moj pogled na poklic učiteljice ni spremenil. Delam, da otrokom približam čudovita svetova angleščine in francoščine, jim zatežim s pridigami o lepem obnašanju, o izboljšanju odnosov, le da zdaj vse to poteka iz moje pisarne v kuhinji.

S katerimi težavami se srečujejo zdaj osnovnošolci?
Teh je toliko, da bi jih težko naštela vse. Mi se radi prepričujemo, da naši otroci obvladajo računalnike in mobitele, a iz izkušenj povem, da marsikdaj pride do težav, ko jih je treba uporabljati v šolske namene. Potem so tu še pomanjkanje prostora, zasebnosti, nekateri so večji del dneva sami doma, ne najdejo osebe, ki bi jim pomagala pri nalogah, ki bi skrbela za redne obroke, so žrtve nasilja …

Hudo je, ko pomislim na to. Upam, da se kmalu spet vrnemo v dobre stare šolske klopi, a se bojim, da bo preteklo še veliko časa, preden se bomo vrnili na stare tire.

Se vam zdi, da je osnovnošolski učni program v redu, ali bi bile potrebne kakšne izboljšave?
Menim, da je v učnem programu ogromno balasta, ki bi ga bilo potrebno malo oklestiti. Poleg tega menim, da bi bile lahko teme bolj poenotene.

Učitelj lahko sam izbere učbenik, po katerem bo učil, kar je super, a žal so teme v različnih učbenikih razporejene različno. To pomeni, da se lahko zgodi, da mora otrok, ki zamenja šolo in s tem tudi učitelja ter učbenik, nekatere teme nadoknaditi sam.

Slišimo tudi mnogo o tem, da je v šolah veliko več snovi kot pred leti oziroma še v času osemletke ... Menite tudi vi, da so otroci danes preobremenjeni?
Snovi je več. Obravnava se drugače, kot se je, ko sem v osnovno šolo hodila sama. Žal pa se ne morem strinjati, da so otroci preobremenjeni zaradi tega. Preobremenjeni so zaradi nešteto dodatnih popoldanskih aktivnosti, ki so zdaj tako popularne, a so hudi porabniki časa.

Razumem otroke, da se raje ukvarjajo s športom, plesom, instrumentom, saj je to veliko bolj zanimivo od sedenja za mizo in delanja naloge, a vendar bi jim starši morali vcepiti v glavo, da življenje ni samo super in 'fajn'. Učenje in naloge so samo priprava. Naučijo nas odgovornosti, potrpežljivosti, doslednosti, hkrati pa nas opremijo z znanjem in nam širijo obzorja. So nekakšno nujno zlo.

Pred kratkim ste izdali mladinski roman ... O čem pripoveduje?
Pripoveduje o devetošolki Zali, ki se skozi zgodbo srečuje s tipičnimi težavami najstnice ob zaključku osnovne šole.

Kakšne so te tipične težave najstnice?
Zala išče plesalca za valeto, se zaljubi, je razočarana, se spopada z izzivi, ki jih v njeno življenje prinaša šola, pomaga prijateljici v stiski in se sooči tudi z nekaterimi pastmi interneta. Virov idej za to knjigo je bilo ogromno.

Črpala sem iz obdobja, ko sem sama hodila v šolo, iz raznih prigod na šoli, kjer učim, ter iz izkušenj, ki jih imata s šolo moja otroka. Ko zdaj berem knjigo, se mi zdi, da povsod vidim delčke sebe. Skrivam se v Zali, v njeni mami in v njenih učiteljicah.

Darja Arh Centrih

Meni so bile simpatije zelo pomembne. Pomenile so dober razlog, da sem se zjutraj ponovno srečna odpravila v šolo. Bila so razočaranja, a se jim nisem pustila. Sem pač našla novo simpatijo. Kot učiteljica in mama pa spoznavam, da se vsem ne godi tako. Simpatije so lahko tudi vir prepirov, ljubosumja, pretepov in celo razlog, zaradi katerega nam jutranji odhod v šolo sploh ne diši.

Ste od nekdaj radi pisali?
Pisati sem začela že v osnovni šoli. Ko smo v prvem letniku srednje šole doma kupili naš prvi računalnik, pa sem se v prelivanje zgodb na ekran prav zaljubila. Že od nekdaj so se te zgodbe pletle v moji glavi. Ko določeno zgodbo dobro premeljem, je čas, da jo tudi ubesedim. V srednji šoli sem pisala ljubezenske zgodbe, ki sem jih pošiljala na uredništvo revij Ljubezenske zgodbe in Antena. Objavljene so bile skoraj vse. Te zgodbe niso bile podpisane, sem pa z njimi zaslužila skoraj še eno štipendijo.

S pisanjem teh zgodbic sem nadaljevala tudi med študijem, po poroki in rojstvu obeh otrok pa je sledil mrk. Ko sta otroka zrasla in sem spet našla čas zase, sem znova začela ustvarjati, vendar so bile teme vse bolj mladinske in ne več toliko ljubezenske. Začela sem pisati tudi dramska dela in bila celo izbrana na dveh natečajih JSKD za najboljše otroško oziroma mladinsko dramsko delo. Svit in čarobni napoj je bil objavljen v zbirki petih izbranih del z naslovom Šepetka, Zajček z očali pa v knjigi Potepka. Roman Presneti deveti je moj prvi roman, a iskreno upam, da ne bo ostal edini. 

Je v nastajanju že kakšno novo delo? 
Trenutno čakam na zaključek tretjega natečaja za najboljše otroško oz mladinsko dramsko delo, ki ga razpisuje JSKD, poleg tega je nekje v moji glavi zamisel o projektu promocije Slovenije, pišem pa tudi nov roman, ki bo prav tako namenjeno mladim.

Kakšna je vaša želja za slovenski šolski sistem - kot mama in kot učiteljica?
Kot učiteljica si želim, da bi otroke nehali polniti z nepotrebnimi informacijami in da bi bili programi bolj poenoteni. Kot mama si želim, da bi otroka ostala pozitivna, motivirana, pridna in da bi se znala spopadati tako z vzponi kot padci.

Kot učiteljica in mama pa si predvsem želim, da šola kmalu spet postane tisto, kar je bila pred korono. Ne samo kraj, kjer se otroci učijo, temveč tudi kraj, kjer se sliši brezskrben otroški smeh, kraj, kjer se rojevajo simpatije, in kraj, kjer se pišejo spomini.

Intervju Slovenija Desa Muck odkrito tudi o skromni "penziji"

Glas generacije: V predprazničnem času bomo vsebine v sklopu rubrke Glas generacije namenili željam. Željam otrok, željam odraslih in starejših, številne želje revnih otrok bomo s pomočjo bralcev uresničili in jim pričarali decembrski nasmeh. Sledite lahko TUKAJ. 

anja.scuka@zurnal24.si